Študentje in ŠOU

Študentje smo specifičen segment družbe, ki uživa specifične dolžnosti in prednosti. V večini primerov imamo olajšave pri prehranjevanju, transportu, knjigah, bivanju, čas za širjenje znanja, védenja, izobraževanje, diskutiranje, preizpraševanje in ob tem kritiziranje. Na voljo imamo vsa sredstva za izoblikovanje pogleda na družbo; več sredstev kot uporabimo, bolj bo naš pogled izostren.

Žal pa kot posledica mnogih dejavnikov živimo v okolju, ki tega ne spodbuja. Od nas se najpogosteje pričakuje, da se bomo obnašali kot motivirani posamezniki, ki poskušamo s tekmovanjem doseči vsak svoj uspeh, ne da bi se ozirali na druge. Ravno preko drugih, preko trupel moramo hoditi, da bomo dokazali svojo motiviranost za boljšo (lastno) prihodnost. Po drugi strani se pričakuje, da bomo ravno sedaj mlade, “krizne” generacije tiste, ki bomo postavile podlago za prihodnost. ‘’Na mladih svet stoji’’ prepevajo, medtem ko nas malokdo spodbuja, da bi karkoli počeli v smeri izboljšanja sveta. Kritično mišljenje in preizpraševanje prevladujoče družbene ureditve ni opogumljeno, večkrat celo zatirano s podtonom – ničesar se ne da spremeniti – ali brigaj se zase in poskrbi za svojo (lastno) prihodnost. Na univerzah, ki naj bi bile izvor kritične misli in besede, se študentom preprečuje in celo prepoveduje organiziranje diskusij na tematike s politično noto – kot da bi dejansko obstajala kakršnakoli sfera družbenega, ki ni politična, kot da bi bilo mejo mogoče določiti na nearbitraren način. Ta dva pogleda, s katerima se srečujemo na dnevni bazi, sta drug z drugim v protislovju. Po eni strani naj bi bili pasivni in za nič zainteresirani, po drugi strani naj bi bili edini, ki lahko še kaj spremenimo. Za ostale generacije je namreč že prepozno.

Oblikovanje prihodnosti je dandanes s privatizacijo javnega, politiko varčevanja, komercializacijo in prekarizacijo zaposlitev vedno bolj prepuščeno mednarodnim trgom in zakonitostim njihovega delovanja. Ti pa ne delujejo v korist dejanskih ljudi, vse dokler se najbogatejšim korporacijam in posameznikom to ne splača. Po drugi strani vedno več ljudi živi v revščini in brezposelnosti in med njimi smo mladi danes ena najbolj ranljivih skupin. Če želimo prihodnost obrniti v drugo smer, se moramo predvsem povezati in organizirati v skupino, ki se zaveda svojega položaja in svojih skupnih interesov. Plusov in minusov, ki nam jih naš položaj ponuja in v skupnem sodelovanju korak za korakom stopati proti rešitvam, ki bodo koristne za vse. Šele nato se lahko začnemo zares pogovarjati o “naši” prihodnosti.

Čeprav smo študentje specifičen segment družbe, od nje nismo in ne moremo biti ločeni. Vse, kar samodejno sprejemamo, vse čemur se samodejno ne upiramo, čeprav vemo, da ne bo imelo dobrih posledic, bo v nekem aspektu vplivalo na celotno današnjo družbo, ne le na nas same in generacije, ki prihajajo za nami. Študentje smo skupina z najbolj svežim akademsko posredovanim znanjem in z največjim dostopom do novega znanja. Večina nas je trenutno še odvisnih od staršev ali družine, kar se kaže v dodatnem razpoložljivem času, ki ga ni potrebno porabiti za službo in delo, s katerim si zagotavljamo preživetje. Porabi se ga lahko za druga dela, ki se nam zdijo pomembna. Boj za našo prihodnost je pomemben. Večplasten boj, kajti boriti se moramo za pravice, ki jih sicer že imamo, a jih lahko izgubimo in boriti se moramo za vse tiste pravice, ki jih do dandanes še nismo pridobili.

