V preteklih dneh so bile okoljske organizacije, ki so napovedale pritožbo na okoljsko dovoljenje Magni, tarča številnih kritik. Šlo je za pritožbo vezano na oceno glede izpustov iz prometa ter s tem povezano kvaliteto zraka in javnim zdravjem. Na drugi strani priložnost za nova delovna mesta, nova partnerstva in širše razvojne učinke za Maribor in regijo. Gre torej za škodljivo dilemo med ohranjanjem okolja in delovnimi mesti, ki so jo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter mediji le še dodatno podpihovali.

A v danih socio-ekonomskih razmerah, ideologiji rasti, brezposelnosti, revnih zaposlenih, fragmentiranosti zelenih ter spojitvi kapitalske in državne pozicije (ta je že v samem začetku sage, sprejela poseben zakon, ki je omogočil uporabo večplastno sporne lokacije), zelenim vseeno lahko pripišemo nekaj uspehov. Prav zaradi njih je bila do nedavnega razprava dokaj razumna – naslavljalo se je učinke na vodo, uničevanje kmetijskih zemljišč, problematiziralo se je pisanje posebnih zakonov za korporacije ipd. Dosegli so izgradnjo tira znotraj obrata še v prvi fazi projekta, razširitev komunalne infrastrukture in neodvisni monitoring.

 Hkrati je nujno dodati dejstvo, da so nevladne okoljske organizacije legalni stranski udeleženci v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja za novo tovarno Magne v Hočah. Kot take imajo demokratično zakonsko pravico in moralno dolžnost do pritožbe na izdano okoljevarstveno soglasje. Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen pa bi kot skrbnica aarhuške konvencije morala zagotoviti sodelovanje javnosti pri izdaji okoljskih soglasji in udeležence braniti pred pritiski.

Tekom razprave se je izkazalo, da so lahko okoljske nevladne organizacije, kljub preokupiranosti s projekti in razpisi, dokaj relevanten akter. Manjka pa več kontinuiranega (aktivističnega) in koordiniranega delovanja. Pri tem je potrebno izpostaviti tudi pomanjkanje pozitivenega plana zelenih delovnih mest. Konkretno, kako preko državnih subvencij, namenjenih Magni, zagotoviti kvalitetna, zelena delovna mesta. Ta je v primeru Magne ključen, saj predstavlja rešitev, ki ne izbira med okoljem in delovnimi mesti, ki imajo izjemen ekonomsko-socialni pomen v socialno izčrpani Podravski regiji z visoko brezposelnostjo. Podobno ozko usmerjen pa je bil tudi edini vidnejši odziv Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije, ki je nekritično podprl nova delavna mesta, brez obzira na celovito dobrobit, varnost in zdravje magninih zaposlenih in prebivalcev (delavcev) celotne regije.

Vse bolj jasno postaja, da je za soočanje s to in drugimi podobnimi problematikami nujno večje povezovanje med delavskimi organizacijami, socialnimi gibanji in sindikati ter zelenimi organizacijami. Potrebno je dolgoročno usklajevanje in grajenje široke rdeče-zelene koalicije, z dovolj pogajalske moči, da se zoperstavi izsiljevanjem kapitala. Sočasno pa ponudi konkretne trajnostne in pravične rešitve, ki bodo zagotavljale odgovoren napredek človeške družbe in ohranitev planeta.