Pred dnevi smo lahko opazili najnovejša priporočila Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) o tem, kako naj Slovenija vodi gospodarsko, finančno in izobraževalno politiko za dolgoročno uspešnost. V priporočilu, ki ga je organizacija objavila na srečanju G 20, 9. februarja letos v Istanbulu, Sloveniji priporočajo, naj pospeši umik države iz gospodarstva, omeji dvig minimalne plače in dodatno reformira pokojninski sistem. Posebej izstopa tudi napotek o reformi socialnih transferjev in uvedbi šolnin v terciarnem izobraževanju; slednje naj bi namreč dolgoročno pripomoglo k dvigu produktivnosti in h krepitvi inovacij. Če strnemo njihova priporočila, postane kmalu jasno, da gre dejansko za nabor standardnih neoliberalnih ukrepov, ki naj bi pozitivno delovali na dvig gospodarske rasti, seveda na račun socialne države, enakih možnosti in delavskih pravic. 

Priporočila Sloveniji so prišla le dober mesec po tem, ko so pri direktoratu za zaposlovanje, delo in socialne zadeve OECD (Directorate for Employment, Labour and Social Affairs) izdali uradno poročilo o povezavi med družbeno neenakostjo in gospodarsko rastjo; v raziskavi je bilo ugotovljeno, da je naraščujoča družbena neenakost v državah OECD v zadnjih tridesetih letih postala resen problem gospodarskemu razvoju. Ob tem je bil narejen poseben poudarek na izobraževanju, saj, kot so zapisali pri OECD, množice manj premožnih in depriviligiranih družbenih skupin vedno težje investirajo v svoje izobraževanje (pri čemer že sama raba besedne zveze “investiranje v izobraževanje” veliko pove o ideološki orientiranosti organizacije), kar je, kot navajajo pri organizaciji, eden od razlogov za dolgoročno padanje gospodarske rasti. Zanimiva je tudi končna ugotovitev, ki pravi, da redistributivna politika in progresivno obdavčevanje ne zavirata gospodarskega razvoja. Še več, po mnenju OECD bi se morala politika redistribucije sredstev osredotočiti predvsem na mlade in družine z otroki.

Že površna primerjava priporočil z omenjeno raziskavo pokaže na precejšnje razhajanje.   Kako si torej lahko razlagamo to, že skoraj shizofreno držo OECD? Odgovor morda lahko najdemo v osnovnem opisu organizacije; OECD je mednarodno združenje, ki naj bi spodbujalo izmenjavo izkušenj in koordinacijo “dobrih” zakonodaj s področja gospodarstva. V osnovi naj bi si OECD prizadevala za dvig življenjskega standarda, demokratizacijo, gospodarsko rast, zaposlovanje in ekonomsko stabilnost svojih članic. V skladu s tem izdaja redna letna gospodarska poročila in priporočila državam, ki jih stroka imenuje “soft law”, saj gre za skupek neobvezujočih napotkov, ki pa marsikje igrajo odločilno vlogo pri sprejemanju zakonov, saj organizacija uživa velik ugled in avtoriteto v mednarodnem prostoru. Če podrobneje primerjamo zgoraj omenjena stremljenja OECD, vidimo, da so si že v osnovi kontradiktorna; dvig gospodarske rasti predpostavlja deregulacijo in liberalizacijo gospodarstev, predvsem pa fleksibilizacijo trga dela, kar pa je, kot je pokazala praksa, nezdružljivo z nekaterimi drugimi cilji, kot so demokratizacija dela, ekonomska stabilnost in nenazadnje dvig življenjskega standarda. Dober primer nekonsistentnosti priporočil OECD je njihova drža do terciarnega izobraževanja; na eni strani priporočajo uvedbo šolnin v terciarno izobraževanje, po drugi strani pa opozarjajo na vse večjo nedostopnost taistega izobraževanja in s tem povečano nezmožnost manj premožnih, da bi “investirali” v svoje znanje. Zanimivo je tudi to, da na eni strani ugotavljajo povezavo med povečano neenakostjo in dolgoročnim padanjem gospodarske rasti, medtem ko politike, ki naj bi spodbujale gospodarsko rast v praksi nujno privedejo do večanja družbene neenakosti.

OECD je očitno ujeta med neoliberalno doktrino gospodarske liberalizacije in progresivnimi keynesovskimi idejami kapitalizma “s človeškim obrazom”, ki sta med sabo nezdružljiva. Nekateri bodo morda rekli, da je organizacija zmedena, a za to zmedenost že obstaja izraz – protislovja kapitalističnega sistema.