Sovraštvo niso le besede – mobilizacija proti izkoriščanju in dominaciji

Kaj je strah? Strah je odziv na izkoriščanje, nasilje in dominacijo. Kdaj se strah pojavi? Ko smo nemočni. Četrtkov shod ‘Brez strahu – proti politikam sovraštva’ (ki ga, mimogrede, kljub napačnim zapisom v medijih, ni soorganizirala Iskra) nagovarja vse, v katerih se je zbudil strah, medtem ko opazujemo zaostrovanje različnih oblik izkoriščanja in prevlade. Vse, ki nas straši pronicanje sovraštva v javni diskurz druži isti cilj – ustaviti naraščajoči prodor skrajne desnice. Vendar pa skrajna desnica ni prisotna zgolj v javnem diskurzu. Njena logika je že dlje časa prisotna v vsem tkivu naše civilne in politične družbe in v mnogih praksah, ki so del vse institucionalizirane politike. Odkrito podpihovanje sovraštva političnih strank desnega spektra je le njen najbolj očiten in simptomatičen del. A prvotno je njena logika prisotna v žici na naši južni meji, v utopljenih truplih, ki jih ima na vesti levosredinska vlada, v razrednih ofenzivah na javne storitve, ki izkoriščane potiska še bolj na rob družbe, v še večjo bedo. V varčevalnih politikah, ki krivdo za krizo naprtijo na pleča delovnih množic. Skratka v etatistični logiki meščanske demokracije, ki sovražne ukrepe maskira v “nacionalne interese”, “varnostne potrebe” in “common sense”.

Sovraštvo se v končni fazi res izrazi v javnem diskurzu, a da je lahko prisotno tam, so morali predhodno že biti izpolnjeni pogoji za njegovo normalizacijo. Boriti se je potrebno proti sovražnim politikam, ki jih sprejema ne le desnica, ampak v zadnjem času predvsem politični center in socialdemokratska levica. Boriti se je potrebno za vzpostavljanje družbenih mehanizmov, ki bodo uspešni pri rešitvi problemov, katere meščanska država rešuje le še z višanjem stopnje izkoriščanja in povečanjem neposredne dominacije nad samoorganiziranimi. Sovraštva ne bomo ustavili s shodom. Skupaj moramo stopiti ne le za obsodbo in izgon sovražnega govora desnice ampak predvsem za organiziran upor proti aktualnim sovražnim politikam leve sredine ter za kritiko in preseganje nedemokratičnih praks parlamentarne levice, ki onemogočajo razvoj družbene organizacije. Ta je temeljni predpogoj za rešitev sodobnih eksistenčnih težav, ki jih desnica s pridom izrablja za širjenje nezadovoljstva in sovraštva. Strah nas je, ker smo nemočni – nemočni pa nismo pred besedami desničarjev na twitterju ampak pred dejanji institucij, politikami vladajočih strank in nebrzdanemu boju za osebni politični prestiž, ki ukinja vsako načelno pozicijo. Naša strategija mora biti praktična kritika in transformacija vseh obstoječih družbenih praks, ki jih določata mehanizma izkoriščanja in dominacije – in ne kulturna vojna na ravni diskurza. Sovraštvo ni problem kulture naroda pač pa konkreten politični problem.

Današnji shod je le eden izmed izrazov razrednega boja in le ena v kopici mobilizacij, uperjenih proti izkoriščanju in prevladi. A ne smemo se ustaviti tukaj. Če želimo resnično izkoreniniti sovraštvo in strah, se moramo solidarno mobilizirati, ne le pred volitvami, ampak vsakič, ko vodstva podjetij napadejo sindikaliste, ko v stanovanja marginaliziranih vstopajo rubeži in jih dokapitalizirane banke mečejo na cesto, ko delodajalci zahtevajo nelegalno samozaposlovanje in ne izplačujejo plač, skratka, ob konkretnih materialnih, ne le diskurzivnih oblikah sovraštva in nasilja.

Izhod iz političnega suspenza, zaradi katerega smo nemočni proti konkretnim izrazom sovraštva, terja dolgotrajen in težaven proces samoorganizacije podrejenih družbenih skupin, ter s tem sistematičnega, potrpežljivega oblikovanja in razvijanja družbene in politične sile, ki bo na svoja ramena sposobna prevzeti zahtevno nalogo transformacije družbenih praks in odnosov.

Na shodu ne bomo zato, da preprečimo dober rezultat desnice na volitvah, ampak zato, da povežemo to mobilizacijo z mnogimi drugimi, v homogeno kontrahegemono silo, ki bo nosilka radikalne družbene transformacije iz družbe nadvlade v družbo solidarnosti.

En svet en boj!