ŠOUM

Študentska organizacija Univerze v Mariboru (ŠOUM) je stanovska skupnost študentov mariborske univerze. Organizirana je na podlagi Zakona o skupnosti študentov, sprejetega leta 1994. ŠOUM je namreč ena izmed podorganizacij Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), drugi dve sta še ŠOU v Ljubljani ter ŠOU na Primorskem. Poslanstvo ŠOUM-a je menda »celostno zadovoljevanje potreb študentov, z razvejano strukturo študentskih interesnih dejavnosti in z vodenjem študentske politike.« Tako so zapisali na svojo uradno spletno stran, vendar bi se z napisanim težko strinjali. Menimo, da je ŠOUM organizacija, ki sploh ne zastopa interesov študentk in študentov, ampak zgolj zasebne interese posameznikov, ki imajo pri organizaciji določeno funkcijo. Zdi se, da je vrhunec ŠOUM-ovega delovanja organiziranje študentskih zabav, pohodov na Kalvarijo ter prirejanje Seksoslovij, kamor vabijo Angelco Likovič, na koncu pa pornozvezdniki v živo seksajo na odru. Ponudba kakršnihkoli drugih vsebin, ki bi bile za študente veliko pomembnejše, je precej pičla.

Najbolj moteč faktor delovanja ŠOUM-a je njegovo financiranje. Svoja sredstva, ta znašajo nekaj več kot 2 milijona evrov na leto, dobi od koncesijskih dajatev. Naj podrobneje razložimo. Od bruto zaslužka vsakega študenta, ki dela prek študentske napotnice, si svoj kos pogače odrežejo študentske organizacije. Če smo kot študenti zaslužili npr. 300 evrov na napotnico, je koncesijska dajatev znašala 42 evrov (naš resnični zaslužek je bil torej 342 evrov). Od tega je šlo študentski organizaciji 15,7 evrov za izvajanje obštudijskih dejavnosti, študentskemu servisu 15,7 evrov, skladu za štipendije 10,5 evrov in 0,84 evrov za izgradnjo in vzdrževanje študentskih domov. ŠOUM je v letu 2014 iz tega naslova dobil 2.223.005,00 evrov. V letnem  poročilu je zelo površno zapisano, v kakšne namene je bil ta denar porabljen, koliko je šlo za plače posameznih funkcionarjev itd., navedeni so zgolj zneski za skupne stroške plač, ki so znašali 515.495 evrov, in za stroške študentskih honorarjev, za katere so porabili 264.450 evrov.

Direktor ŠOUM-a je že od leta 1998 Drago Žura, ki je maja 2007 prejel 5.215,13 evrov bruto plače, poleg tega pa je takrat dobival še povračilo stroškov prevoza na delo, regres za prehrano, dnevnice in plačano prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, ki je takrat stalo 37,56 evrov. Žura je bil sprva študentski poslanec v zboru ŠOUM, nato predsednik ŠOUM, bil je tudi predsednik sveta nekdanje Stranke mladih Slovenije in član državnega sveta. Svojo »moč« razkazuje tudi tako, da na sestanke ŠOS-a spremlja izvoljenega predsednika ŠOUM-a ter mu narekuje, kaj naj počne in kako naj deluje. V letu 2012 je ŠOUM redno zaposloval 16 ljudi, njihova povprečna starost je bila skoraj 36 let – predvidevam, da jih večina že dolgo časa ne študira več.

Dejstvo je, da nihče nima nadzora nad tem, kako študentska organizacija porabi pridobljeni denar. ŠOS ima le nadzorno komisijo, ki v primeru suma kršitve aktov predlaga obravnavo pred razsodiščem ŠOS. ŠOS (ter s tem tudi ŠOUM) namreč ni zavezan k ravnanju po Zakonu o javnem naročanju, kar pomeni, da jim denarja ni treba porabljati gospodarno in smotrno (torej za potrebe študentov), čeprav izvaja določeno javno funkcijo, pridobiva javna sredstva in ima javna pooblastila. O tem, kako natančno ŠOUM porablja ta denar, je na voljo precej malo informacij, tudi o delovanju ŠOUM-a se v javnosti govori precej manj, kot o delovanju ljubljanske organizacije. V Ljubljani je na primer zavod ŠOLT, ki je v polovični lasti ŠOU, kupil 13-metrsko jadrnico, za katero je odštel 105.000 €. Najverjetneje ŠOUM denarja ne porablja nič bolj smotrno. Najbolj bizarno pa je dejstvo, da študenti nimamo pravice izstopiti iz ŠOUM-a, vsi redni študenti namreč avtomatično spadamo pod študentsko organizacijo, pa če nam je to prav ali ne.

