Organiziranje vs. racionalnost kapitala

Po dobrem desetletju mirne in postopne tranzicije, ki smo jo preživljali v glavnem v devetdesetih letih, v Sloveniji od izbruha krize dalje doživljamo kapitalizem v bolj surovi obliki. Namen tega članka je odpreti razpravo o nekaterih posledicah te izkušnje.

V prvem obdobju, ki je trajalo v grobem med letoma 1992 in 2004, je imela vsaka sprememba svoj smoter, ki ni izhajal samo iz logike kapitalističnega dobička. Reforma šolskega sistema je imela na primer glavni cilj: zgraditi sistem izobraževanja, ki bo posameznikom omogočil,  da varno preidejo na trg delovne sile in si ustvarijo dostojen življenjski standard. Imel je tudi dva postranska, a nič manj pomembna cilja: na eni strani odstraniti vpliv, ki ga je imela komunistična partija na predmetnike, na drugi strani pa preprečiti katoliški cerkvi, da bi pridobila podoben vpliv, saj je cerkev preko politične desnice (SDS) v tem obdobju močno pritiskala, da bi se v osnovnih in srednjih šolah uvedel konfesionalni verouk. Smoter reforme šolskega sistema je bil torej vzpostaviti laične, sekularne in pluralistične šole, ki bodo omogočale, da se nova kapitalistično-parlamentarna družba učinkovito reproducira. Podobna reforma se je zgodila v visokošolskem sistemu, sicer z bistveno bolj destruktivnimi posledicami.

Naš namen ni soditi o tem, ali so bili ti cilji pravilni ali napačni, dobri ali slabi. Želimo samo pokazati, da so ti cilji obstajali in je o njih pogosto potekala temeljita razprava, dokler ni bil dosežen relativno širok konsenz. Pristop, s katerim se danes izvajajo spremembe v gospodarstvu,  pravnem redu in načinu reprodukcije družbe, pa je radikalno drugačen. Pri izvajanju ukrepov in predlaganju novih zakonov politika svojih odločitev ne utemeljuje več, temveč se sklicuje na tuje avtoritete. Primer: pogosto slišimo, da moramo, če želimo povečati svoj ugled na mednarodni ravni, dobiti pohvale od Evropske komisije in privabiti tuje investitorje, privatizirati državna podjetja. Dandanašnji ukrepi se sprejemajo ne samo brez analize posledic, ampak brez navajanja razlogov in brez sledenja konkretnim ciljem.

Enako velja za proizvodnjo. V kapitalizmu se pogosto proizvajajo popolne neumnosti, samo zato da bi se nekaj proizvajalo. Naj podamo samo en primer: v nekaterih avstrijskih trgovinah so poskusili prodati olupljene banane, zavite v folijo. Da bi sadež s skoraj popolno »naravno embalažo« olupili in zavili v folijo, kar je popolnoma nepotrebno, morajo biti zaposleni delavci, ki cele dneve izvajajo to monotono in ponavljajočo se »proizvodnjo« in za to prejemajo plače. Potrebne so investicije v infrastrukturo (stavbe), stroje oziroma opremo in transport (iz tovarn v trgovine), da bi te olupljene banane prispele do polic. Od vsega tega imajo lastniki podjetij lahko visoke dobičke, vendar ta produkt ne koristi nikomur v praktičnem smislu – ni zares uporaben, vendar je to z vidika profita pač nepomembno.

Kot študentje smo vajeni slišati, da nekatere študijske smeri niso ustrezne, ker nekatera znanja niso koristna. Izobraževalni sistem, delodajalci, državna politika in mediji pogosto govorijo o tem, da so ljudje z »neuporabnim« znanjem nezaposljivi na trgu delovne sile. Vendar je ravno trg tisti, ki pogosto izbira produkte in ustvarja delovna mesta, ki niso samo nekoristna, ampak naravnost neumna. Edino, kar je na trgu zares pomembno, je profit. To seveda ne pomeni, da investitorji, o katerih se nenehno govori, nikoli ne investirajo v koristne in uporabne stvari. Pomeni samo, da morajo vedno investirati v nekaj, kar jim bo prineslo profit. Ker to počnejo vsi investitorji, tiste, ki ne ustvarjajo dovolj visokih profitov, njihovi konkurenti izrinejo s trga. To pomeni, da lahko produkt, ki je popolnoma nesmiseln, dobi financiranje, če bo prinašal profit – in obratno, mnogo koristnih stvari, od tehnologij in genialnih znanstvenih raziskav do zdravil, ne bo nikoli prišlo na trg, ker niso dovolj dobičkonosne.

