Honorarji in komercializacija javnih ustanov

Prejšnji četrtek je v medije prišlo poročilo KPK, ki je razkrilo izredno visoke honorarje, ki so jih nekateri javni uslužbenci ob svoji redni zaposlitvi prejemali preko ekscesnih avtorskih pogodb. Med njimi sta bila tudi Stanislava Setnikar Cankar, sedaj že bivša ministrica za izobraževanje, znanost in šport, ter Miroslav Cerar, predsednik vlade. V času, ko se je izplačevanje honorarjev dogajalo, je bil dekan ene izmed omenjenih fakultet tudi Dušan Mramor, sedaj finančni minister. Mesečni honorarji so znašali tudi čez 7000 €. Dan po objavi poročila je odstopila ministrica za šolstvo in tako postala grešna koza za pojav, v katerega je bila vključena množica vplivnih javnih uslužbencev. Večina politične scene je odstop podprla: medtem ko so nekateri politiki v tem videli predvsem moralni problem, so drugi opozorili, da so omenjeni astronomski honorarji indikator sistemskega problema.

Za razumevanje situacije je bistvenega pomena, da se zavedamo vloge javnega sektorja. Glavno poslanstvo javnega sektorja oziroma socialne države je vsemu prebivalstvu zagotavljati univerzalno dostopne storitve, s čimer blaži neenakost, ki se v kapitalistični družbi vedno bolj zaostruje. Z neprestanim nižanjem proračunskih sredstev, namenjenim delovanju javnega sektorja, pa je slednji prisiljen v znižanje kakovosti storitev in iskanje alternativnih virov dohodkov. Zato smo že daljše obdobje priča njegovi komercializaciji. Ta s seboj nosi naslednja problema.

S komercializacijo storitve postanejo plačljive, kar neposredno zmanjša njihovo dostopnost, sploh za socialno ogrožen del prebivalstva. Ravno ta pa jih najbolj potrebuje. Ker v storitve socialne države spadata tudi zdravstvo in izobraževanje, je razvidno, da plačljivost takšnih storitev ne predstavlja samo izrazitega enostranskega zategovanja pasu, ampak ima za življenjski standard nižjega razreda katastrofalne posledice. Ironično ta del prebivalstva preko davkov financira ustanove, do storitev katerih nima dostopa.

Drugi pojav, ki spremlja komercializacijo javnih ustanov, je, da se elite, ki jih upravljajo in s tem obvladujejo tržne finančne tokove, vedejo vedno bolj kapitalistično. Ste se kdaj vprašali, zakaj konservativna desnica privatizira, liberalna “levica” pa komercializira? Temu smo priča že od začetka tranzicije dalje. Kot je razkrilo poročilo KPK, lahko tako vplivni posamezniki znotraj javnih ustanov opravljajo praktično privaten posel in s tem svoj dohodek neredko vsaj podvojijo. To pa vodstva ustanov prikazujejo celo kot zaželjeno “iskanje sredstev na trgu”. Soroden je tudi pojav “dvoživk” – javnih uslužbencev, ki poleg redne zaposlitve v svojem prostem času opravljajo identično storitev ali celo preusmerjajo posel z javnih ustanov na svoja zasebna podjetja. Primer: zdravniki, ki v popoldanskem času delajo še v privatni ordinaciji.

Zelo podoben problem predstavljajo javno-zasebna partnerstva, v določenih primerih znana tudi kot podeljevanje koncesij. V tem primeru javna ustanova preneha opravljati določeno storitev in jo prenese na zasebnega podizvajalca, kar pomeni odtekanje javnega denarja v zasebni žep. Primer je prevoz pacientov, ki ga večinoma ne izvajajo več bolnišnice, ampak podizvajalci. Storitev podizvajalca je pogosto dražja od direktnega opravljanja storitve v okviru javnih institucij, saj je vanje vključen tudi profit, ki si ga prisvoji zasebni lastnik. Če kljub temu javno-zasebno partnerstvo stane javni zavod manj kot neposredno izvajanje dejavnosti, je to ponavadi posledica degradacije kakovosti storitve (npr. varčevanje pri materialu) ali hudega izkoriščanja delovne sile. Javno-zasebna partnerstva se pogosto sklenejo na osnovi netransparentnih vezi med lastniki podizvajalskih podjetjij in politiko. Primer javno-zasebnega partnerstva v vsem svojem blišču so podizvajalske pogodbe s Sintalom, ki “pohvalno” sledi zahtevam prostega trga; kaj je skrivnost njegove konkurenčnosti in uspeha, nam dobro povedo delavci, ki imajo tudi pod 500€ bruto plače.

Komercializacija torej pomeni, da javne ustanove postajajo podjetja v rokah elite, ki jih upravlja. To pa gre na račun državljanov, ki jih preko davkov financirajo in jim je dostop do storitev socialne države vdeno bolj omejen.

