Ker se ne ustavijo v prvi mirni državi, ampak želijo v Nemčijo, in ker imajo pametne telefone, to niso begunci, ampak ekonomski migranti.

Preden so bili begunci, ti ljudje niso bili reveži, ampak izobraženi in/ali posamezniki z dohodkom, ki so si lahko privoščili predmete, kot so pametni telefoni (katerih last v današnji družbi ni ogromen luksuz). Skoraj brez vsega so ostali šele, ko jih je vojna prisilila v beg. Bi ljudje, ki so imeli dovolj dober zaslužek, da so si kupili pametne telefone, res pustili vse in se zaradi ekonomskih razlogov podali na tisoče kilometrov dolgo in zelo nevarno pot v neznano, če v to absolutno ne bi bili prisiljeni? Materialne dobrine, ki si jih oseba lasti, niso povezane z vojnim stanjem ali represijo, ki se izvaja v bivajoči državi. Ko so enkrat na begu, so za sabo že pustili preteklo življenje in seveda stremijo k čim boljšim pogojem za prihodnost. Poleg tega velika večina beguncev ne prihaja v Evropo, ampak beži drugam, največ jih namreč gosti Jordanija, potem Pakistan, Turčija …

 

Ker to niso begunci, ampak ekonomski migranti, jim pot do boljšega življenja ne rabi biti zagotovljena (oz. jim ne rabimo pomagati).

Tudi sami smo ekonomski migranti, ko se odpravimo v Nemčijo za nekaj mesecev ali let zaradi dela, pa v tem ne vidimo problema. Dostojno delo za dostojno plačilo bi moralo biti dostopno vsem, ne glede na to v kateri državi so se slučajno rodili ali znašli. Raje kot to je potrebno izpostavljati samo dejstvo ustvarjanja brezposelnosti in neenakosti, zaradi katerih obstajata bogati center in revno obrobje. Poleg tega bežanje pred opustošenjem zaradi vojne ali bežanje pred opustošenjem zaradi okoliščin, ki ti ne omogočajo dostojnega življenja, ni tako drugačno.

 

Med begunci so sami moški, ki so pustili ženske in otroke na nemilost doma.

Večina jih je prepešačila iz begunskih taborišč v Turčiji. Turčija jim ne omogoča, da bi z delom tam preživeli sebe in svojo družino, vendar pa bi bilo premakniti celotno populacijo iz Turčije v Nemčijo prevelik logistični problem, zato skupnosti izberejo tiste, ki so za dolgo in težko pot najbolj sposobni, in tiste, ki najlažje dobijo službo. Pot je za moškega lažja in potencialno manj nevarna kot za ženske z otroki, ki so večinoma lažje tarče za trgovce z ljudmi in druge kriminalce. Poleg tega ima oseba, kateri je odobrena prošnja za azil, pravico do združitve z družino. Zato celotna družina zbere denar za tistega, ki ima največ možnosti, da preživi naporno pot, in upa, da se mu bodo kasneje lahko pridružili. Pomembno dejstvo je tudi, da v evropskih državah lažje dobiš zaposlitev, če si moški, kot če si ženska. To dejstvo je seveda lahko prepoznati in upoštevati ter bi samo moralo biti predmet kritike.

 

Med begunci ISIS pošilja svoje pripadnike pod krinko.

ISIS nima razloga, da bi pošiljal svoje borce pod krinko preko begunskih poti v Evropo. Glede na to, da so že prej uspešno novačili Evropejce, ki so potovali v Irak in Sirijo na bojišča, kaže na to, da so prisotni na področju Evrope. Zakaj bi sedaj v Evropo pošiljali Sirce? ISIS-u se, predvsem zaradi tveganj na poti, ne splača pošiljati pripadnikov pod krinko v Evropo. Gre za odlično zastraševalno tehniko, ki jim na dolgi rok koristi. Strah s sabo prinese neodobravanje in sovraštvo, kar ustvarja slabe pogoje za evropske muslimane – ti so tako še bolj odrinjeni na rob družbe in zato bolj dovzetni za radikalizacijo (podobno kot katerakoli skupina).

 

Najprej moramo poskrbeti za svoje brezdomce in revne, potem šele za begunce.

Zakaj pa ne za obojne hkrati? Če so države z bistveno nižjim BDP-jem od slovenskega, kot je npr. Libanon, lahko sprejele več kot milijon beguncev, jih lahko nekaj sto tudi Slovenija. Posebej pozorni moramo biti na takšno retoriko, ko prihaja iz ust predstavnikov vlade, delodajalskih zbornic ipd. Kajti, medtem ko s tem implicitno sugerirajo, da bo naše življenje slabše zaradi prihoda beguncev, istočasno sistematično sprejemajo ukrepe, ki slabšajo življenski nivo celotnega prebivalstva in premeščajo bogastvo iz rok revnejših v roke bogatejših, ali bolj eksplicitno, iz rok dela v roke kapitala. V predlogu proračuna na primer ne nameravajo podaljšati začasnega kriznega najvišjega dohodninskega razreda za najvišje dohodke, ki je 50-odstotno obdavčen, “ker je krize konec”. Hkrati nočejo sprostiti socialnih transferjev za delavce v javnem in zasebnem sektorju, za študente (pripravništva) ipd. V tem primeru takšen argument služi predvsem kot preusmerjanje pozornosti od tega, da ne bomo poskrbeli ne za svoje ne za tujce.

