Državna lastnina je zaradi političnega mešetarjenja in kadrovanja slabo upravljana. Zadnji pokazatelj tega je koalicijska razdelitev nadzornega sveta SDH po ključu 3 1 1. Ampak rešitev ni v privatizaciji, saj, kot smo že mnogokrat slišali v zadnjem času, privatni lastniki zasledujejo le maksimizacijo dobička in kratkoročne donose. Maksimizacija profita se skoraj vedno zgodi na račun zaposlenih v obliki odpuščanj in nižanj plač ter neupoštevanj različnih okoljskih in varnostnih meril. Zaradi manjše količine pobranih davkov in večjih obremenitev za socialne izdatke ter potrebnih okoljskih sanacij, ima to celokupno in dolgoročno zelo negativne učinke na državni proračun.
Do racionalnejše, pravičnejše, učinkovitejše in okolju prijaznejše družbe lahko pripelje le upravljanje s strani delavcev, stroke, lokalne in širše skupnosti. Le oni so tisti, ki jim je v interesu dolgoročni in trajnostni razvoj podjetja in regije, le oni so tisti, ki vedo, kaj so njihove resnične potrebe in le oni so tisti, ki dejansko proizvajajo vso vrednost. Koliko vrednosti se proizvede med stavko? Nič, čeprav so vse veleumne podjetniške ideje, podjetniški duh in inovacije še zmeraj prisotne. Tako moramo na kratki rok zasledovati poglabljanje ekonomske demokracije v podjetjih in zavodih (v smislu sodelovanja delavcev pri upravljanju, udeležbi delavcev pri dobičku itn.), na dolgi rok pa stremeti k družbeni lastnini ter zamenjavi obstoječe produkcije za profit s produkcijo za zadovoljevanje človeških potreb.
Ekonomska demokracija ni le kohezivnejša, bolj socialno usmerjena in pravičnejša, ker se vsaj delno odmakne od percepcije, da je delovna sila čisto navadno tržno blago in da je mezda zgolj tržna cena dela kot produkcijskega vnosa. Tako empirične kot teoretske raziskave kažejo, da je tudi ekonomsko vzdržnejša in učinkovitejša, saj pozitivno vpliva na delovne pogoje v podjetju, delovno motivacijo in organizacijsko pripadnost zaposlenih, zadovoljuje osebnostne in družbene potrebe ter prispeva k samemu dvigu kvalitete življenja. Povečanje produktivnosti dela v okvirih takšnega skupnega upravljanja več ne predstavlja interesa odtujenega kapitalista, temveč se lahko v obliki zmanjšanja delovnega časa in prerazporeditve delovnih mest prelije neposredno v olajšanje delovnega procesa za zaposlene. Uvajanje in širitev ekonomske demokracije ni več načelo strokovne dileme, temveč stvar politične odločitve. Trenutno ureditev zaznamuje prepad med ekonomijo in politiko, zaradi katerega lahko izbiramo stranke kot izdelke v trgovini, ne moremo pa imeti političnega vpliva na pogoje, pod katerimi kot zaposleni v podjetjih delamo. Dvig ravni ekonomske demokracije bo tako imel tudi pozitivne učinke na politično demokracijo, saj jo bo poglabljal in širil. Tako lahko trdimo, da bo proces vzpostavljanja ekonomske demokracije tudi vzpostavljal razmere za dosego trojne enakopravnosti ljudi: kot državljanov, kot delavcev in kot potrošnikov.
Namesto zgrešene dihotomije državno:privatno se začnimo pogovarjati na najširši ravni o institucionalnih spremembah, ki bodo stimulativno vplivale na demokratizacijo in opolnomočenje delavstva, kar bo imelo tako socialno kot ekonomsko pozivitne učinke. S tem bomo celo sledili usmeritvenim dokumentom EU in OECD (Direktiva 2002/14/ES; Zelena knjiga: Okvir EU za upravljanje podjetij; Načela korporacijskega upravljanja OECD iz leta 2004). Tako bomo osrečili tudi naše politike, podrejene Bruslju.
Zato pozivamo Državni zbor, da zaustavi postopke privatizacije podjetij v večinski ali delni lasti države in da kot alternativo slabemu, politično obarvanemu državnemu upravljanju uzakoni obvezno participacijo in dejanski neposredni nadzor s strani delavcev, stroke ter lokalne in širše skupnosti. Delavce, upokojence, brezposelne in predvsem mlade pa pozivamo na protest, kjer bomo izrazili glasno in artikulirano nestrinjanje z obstoječimi politikami in zahtevali implementacijo takšnih zakonov in odločitev, ki bodo v interesu delovnih ljudi.