Podobni zakoni obvladujejo sodobno slovensko politiko, zlasti od izbruha krize dalje. Vladajoča politika ima zaradi tega, ne glede na delitev levo-desno, vedno isti cilj: če želimo privabiti tuje investitorje, moramo ustvariti pogoje, pod katerimi bodo lahko ti z vlaganjem v Slovenijo ustvarjali dovolj visoke dobičke, da se bodo s tem ohranili na trgu. Tega cilja si politiki niso izbrali zavestno, tako kot se investitorji ne morejo preprosto odločiti, da jim ne bo mar za profit. Posledica je ta, da proizvajamo, samo zato da bi proizvajali, delamo samo zato, da bi delali, banke investirajo samo zato, da bi investirale, privatiziramo samo zato, da bi privatizirali.

Delodajalci so bodisi kot lastniki podjetij bodisi kot podrejeni lastnikom prisiljeni slediti istemu ekonomskemu zakonu. V podjetje je vložena določena vsota denarja. Ta denar se mora po določenem obdobju ne samo povrniti, ampak ustvariti še profit. Če profita ni ali je premajhen, podjetju zaradi konkurence drugih podjetij grozi bankrot, in takrat mora delodajalec preprosto znižati stroške poslovanja. To ponavadi naredi z odpuščanjem ali nižanjem plač, ali pa tako, da naredi delo v podjetju bolj intenzivno, zmanjša odmore med delom, ukine plačano malico in podobno (kar je vse nazadnje isto kot nižanje plač – pomeni pač manjše plačilo glede na opravljeno delo). Kako radikalna lahko postane čista logika profita, smo videli na primeru vodstva podjetja Iskra, ki je od zaposlenih zahtevalo, da se odpovejo delu plač, tako da so na koncu prejemali manj kot minimalno plačo, določeno s kolektivno pogodbo. Vendar je bila kazen, ki jo je vodstvo podjetja prejelo od inšpektorata za delo, bistveno nižja od prihranka in dodatnega profita, ki ga je z nezakonitim znižanjem plač ustvarilo, zato se je kršenje kolektivne pogodbe vseeno splačalo.

Osnovni zakon kapitala pravzaprav vsi poznamo. Določeno količino denarja investiraš, zato da kasneje dobiš več denarja. Tega presežka ne porabiš zase, temveč ga ponovno investiraš in ta krog ponavljaš, kolikor dolgo je sploh mogoče, če se da, v neskončnost. Zaradi tega pogosto govorimo o kapitalu in ne o kapitalistih – kapital ima svojo racionalnost, svoj ekonomski zakon, ki mu moramo slediti. Denar imaš lahko v žepu in si bogat. Kapital pa je potrebno investirati v proces, ki prinese profit, zato da bi kasneje še več investirali in krog ponavljali v neskončnost. Kapitalisti so zgolj tisti, ki temu zakonu najbolj uspešno sledijo, in se dejansko preživljajo z neskončnim krogom investicija – profit – večja investicija – večji profit – itd. So tisti, ki so sploh imeli pogoje, da bi tej racionalnosti sledili.

Izobraževalni sistem, delodajalci, državna politika in mediji nam dandanes pogosto govorijo, da se moramo vsi vesti na podoben način. Tudi mi, navadni ljudje, ki se preživljamo z delom, naj bi se ravnali po tej ekonomski logiki kapitala. Vendar gre tu za čisto zavajanje, saj so ljudje, ki se lahko na tak način preživljajo, v ostri manjšini. S tem gibanjem vlaganja, ustvarjanja profita, ponovnega vlaganja in ustvarjanja še večjega profita, se vse bogastvo postopoma koncentrira v rokah vedno manjšega sloja prebivalstva – saj poznamo izraz »1 %«, the one percent. Delavec ni kapitalist; ne vzame kredita, zato da bi ga vložil v nekaj, kar bi mu prineslo profit, temveč zato, ker je v materialni stiski in si drugače ne more financirati večjega nakupa, denimo stanovanja.