Povsem razumljivo je, da povezovanje in organiziranje nista preprosta. Kako naj se povežemo med sabo, če pa nas je toliko? Kako naj uskladimo svoje delovanje? Kje naj začnemo? Bilo bi izjemno lepo, če bi imeli organizacijo, ki bi nas med sabo vse povezala … Takšno, ki bi imela dovolj finančnih sredstev in infrastrukturo, ki bi nam olajšala delo, grajenje vizije, izbiro sprememb, za katere ocenjujemo, da so v družbi potrebne. Takšno, ki bi delovala v skupnem interesu – to bi res bilo lepo.

Presenetljivo je, da nekaj takšnega dejansko že imamo. Vsaj zasnovo za takšno delovanje. Smo že višje na lestvici tega, kar je potrebno, da lahko proizvajaš spremembe. Študentska organizacija je pred leti nastala z namenom zastopanja interesov in pravic študentov. Vanjo smo z vpisom na Univerzo v Ljubljani avtomatsko včlanjeni vsi študentje, torej govorimo o naših interesih in naših pravicah. Svoj namen uresničuje z denarjem, ki smo ga z delom preko napotnice prislužili sami ali pa so to storili naši prijatelji in kolegi. Študentske organizacije se namreč financirajo neposredno s koncesijskimi dajatvami iz študentskega dela. Tako vsi, ki delamo preko napotnice, plačujemo nekakšen “davek” za svojo študentsko organizacijo, objektivno gledano pa sprememb, ki bi izhajale iz obstoja te organizacije, praktično ne čutimo.

Naši interesi se vedno hitreje omejujejo na nekaj komercialnih žurov, dragih potovanj, o katerih smo slišali bolj malo, podjetniških delavnic in kakšen brezplačen smoothie na semester. Naše pravice ne vključujejo več pravice do razmišljanja o drugem, novem, neobstoječem, a nujno potrebnem. Nihče ne pravi, da je z žuri in smoothiji karkoli narobe. Sami po sebi ne delajo škode. Je pa narobe, da uradna študentska organizacija služi samo temu, skupnih širših interesov in pravic pa nekako ne najde, niti ne išče. In to v času, ko nam na vrata trkajo šolnine ali druge oblike komercializacije študija. V času, ko študiramo kolikor dolgo se le da, saj nas po izteku študentskega statusa čakajo slabe izkoriščevalske zaposlitve ali pa preprosto brezposelnost. V času, ko brez problema vidimo v prihodnost, v kateri sami in skupaj z našimi prijatelji nimamo niti realne možnosti za najem, kaj šele nakup solidnega stanovanja. Nimamo pogojev, da bi si ustvarjali družino ali kakršnokoli stabilnost, delamo 12 ur na dan za plačilo nižje od tega, kar bi v resnici potrebovali za osnovne življenjske dobrine.

Študentska organizacija s takšno širino, dometom in proračunom, predvsem pa dejstvom, da je uveljavljena že več desetletij, bi lahko bila nosilec družbenih sprememb. Lahko bi bila glas vseh tistih, ki glasu trenutno nimamo. Lahko bi nas povezala, lahko bi jo soustvarjali, lahko bi bila platforma za nekaj v družbi nujno potrebnega, pa zaenkrat še nikjer uveljavljenega. ŠOU ima že danes vse potenciale, da jasno in glasno zastopa naše interese pred državo in razmerami na trgu. Interese nas študentov, ki se ne razlikujejo od interesov naših staršev in babic in mlajših bratcev in sestric. Vedno. Ne le takrat, ko se lahko iz tega zastopanja kakšen funkcionar okoristi. Zato pa za zdaj še vedno potrebuje ogromen kup sprememb v svojem delovanju in tudi za te spremembe smo odgovorni mi sami.

Imamo študentsko organizacijo, potrebujemo le še študentsko organiziranje.