O KURDIH IN KURDINJAH, NJIHOVEMU ORGANIZIRANJU, UPORU IN BOJU PROTI NADVLADI NACIONALNIH DRŽAV
Ljudstvo, ki sega vse do Perzije, še vedno ostaja brez države. Razpeti med regionalne interese, si lastno identiteto iščejo onkraj meja nacionalnih držav, znotraj katerih razdeljeno prebivajo. Z izjemo Irana jih niti Sirija, niti Turčija nista zadovoljivo integrirali, stopnjo avtonomije so si pridobili le med ameriško okupacijo Iraka.
Skupno so organizirani v več kot 30 političnih strank, večinoma potisnjenih v opozicijo. Med najopaznejšimi je HPD, ki velja za neuradnega glasnika kurdskega ljudstva v turškem parlamentu. Zasedajo pol odstotka sedežev, s čimer predstavljajo četrto največjo stranko v državi in so zaradi zavzete pozicije, tudi edini legalni obiskovalci zapornika Öcalana, ki ga omenjamo v nadaljevanju. Med številčnejše organizacije sodi tudi PYD ali Demokratična skupnostna stranka, ki deluje v Siriji. Z oboroženim krilom YPG ali Enotami ljudske obrambe, je zaščitila kurdske interese v regiji, ki je bila balkanizirana po religioznih ločnicah. V obrambi mesta Kobane na Turško-Sirski meji je zaslovela YPJ ali Enota ženske obrambe, ki se je ob paradnem preletavanju ameriških letal in v slogi s kurdskimi prostovoljci onkraj vseh držav uspešno uprla radikalnemu sunitskemu islamizmu Islamske države.
Militantno PKK ali Kurdsko delavsko stranko je v Turčiji leta 1978 ustanovil Abdullah Öcalan. Zaradi svoje specifične vojaške organizacije, je bila kasneje mednarodno prepoznana kot teroristična organizacija. Öcalana je leta 1999 po njegovem kratkem begu iz pribežališča v sirskem Kurdistanu v Keniji prestregla ameriška obveščevalna služba CIA in ga predala Turčiji. Pred smrtno kaznijo ga je rešilo približevanje Turčije Evropski Uniji, saj je ta zahtevala spremembo nekaj spornih zakonov, med drugim omenjenega. Glavni ideolog stranke PKK je tako deset let preživel v samici na otoku sredi Marmarskega morja. Kasneje ga preselijo na kontinent, kjer služi doživljenjsko kazen, predvsem zaradi organiziranja oboroženih skupin.
Znan je zaradi svoje, proti nacionalnim državam usmerjene politične ideologije, ki prepoznava nujnost revolucije za osamosvojitev ter nenadomestljivo vlogo ženske pri organiziranju in boju proti nadvladi sosednjih držav. Demokratični konfederalizem, kot ga je sam poimenoval, temelji na teoriji Murraya Bookchina, sodobnega anarhokomunističnega pisca. Poudarek sloni na radikalni kritiki buržoazne nacionalne države, njenega centralizma ter kapitalističnega birokratskega aparata, kot obstoječih stebrov socialne ureditve in ponuja alternativo v organiziranju na lokalni in regionalni ravni. Neposredna politična demokracija je dopolnjena z vzpostavitvijo delavskih kooperativ.
Sistem demokratičnega konfederalizma, pogosto označen kot demokracija brez države, je usmerjen proti monopolom korporacij ter si prizadeva za ustvarjanje odnosov in socialnega življenja, temelječih na samoorganiziranju in demokratičnih dogovorih. Oblika organiziranega samovladanja v lokalni skupnosti zahteva torej alternativen in veliko bolj socialni ekonomski sistem, ki prepoznava naravne vire kot omejene in si jih zato prizadeva izkoriščati na čim bolj optimalen način, v nasprotju s kapitalističnim neskončnim črpanjem, sicer končnega, omejenega izvora naravnih surovin.
Embargo turške vlade v sirskem kantonu Rojava in grožnja Islamske države sta izjemno omejili dostop do osnovnih živil ter ustvarili pogoje za strmo naraščanje cene nafte in njenih derivatov. Tamkajšnji prebivalci so bili primorani oblikovati svoj način preživetja, kar je privedlo do oblikovanja alternativne ekonomske paradigme temelječe na lokalni redistribuciji surovin.
Zavoljo izjemnih razmer, je večinski del populacije prisiljen delo opravljati prostovoljno, kar je privedlo do opustitve denarja kot posrednika pri menjavi. Namesto tega se poslužujejo menjave v dobrinah, večinsko proizvedenih v kooperativah, ki jih soupravljajo delavci. Največ je kmetijskih kooperativ, sledijo jim kooperative za oskrbo s pitno vodo ter kooperative energijskega sektorja, predvsem izkoriščanja sončne energije.