Tudi volitve poslancev študentskega zbora ŠOUM so problematične, saj volitve ne potekajo na posameznih fakultetah (vsaka fakulteta ima 2 predstavnika), ampak potekajo volitve za predstavnike vseh fakultet (ki so locirane v Mariboru) na sedežu ŠOUM-a na Štuku. »Študentski zbor ŠOUM zasleduje potrebe študentk in študentov Univerze v Mariboru in usmerja delo Predsedstva ŠOUM.« Težko je verjeti, da citirana trditev drži, saj večina študentov na fakultetah sploh ne ve, da potekajo kakršnekoli volitve, mnogo jih niti ni slišalo za ŠOUM, čeprav je to študentska organizacija, ki ji pripadajo in naj bi zadovoljevala njihove potrebe. Do tega je prišlo pred nekaj leti, ko je Univerza v Mariboru ŠOUM-u prepovedala izvajati volitve v prostorih fakultet in visokih šol ter pred njimi. Povod za to prepoved je bila okoliščina, da je volilna komisija zavrnila kandidature tistih študentov, ki niso uživali naklonjenosti vladajoče garniture ŠOUM in se je zato za 24 poslanskih mest potegovalo samo 27 študentov in študentk. Direktor Žura je tedaj omejeni izbor kandidatov argumentiral z zanimivo oceno; trdil je, da so študentje prezaposleni s študijem in so tako zadovoljni z delom ŠOUM-a, da si ne želijo sprememb.

Študentje Univerze v Mariboru si zagotovo želimo sprememb. Študentske organizacije so tiste, ki bi morale graditi kolektivno zavest študentov, artikulirati sistemske zahteve, hkrati pa uživati veliko mero zaupanja tistih, ki jih predstavljajo. Študentske organizacije so tiste, ki bi morale prepoznati skupne interese, jih uspešno predstaviti in ustvariti okolje, ki bi študentom omogočalo aktivno sodelovanje pri reševanju (največkrat sistemskih) problemov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo. Vendar smo v situaciji, ko študentske organizacije niso več legitimni zastopniki študentov. ŠOUM, podobno kot ostale študentske organizacije, zgolj porablja svoja zajetna sredstva za to, da mladim omogoči preživljanje prostega časa (zabave, popivanje, telovadba), njihovo glavno nalogo zastopstvo pravic študentov pa so že pred leti nadomestili oportunizem, povzpetništvo ter izvedbe spornih projektov in investicij. Tako se večji delež denarja, pridobljenega iz študentskega dela, porabi za projekte, ki ne naslavljajo težav, s katerimi se študentje srečujemo, prav tako pa izpeljani projekti študentom ne olajšajo življenja in položaja v družbi. A na žalost se študentje niti ne zavedamo, da s svojim delom financiramo zgoraj opisano delovanje študentskih organizacij, niti se ne vprašamo, kaj nam te organizacije, ki jih financiramo, sploh ponujajo v zameno. Hkrati pa je delovanje ŠOUM-a in drugih študentskih organizacij podobno delovanju raznih tajnih služb, do katerih imajo dostop le posvečeni posamezniki. V takem stanju je zelo težko artikulirati želje po spremembah. Menimo, da so na področju študentskega organiziranja potrebne korenite spremembe, najverjetneje bi bilo treba spisati svežo zakonodajo (pri njenem nastajanju bi moral imeti najpomembnejšo vlogo kar najširši krog študentov), ki bi prevetrila stanje na področju študentskih organizacij. Vsaj za začetek.

*Zine PIZDA