Iz omenjenih procesov ni izvzeto visoko šolstvo, ki je bilo najbolj izpostavljeno v poročilu KPK in je primer komercializacije javnega sektorja par excellence. Na tem področju je komercializacija prisotna tako v pedagoški kot raziskovalni dejavnosti. Čeprav je študij formalno brezplačen, je v praksi uveljavljena oblika izrednega študija, ki je plačljiva. Izredni študij naj bi bil namenjen študiju ob delu in bi zato tudi imel drugačen urnik in kurikulum. Več fakultet pa izredni študij preprosto zlorablja kot sredstvo za uvajanje šolnin na vpisnih mestih, ki bi morala biti razpisana kot (brezplačna) redna. Na primer, polovica vpisnih mest magistrskega študija na Fakulteti za šport je bila v lanskem šolskem letu razpisana kot izredna za šolnino 6955 € na leto, pri čemer je nemogoče postati učitelj športne vzgoje samo s končano prvo stopnjo. To se dogaja v nasprotju s predpisi, ki pa so premalo jasno formulirani. Visokošolski zavodi so v to po eni strani prisiljeni zaradi neprestanega zmanjševanja javnega financiranja, po drugi strani pa obstaja, kot smo videli, tudi notranja motivacija po honorarjih.

Javni raziskovalni in visokošolski zavodi, ki opravljajo tržno dejavnost, postajajo javno financirani raziskovalni inštituti privatnega sektorja. Nemalo rednih profesorjev sodeluje v tržno naravnanih projektih, ki pa jih lahko ponujajo ceneje kot zasebni izvajalci, saj so njihova osnovna plača, infrastruktura in “know-how” kriti z javnimi sredstvi. Ravno tako pri takih projektih pogosto sodelujejo študentje, ki predstavljajo neplačano delovno silo. Govorimo torej o obliki javne subvencije zasebnemu kapitalu, saj ta dostopa do javno sofinanciranega razvoja, ki je cenejši od lastnih razvojnih oddelkov podjetij. Posledica za javne raziskovalne ustanove je, da se ukvarjajo s partikularnimi raziskavami za povečanje profita zasebnikov, ne pa z raziskavami v javnem interesu, ki bi prispevale k blaginji celotne družbe. Učbeniški primer: inštitutom se bolj splača razvijati sredstva proti izpadanju las kot zdravilo proti malariji. Pri tem javni zavodi od takih projektov nimajo skoraj nič, saj, kot izjavlja Ekonomska fakulteta, od zaslužka fakultete zadržijo le 10 % režije. Ostalih 90 % ostane v upravljanju vodjam skupin, kar za akademske elite ustvarja ugodne pogoje, da v javnem sektorju funkcionirajo kot zasebni podjetniki. Ob tem primanjkuje sredstev za javno službo. Istočasno pa poteka tudi neprestano slabšanje delovnih pogojev za tiste nižje na akademski lestvici, ki se jim povečuje obremenitve, zaustavlja napredovanje in jih izključuje iz procesov odločanja; vedno več jih je v prekarnih delovnih razmerjih.

Namesto da bi bili zgoraj opisani procesi videni kot težava, je že zadnjih nekaj vlad poskušalo dodatno komercializirati visoko šolstvo. Najbolj agresivno se tega loteva kar zdajšnja vlada pod ministrico Setnikar Cankar. Ironično, ravno v trenutku, ko so mediji polni poročil o ekscesnih honorarjih, trenutni rektor UL Ivan Svetlik forsira spremembe zakona in statuta, ki bi odprle možnosti za tudi formalno izenačitev izrednega in rednega študija, masovnejše zaračunavanje šolnin tujim študentom, študij na daljavo (ki pomeni razprodajo diplom in se po kakovosti ne more primerjati z običajnim študijem) in dodatne oblike podjetniške dejavnosti akademskih delavcev (te se večinoma skrivajo za geslom “prenos znanja”). Gre torej za dodatno komercializacijo, ki bo opisane težave še poglobila. Velik problem, ki ga politika še vedno podpira, so subvencije zasebnim šolskim ustanovam.

Država bi morala urgentno zaustaviti komercializacijo javnega sektorja, odpraviti obstoječe zlorabe in zagotavljati, da bi ta deloval v interesu celotnega prebivalstva. Nujen predpogoj je zadostno financiranje javnih ustanov iz državnega proračuna. Ta mora iti z roko v roki s progresivno politiko obdavčevanja. Ukiniti je treba javno-zasebna partnerstva in te storitve prenesti na javne ustanove. Treba je omejiti dodatne honorarje javnih uslužbencev. Avtonomija univerz mora pomeniti avtonomijo pri vsebini raziskovanja in poučevanja, ne pa avtonomije vodstvenih kadrov pri mešetarjenju s finančnimi sredstvi. Poslanstvo javnih univerz je kakovostno poučevanje in raziskovanje v javnem interesu, ne pa poslovna dejavnost. Na področju visokega šolstva se mora prenehati zloraba izrednega študija za uvajanje šolnin. Slednji naj služi svojemu prvotnemu namenu; izobraževanju ob delu, ki ga krije podjetje zaposlenega.