 

V Evropo bi lahko prišli na legalen način.

Legalni načini prihoda v državo znajo biti pogosto diskriminatorni, dolgo časa trajajoči postopki, ki ne ustrezajo potrebam, ki jih imajo begunci v danem trenutku. Na primer, če želijo čez državo le potovati in se ne v njej trajno nastaniti, jim to na legalen način po Dublinski pogodbi ni omogočeno. Če begunec zaprosi za azil, ne sme delati, dokler ta ni odobren, kar lahko traja več mesecev ali leto dni. Poleg tega za azil ponekod ni mogoče zaprositi na ambasadah, na primer v Turčiji, zato se morajo podati na nevarno pot, da pridejo do ozemlja države, kjer se želijo nastaniti, ker lahko le tam zaprosijo za zaščito.

 

Če podpiramo sprejem beguncev, naj jim damo zatočišče sami doma.

Problematika z nastanitvijo beguncev ni individualna in je zato ne moremo reševati na individualni ravni. Urejena morajo biti primerna zatočišča in nastanitve za tiste, ki nameravajo ostati v naši državi. Veliko je praznih stanovanj in prostorov, ki bi jih lahko uporabili v ta namen; takšna uporaba bi bila koristna za obe strani. Problematika tega, kje se bodo begunci nastanili, je povezana tudi s širšo problematiko pomanjkanja stanovanj za prebivalce.

 

Zakaj beguncev ne sprejemajo ZDA ali katere izmed okoliških bogatih držav (Kuvajt, Katar, Savdska Arabija)?

Begunci se, logično, premikajo v države, za katere verjamejo, da jim bodo sposobne zagotavljati osnovne človekove pravice, kjer jim bosta omogočena dostojno življenje in možnost razvoja. To žal niso okoliške bogatejše države, ki so po ureditvi večinoma monarhije, državno bogastvo pa je skoncentrirano v rokah plemiških družin in velikašev. Te države prav tako ne spoštujejo človekovih pravic, saj v njihovih zakonih še vedno obstajajo smrtne kazni z obglavljanjem, bičanjem in kamenjanjem. Begunci iz Sirije in Iraka bežijo ravno pred takšnim sistemskim nasiljem in za svoj nov dom iščejo države, v katerih veljajo višji demokratični standardi.

 

Ker so večinoma islamisti in jih je dvakrat več od nas (ali nekaj takšnega), bo Evropa čez X let postala islamistična, krščanstvo bo izpodrinjeno.

V Evropi po podatkih iz leta 2010 prebiva 44 milijonov muslimanov, kar odgovarja zgolj 6 %. V sami Evropski uniji je ta številka še nekoliko manjša, muslimanska populacija predstavlja 3,8 % populacije. Število prispelih beguncev (prb. 250.000 v tem letu) nikakor ne spremeni zgoraj omenjenih odstotkov. Tudi če bi se, kar seveda absolutno ni možno, v Evropo preselilo vseh 22 milijonov Sircev, bi število muslimanov v Evropi še vedno predstavljalo le 9 %. Pogosto se omenja večja nataliteta pri muslimanski populaciji (v stilu muslimani bodo preplavili Evropo, ker imajo več otrok). Raziskave inštituta Pew kažejo na to, da se bo rodnost pri muslimanih do leta 2030 znižala na 2,0 z 2,2 v letu 2010, nemuslimanska rodnost pa bo zrasla z 1,5 v letu 2010 na 1,6 v letu 2030. Tudi sicer je odveč strah, da bi bilo v Evropi uvedeno šerijatsko pravo, večina beguncev namreč beži ravno pred militantnimi islamisti. Ob tem je potrebno pomisliti tudi, katere so tiste vrednote, zaradi katerih naj bi bila Evropa krščanska in katere izmed njih naj bi begunci ogrožali. Večino teh lahko namreč pripišemo drugim dejavnikom, kot na primer delavske pravice sindikatom, enakost žensk feminističnim gibanjem, ne pa evropski kulturi ali krščanstvu.

 

Povišano število beguncev bo ogrozilo naše vrednote in kulturo (npr. v naši državi ločujemo odpadke, oni pa kar vse puščajo na tleh).

Kot že omenjeno, ločevanje odpadkov in podobne (morda Evropi značilne) navade niso kulturna značilnost, ampak produkt večletnega pritiska okoljevarstvenih skupin in delno demokratičnih procesov v OZN ipd., za katere so zaslužna tudi in predvsem leva (socialistična, socialdemokratska, anarhistična in levoliberalna) gibanja v 20. stoletju. Ob tem je ravno pri ločevanju in puščanju odpadkov na mejah potrebno omeniti, da ljudje v tistem trenutku ne vedo, kaj jih čaka. Ko se pripeljejo avtobusi po urah čakanja, se vsi zapodijo v to smer, da ne bi zamudili priložnosti za nadaljevanje poti. Ob tem seveda nihče ne more pomisliti, da bi bilo bolje za sabo podreti šotor ali razvrstiti smeti. Kot na vseh masovnih koncertih in dogodkih za tisočimi obiskovalci, ki nekam hitijo, ostajajo kupi smeti, tako ostajajo tudi za tisočimi begunci, ki prečkajo in čakajo na mejah v izjemnih pogojih.