Prav tako tu ne govorimo samo o fizičnih delavcih v tovarnah, kajti v enakem ali podobnem položaju se znajde na primer vedno večji del mladih in visoko izobraženih diplomantov. Večina samostojnih podjetnikov (SP) dandanes ne predstavlja dejansko samostojnih podjetnikov, temveč navadne zaposlene, ki so jih delodajalci prisilili odpreti SP, saj si morajo  na ta način sami plačati prispevke, ki bi jih sicer morali financirati delodajalci. To je za zaposlene bistveno manj ugodna in varna odločitev, z vidika zagotavljanja čim nižjih stroškov in čim večjega profita pa se za delodajalce splača. Vse to izhaja iz racionalnosti kapitala, katerega edini smoter je vedno večji profit, ne glede na sredstva, s katerimi ta cilj dosega. Če polna zaposlenost ni dovolj dobičkonosna, se pač poveča brezposelnost.

Temu zakonu kapitala smo podrejeni tako delavci oziroma zaposleni kot delodajalci. Pomembna razlika med obema skupinama je v tem, da prvi delajo zato, da bi preživeli, drugi pa investirajo zato, da bi ustvarjali čim večji profit. Prvi investirajo svoj čas in svojo energijo, svoje delo, drugi pa investirajo svoj kapital. Zaradi tega pa so seveda investitorji kapitala in delodajalci (in ti dve skupini se pogosto prekrivata) tisti, ki določajo pogoje, pod katerimi ostali delamo. Jasno je, da med obema skupinama obstaja konflikt interesov, vendar so kapitalisti tisti, ki bolj uspešno delujejo po logiki kapitala, zato imajo v tem konfliktu bistveno prednost. Oni v teoriji ne potrebujejo organizacij, sindikatov in političnih strank, da bi zastopale njihove interese, saj tako ali tako odločajo o pogojih, pod katerimi mora delati preostalo prebivalstvo.

Ko pa se preostalemu prebivalstvu – študentom, delavcem, brezposelnim – vsiljuje ista logika, je jasno, da gre za zavajanje. Individualizem, povzpetništvo in konkurenčnost izhajajo iz logike kapitala, in zato lahko izboljšajo položaj kapitalista. Za večino prebivalstva, ki se preživlja z delom, pa so te mantre večinoma škodljive. Če smo konkurenčni, to samo pomeni, da poleg izkoriščanja, ki izhaja iz podrejenosti profitni logiki, izkoriščamo še sami sebe. Bolj ko se potegujemo za premajhno število delovnih mest, bolj teptamo drug po drugem in en drugega silimo v to, da pristajamo na slabše pogoje, nižje plače, manjšo varnost pri delu. Nekaterim redkim posameznikom uspe in ti postanejo paradni konji sistema, ki se nam postavljajo za zgled. Brezposelnim ali prekerno zaposlenim pa se preprosto očita, da niso dovolj motivirani in konkurenčni.

Tu ne gre samo za politično agendo, temveč za življenjski problem vedno večjega dela prebivalstva. Medtem ko se vsak bori za izboljšanje svojega posameznega položaja, tako kot to počnejo kapitalisti, se položaj celotnega prebivalstva slabša. S tem konfliktom se ne da spoprijeti drugače kot z množičnim političnim pritiskom. Takoj ko delodajalec ne more s prstom kazati na brezposelne in groziti, da bo naslednjega iskalca dela zaposlil za polovično plačo, ki bi jo ta z veseljem sprejel, nima več orodij za discipliniranje zaposlenih. Ne gre za spopad z zlobnimi ali pohlepnimi ljudmi, temveč za upor proti logiki kapitala, katere edini cilj je vedno večji profit, pri čemer ne upošteva niti človeških potreb in zmožnosti niti omejitev okolja in narave. Kot zelo jasno kaže aktualna kriza, ki že šesto leto ne kaže konca, lahko to slej ko prej postane vprašanje dostojnega življenja ali celo preživetja ogromnega števila ljudi.