Primer Rojave kaže, da bi moral takšen ekonomski in politični model veljati za celoten Bližnji vzhod, kjer je zaradi nacionalnih in religijskih razlik, predvsem pa naftno bogatega okolja, neprestano v konfliktih in kriznih situacijah. Kurdski ideologi za takšno stanje krivijo hegemonijo kapitalistične oblasti, ki se neprestano žene za dodatnimi dobički. Prepričani so, da so glavni stebri obstoja nacionalne države spodbujanje nacionalizma, pozitivističnih znanosti, seksizma in religioznosti. Ravno slednja je v tamkajšnjih državah pogosto orožje za zbujanje izključujoče nacionalne zavesti in ohranjanje imperializma. Čeprav religije ne želijo zanikati, se borijo za spremembo njenega tradicionalnega pomena in si prizadevajo za obuditev sobivanja z lokalnimi verskimi skupnostmi, med katerimi so najbolj zastopani islamskimi suniti.
Inherentno lastnost prevladujočega kapitalističnega sistema vidijo v reprodukciji patriarhalnih odnosov in izključevanju vloge ženske pri družbenem odločanju, izobraževanju in aktivni participaciji v bojih. Kot najpomembnejši aspekt egalitarnosti, dojemajo možnost izobrazbe in s tem razumevanje lastnega položaja v družbi. V šolske in univerzitetne predmetnike, so tako uvedli specifično vedo, imenovano jineologija. V kurdščini »jin« pomeni »ženska« in jineology »veda o življenju«, pri čimer želijo pripraviti mlade na delovanje za socialno rekonstrukcijo v smeri enakovrednega dojemanja različnih skupin ljudi.
Z ustanavljanjem podpornih društev, ženskih univerz, organiziranjem seminarjev, diskusij in drugih izobraževalnih dejavnosti, dvigujejo politično osveščenost in omogočajo ženskam novo obliko združevanja in organiziranja. Tako imenovane ženske univerze sicer niso namenjene izključno ženskam, navadno jih obiskujeta oba spola, vendar v večini primerov prevladujejo ravno one. Dejstvo utemeljujejo z zgodovinsko pozicijo žensk v patriarhalni družbi, veliko je potrebno nadoknaditi, da se bodo ženske počutile enakovredne moškim (pozicijam) in tako začele tudi delovati in se, preko lastnih, začele boriti za skupne pravice ljudstva.
Zaradi neupoštevanja in ignorance vladnih struktur večine držav, so kurdske aktivistke v letu 2003, ustanovile DÖKH ali Svobodno demokratično žensko gibanje, ki na svojih rednih konferencah oblikuje predloge zakonov za zaščito pravic žensk ter proti ekonomoskemu izkoriščanju določenega spola ter ostalim oblikam (prikritega) seksizma, obenem pa tudi za čim večjo enakopravnost etničnih manjšin in različnih religijskih skupnosti in ločin.
V letu 2011 je ženskemu gibanju uspelo ustvariti pritisk na iraško vlado in uveljaviti zakon, ki kriminalizira nasilje v družini, posilstva, neprostovoljno obrezovanje klitorisa, prisiljene poroke mladoletnic ter deklicam namensko preprečevanje dostopa do izobrazbe. V primeru kršenja grozi storilcem od šest mesecev do nekaj let zaporne kazni. Zavoljo poostrenih razmer in priborjenih pravic žensk, se nekateri zagovorniki patriarhalnih odnosov počutijo bolj ogroženi, zato skušajo svojo nadvlado na vse pretege tudi dokazati. V nekaj letih po sprejetju omenjenega zakona, so tamkajšnje ženske namreč poročale o nekoliko višjem odstotku domačega nasilja in posilstev, trdovratno usidranih v vsakdanji ritem življenja. Slednjemu namenjajo posebno pozornost na seminarjih in javnih izobraževalnih dogodkih.
Če si pobliže pogledamo še spolno sestavo političnih strank, izvoljenih v turški parlament, je razvidno, da sta v kurdski demokratični stranki različna spola najbolj egalitarno zastopana, tretjina vseh poslancev je namreč žensk. Razlika z ostalimi republikanskimi ali nacionalističnimi strankami, kjer je prisoten le kak odstotek žensk, je tako precej očitna in zgovorna.
Vendar se Kurdi in Kurdinje ne borijo zgolj za emancipacijo žensk, temveč emancipacijo celotne družbe. Izobrazbe namreč ne priznavajo z doseženo diplomo, temveč s stopnjo zavedanja, politizacije ter zmožnostjo mobilizacije v ključnih trenutkih. Oblikovala se je izrazita želja oziroma potreba žensk po vključevanju v vojaška urjenja in celo bojevanja na frontah, kot je bila sirska državljanska vojna ali obleganje mesta Kobane, ki so ga Kurdinje navsezadnje tudi uspešno ubranile in osvobodile.