Pasivizirani

Mladi so kreativni, če imajo dovolj pogojev in prostor, kjer se lahko izrazijo. Maribor kot mesto ponuja ogromno možnosti. Aktivnost je možna na različnih kulturnih, umetniških, športnih in drugih področjih, vendar kljub siceršnji pestri ponudbi za drugimi mesti močno zaostaja na področju humanistike in družboslovja. Posledica tega je, da se premalo poudarja kritično misel in spodbuja aktivizem. Da se mladi ne angažirajo, ne povežejo in ne izvajajo pritiskov na odločevalce na oblasti. To, da mladi ne izvajajo pritiskov, ki so nujni za soustvarjanje drugačne prihodnosti, je posledica splošne pasivizacije. Mladi niso pasivni, temveč so pasivizirani.

Mariborska univerza mladih ne spodbuja k družbenim spremembam. Ravno obratno. Prepoved razstave na Filozofski fakulteti v Mariboru, ki je lansko leto s serijo plakatov opozarjala na zatiranje Palestincev, kaže na to, da se univerza ne zaveda več svojega poslanstva, torej spodbujanja svobodnega, avtonomnega in kritičnega mišljenja. Enako se je zgodilo z Rosino šolo delavskih pravic, ki bi morala biti obvezen del študija za vsakega študenta, saj so mladi ena izmed najbolj številčnih skupin prekarnih delavcev. Vodstvo univerze s svojo argumentacijo, da je nekaj preveč politično, politična pa je vsaka človekova dejavnost, poskuša onemogočiti vsakršen boj in možnosti za predrugačenje prihodnosti. Ker je šolstvo že zdavnaj zatajilo, saj bi morali akademiki in intelektualci najbolj spodbujati k spremembi statusa quo, se mladi zatekajo v različne new ageovske sfere, obiskujejo delavnice za osebnostno rast, preživljajo dneve v fitnesu in se zatekajo k dejavnostim, ki jih mediji in potrošniška družba producirajo in promovirajo za ohranjanje obstoječega kapitalističnega sistema. Mladi bi morali ozavestiti, da so vse prej naštete dejavnosti iluzorne, saj ustvarjajo iluzijo o znosnosti bivanja v neznosnem svetu. Ker verjamejo, da ni mogoče spremeniti družbe, se usmerjajo nase. Ne zavedajo pa se, da jih bo ravno pristajanje na takšne ideologije še bolj odrezalo od družbe, ki jih postavlja v vse bolj marginalizirano pozicijo.

Trenutna ekonomska kriza povzroča vse večjo brezposelnost med mladimi, zato mnogi odhajajo na delo v Avstrijo in Ljubljano, saj v Mariboru ne vidijo nobene prihodnosti. Odhajanje s trebuhom za kruhom, vračanje domov k svojim staršem po končanem študiju, prekarne zaposlitve in životarjenje so naša prihodnost.

Čas je, da mladi ozavestimo, kakšno vlogo igramo v družbi, saj nas ta postavlja v vse bolj negotov in brezizhoden položaj. Ker je Mariborska univerza zatajila, mladi v Mariboru polagamo upe na druge organizacije, ki so še avtonomne, kot so mladinske organizacije. Le-te morajo ustvarjati prostor, kjer se bomo mladi lahko izrazili, povezali in se usmerili k družbenim problemom. Globlje razumevanje razmerij moči je namreč izhodišče za razumevanje lastne pozicije in za razumevanje ter odpravljanje neenakosti v družbi. Čas je, da mladi začnemo spreminjati sistem od spodaj navzgor, se zoperstavimo individualizmu in neoliberalističnim praksam ter ozavestimo pomen skupnostnega, povezovalnega in kolektivnega delovanja. Samo z aktivno politično participacijo lahko spremenimo svoj vse bolj brezizhoden položaj. Samo z uporom lahko spremenimo razmerje figur na šahovnici interesov.

*Zine PIZDA