Čeprav je vstop žensk na trg delovne sile pomenil začetek finančne neodvisnosti žensk od moških in s tem začetek razkroja materialnih osnov patriarhata, pa so se patriarhalni mehanizmi sodobnega kapitalizma prestavili na neko drugo, manj vidno raven. Seveda je bil množičen vstop žensk na trg delovne sile prej posledica nuje (moški ni mogel preživeti cele družine) oziroma izrednih družbenih stanj (obdobje vojne) kakor pa stvar teženj žensk k samoaktualizaciji, kar pravzaprav odraža pragmatično logiko patriarhalne ideologije. Seveda je bilo v tem primeru žensko plačilo smatrano le kot dodatek h gospodinjstvu, ne pa glavni ali možu enak prispevek. To je izhajalo tako iz patriarhalnih teženj (kako ohranjati ženske finančno podrejene možem) kot tudi iz kapitalističnih teženj (kako delo polovice prebivalstva plačati manj), hkrati pa je šlo za tesno prepletanje obeh – če patriarhalne ideologije predpostavljajo, da ženska nima enakih znanj in spretnosti, je lahko to delo nižje cenjeno, kar upravičuje nižje plačilo tega dela, hkrati pa ženskam in moškim daje sporočilo, da je to pravično in hierarhija med spoloma temelji na naravnih danostih. Da je to relevantno, še danes kažejo tako podatki o razlikah v plačilu žensk in moških za isto delo, ki so v EU izjemno visoke (kar 16,5 % v škodo plačilu žensk) in popolnoma neopravičljive (v Nemčiji in Avstriji je povprečna razlika skoraj 25 %!). Zaradi dediščine kolektivnih pogodb je v Sloveniji ta odstotek najnižji v Evropi (5,1 %). Kljub temu ženske za isto delo pri nas zaslužijo v povprečju od 28 EUR do 174 EUR (bruto) manj, kar pa se zna povečati s povečevanjem deleža prekarno zaposlenih in individualnih pogodb. To je vse prej kot majhna razlika. Naj bežno omenimo tudi, da so potrošniške zahteve, v korelaciji z družbenimi pritiski, za ženske bistveno večje kot za moške (v obliki izdatkov za oblačila, ličila ipd.), kar pomeni, da je dejanska razlika pravzaprav še veliko večja. Na drugi strani pa ne moremo spregledati segregacije na področju dela. Tipično je, da ženske prevzemajo večji del služb, ki temelji na skrbstvenosti in ima podporno vlogo (npr. vzgojiteljice, učiteljice, tajnice, kuharice, čistilke ipd., pa tudi strokovnjakinje na teh področjih; tj. horizontalna segregacija). To je simptom splošno sprejetih (in zato celo ponotranjenih) stališč, da je ženska po naravi kolektivno bitje, ki je na svetu za druge, da za njih skrbi, zadovoljuje njihove potrebe in jim lajša tegobe. Ker je to dojeto kot naravno ženskam (kar je direktno odraz patriarhalnih naturalizacij položaja ženske), ta segment dela ne more biti enako cenjen (kar gre direktno v kapitalistično korist), saj pomeni zgolj izpolnjevanje lastne narave. Po drugi strani pa ne glede na to, o kakšnem tipu delovnega mesta govorimo, ženske zavzemajo nižje (manj cenjene) položaje brez možnosti odločanja (npr. predstavljajo le 16-20 % članov v upravnih odborih podjetij; tj. vertikalna segregacija).

Kapitalizmu so patriarhalne ideologije v neposredno korist, saj mu 51 % prebivalstva predstavlja cenejšo in podporno delovno silo, hkrati pa ta del prebivalstva predstavlja brezplačno delovno silo za reprodukcijo delavcev, saj ženske doma še vedno v večji meri (in brezplačno) opravljajo gospodinjska opravila, skrbijo za može in otroke, torej za kvalitetno (bodočo) delovno silo – opravljajo t. i. nevidno delo. Patriarhalne ideologije so tiste, ki upravičujejo takšno vlogo in neenak položaj žensk in neposredno podpirajo obstoječe družbene (in produkcijske) odnose.

Ker patriarhat in kapitalizem delujeta skupaj, je možno na enega vplivati preko vplivanja na drugega. Čeprav se zdi, da patriarhat deluje na ravni medosebnega (zasebnega), kapitalizem pa na ravni družbenega (javnega), se kapitalistični odnosi neposredno odražajo v zasebni,  patriarhalne ideologije pa v javni sferi.

Ker si ne delamo utvar, da lahko z enim samim prispevkom zadovoljivo predstavimo tako kompleksno in za vsakršno emancipatorno gibanje ali delovanje relevantno problematiko, se ji bomo bolj podrobno posvetili v marčevski izdaji glasila pred vami. Vabljeni k branju!