POZIV DRŽAVNEMU ZBORU, DA ODLOČI V PRID DOSTOPNEGA ŠTUDIJA

“Pri tem se ob rednem napredovanju izobražujejo in dokončajo študij pod pogoji, ki so veljali ob vpisu.”

1. alineja 66. člena Zakona o visokem šolstvu

V četrtek, 19. oktobra 2017, smo organizirali predajo javnega pisma “proti krčenju študentskih pravic” predstavnikom Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport pred njihovim sedežem na Masarykovi v Ljubljani. Ministrstvo sta zastopala državni sekretar Tomaž Boh in direktor direktorata za visoko šolstvo Stojan Sorčan, nam pa so se pridružili tudi študentje in študentke, katerim so poteze odgovornih na ministrstvu odvzele možnost dokončanja študija pod pogoji, ki so veljali ob vpisu. Slednji so bili po predaji tudi povabljeni v prostore ministrstva, kjer so lahko natančneje predstavili svojo stisko. Ob odhodu so vsi dobili zagotovilo po pravični in čim hitrejši obravnavi. 

Še isti dan je ministrstvo objavilo novico, v kateri so komentirali predajo javnega pisma. Efektivno so predajo diskreditirali in poskušali boj za poravnavo krivic predstaviti kot izkoriščanje socialnih ugodnosti. Zaradi očitne grožnje, da bo nekaj sto študentov in študentk zaradi stališča, ki so ga zavzeli na ministrstvu, dalj časa brez zdravstvenega zavarovanja in ostalih temeljnih potrebščin, ter zavoljo prihodnjih generacij, ki bodo s tako ureditvijo prikrajšane za kar nekaj možnosti, se čutimo dolžne opozoriti na nekaj stvari.

Prvič, kot je bilo poudarjeno že mnogokrat, pisci novel Zakona o visokem šolstvu težijo h krajšanju časa študija in čim prejšnji zaposlitvi za vsako ceno. Zato so zaradi novele novembra 2016 poleg tistih, ki so se poskusili fiktivno vpisati zaradi dela preko napotnice kot edine možnosti za zaposlitev, brez vseh pravic ostali tudi vsi tisti, ki se izobražujejo redno, a ne po najbolj običajni poti – predvsem gre za tiste, ki so zamenjali študijski program ali smer, ter za tiste, ki študirajo vzporedno ali zaporedno. Očitek, da predaja pisma ščiti izkoriščanje sistema socialne pomoči ob nedvoumni opredelitvi proti, je žaljiv.

Drugič, predstavniki ministrstva zavzemajo nasprotujoča si stališča. Ob zatrjevanju, da zagotavljajo brezplačen študij za vse, ki so zmožni študirati, aktivno manjšajo število tistih, ki so “zmožni” – od tega, da študentsko delo preko napotnice tudi uradno postaja edini “socialni” korektiv, ki je marsikomu na voljo, do tega, da ignorirajo univerze, ki za brezplačen študij zaračunavajo vedno višje vsote denarja. Slednje je še posebno problematično, saj je ravno novela zakona spet omogočila šolnine na rednem študiju. Te so zaenkrat omejene na predbolonjske študente in študentke, katerim so na ministrstvu omogočili nadaljevanje študija, ni pa nobenih zagotovil, da se plačevanje za “brezplačen” študij ne bo razširilo.

Tretjič, dokler ne bo jasno in razločno napisano, kdo je in kdo ni upravičen do katerih pravic in pod kakšnimi pogoji, ne pristajamo na neoprijemljiva zagotovila, da so na ministrstvu “že rešili težavo”. Moč spreminjati ZViS sploh ni v njihovih rokah, ampak je v pristojnosti Državnega zbora. Poslanci bodo šele v tem tednu, več kot mesec dni po izgubi prvih pravic (spomnimo, začelo se je z zdravstvenimi zavarovanji), na izredni seji obravnavali ZViS in sporni 69. člen. Potem, ko poslanska skupina Levice ni zbrala dovolj podpisov za sklic izredne seje, je to prejšnji teden uspelo poslanski skupini SMC. Oboji želijo iz 69. člena odstraniti sporno določbo, da so pravice študentov omejene najdlje na čas trajanja enega študijskega programa na posamezni stopnji. Ob tem v SMC želijo področje urejati naknadno “s področno zakonodajo”. V društvi Iskra predlog Levice podpiramo, od poslank in poslancev državnega zbora pa pričakujemo, da bodo predlog podprli. Naj opozorimo, da je odprava omenjenih anomalij v zakonu, ki bi ponovno omogočila oškodovanim študentom koriščenje študentskih pravic, ki jim pripadajo, in normalno nadaljevanje študija, šele začetek. Pričakujemo tudi zagotovilo, da se v prihodnje omenjenih pravic ne bo pogojevalo s stanjem na trgu, kakor tudi ne z različnimi načini študiranja, pa naj bodo ti vzporedni, zaporedni ali po zamenjavi programa ali smeri študija.

Daljšanje študija izven začrtanih rokov je večinoma posledica dela ob študiju, ki močno zoži polje možnosti ravno za tiste, ki denar za študij najbolj potrebujejo. Če je uspešen zaključek študija res cilj trenutnih visokošolskih politik, zakaj se štipendijski sklad že od leta 2012 le zmanjšuje? Niti predstavniki Študentske organizacije Slovenije s svojim predlogom Zakona za urejanje položaja študentov niso bili zmožni celovito nasloviti tega področja. Problem “fiktivno vpisanih študentov” je potrebno reševati v okviru brezposelnosti. Ta skupaj z razmahom dela preko napotnic, pogodb civilnega prava, s.p.-jev ipd. tudi med študenti in študentkami ni stvar politike izobraževanja, ampak političnega vodenja ekonomije in njene organizacije.