Za kapital je jedrna družina s hraniteljskim modelom nujna enota, saj vzdržuje obstoječo delovno silo ter oblikuje bodočo. Če se reproduktivno delo dojema kot zasebno stvar ene družine, se lastniki kapitala izognejo odgovornosti, ki jo imajo do svoje delovne sile. Ta je temeljni vir za prisvajanje presežne vrednosti. Kapitalistična družba zato reproduktivno delo obravnava le za vrsto posameznih “osebnih storitev” v zasebni domeni, ki naj bi jih nudile ženske, ne pa kot dejavnost celotne družbe.
Dohodek izračunan po hraniteljskem modelu je prenizek, da bi se delavke in delavci lahko preživljali brez podpornega dohodka drugih družinskih članov. Ravno ženske smo pogosto zaposlene za krajši delovni čas in smo velik del prekarnega delavstva, predvsem v podplačanih panogah kot so živilsko-predelovalna in tekstilna industrija, maloprodaja, zdravstvena oskrba in nega ter drugi t.i. “ženski” poklici.
Delamo v slabih delovnih pogojih, diskriminacija na trgu delovne sile pa vodi v neformalne oblike zaposlitve in pogodbe za določen čas. Za mlajše ženske se pričakuje, da bomo kmalu noseče, šle na porodniško ter kasneje koristile bolniško in dopuste za naše otroke. Ker so bolniška nadomestila izplačana zgolj v 80 % višini plače, nas močno prizadene visoka stopnja revščina. Zaradi ekonomske odvisnosti od družinskih članov težje zapustimo nasilne intimnopartnerske odnose. Zaradi zaprtosti v zasebnost doma pa imamo omejen dostop do javnih dobrin in storitev.
Hraniteljski model omogoča, da se zaposlitev in dohodek ženske tudi v novodobnih kapitalističnih sistemih obravnava kot dodaten prispevek oz. dopolnilo k domnevno že obstoječemu družinskemu dohodku. Slednji naj bi bil še vedno v domeni moških hraniteljev, ne glede na naš dejanski partnerski ali zakonski stan ali pa dejanski zaposlitveni status našega partnerja.
Ta politika nas strukturno odriva na rob kot pomožno, podcenjeno in še bolj izkoriščano delovno silo. Potiska nas v podrejeni položaj v družini in deluje kot eden osnovnih mehanizmov kapitalizma, ki omogoča, da je polovica človeškega dela prosto dostopen in vedno razpoložljiv vir. To se na institucionalni ravni utrjuje s subvencijami za zaposlovanje za polovičen delovni čas, dodatkom za vzdrževane družinske člane, pokojninskimi reformami in drugimi ukrepi na zdravstvenih, delovnopravnih, stanovanjskih in izobraževalnih področjih.
Reproduktivno delo v kapitalizmu za plačilo največkrat spada med podplačane in pogosto prekarne oblike dela na trgu, hkrati pa predstavlja le minimalen odziv na najbolj pereče družbene probleme. Kolektivno podružbljanje gospodinjskih in varstvenih opravil bi namreč zahtevalo množično prerazdelitev dohodka v prid tistim, ki ga ustvarjamo, ne pa tistih, ki si ga prilaščajo. Dokler do tega ne pride, bo plačano reproduktivno delo v zasebni sferi zgolj obliž na globinsko rano, saj se kapitalistični produkcijski odnosi ne bodo odpravili.
Ne bomo več životarile za mezdo, medtem ko se iz našega dela drugi bogatijo. Zahtevamo, da se reproduktivno delo v čim večji meri podružbi. Zahtevamo javne domove za ostarele, vrtce, menze, pralnice! Ustvariti moramo takšno družbo, ki bo prepoznala vrednost reproduktivnega dela in ga prenesla na skupnost. Ker pa naše delo trenutno ni nič vredno, protestiramo!