V sredini februarja (natančneje, 13. februarja) je v Cankarjevem domu potekal tako imenovani posvet o prihodnosti Slovenije, na katerega je bilo povabljenih 600 ljudi, ostalim pa je bil dostop onemogočen. Sicer bi lahko cinično pripomnili, da takšna ekskluzivistična odločitev vsebuje opazen element elitizma, ampak to niti ni največji problem tega posveta, saj to častno mesto zaseda njihova ideološkost, ki je najbolj razvidna na dveh aspektih.
Prvi aspekt predstavlja okoliščina, da je glavna tema tega posveta bila diskusija o aktualnih družbenih problematikah, uradna izjava predstavnikov pa je bila, da bo to »storjeno na način, ki ne bo političen«; obravnavalo naj bi se torej politične problem na nepolitičen način. Drugi ideološki aspekt posveta je, nekoliko ironično, najbolj opazen ravno v parlamentarni politiki; posvet, iz katerega naj bi nastal tako imenovani think tank, naj bi si za enega izmed ciljev zadal »združevanje različnih pogledov«, kar je le z evfemizmi artikuliran maksim doseganja konsenza.
Prva razsežnost ideološkosti posveta, diskusija o družbenih problemih ob istočasnem zanikanju, da bi leta bila politična, izhaja iz zmotnega prepričanja, da je politika omejena zgolj na dogajanje v Državnem zboru, da je torej politika nekaj, kar se tiče le profesionalnih politikov. Takšna percepcija politike spregleda, da splošna definicija politike ni dejavnost, s katero se ukvarja politična stroka, ampak nasprotno vključuje vsakršno analizo obstoječih družbenih odnosov in vplivanje na njih. Povedano z drugimi besedami: biti politično aktiven ne pomeni le spremljati dogajanja v Državnem zboru in biti včlanjen v politično stranko, temveč tudi poglobljeno analizo kapitalističnih družbenih odnosov in sodelovanje v izven-parlamentarnih gibanjih.
Še več: trditi, da se večina politike dogaja na parlamentarnem parketu, je zmotno, saj vse večje družbene spremembe niso prišle iz okvirja že ustaljenih institucij oblasti, temveč nasprotno iz izven-parlamentarnega spektra politike. Od večjih sprememb v družbenih odnosih (npr. nadomestitev fevdalizma s kapitalizmom ali poskusi tranzicije iz slednjega v brezrazredno družbo) do večjih dosežkih v razrednem boju (trenutno najbolj aktualni so uspehi študentskih gibanj v Makedoniji in Čilu) kot tudi do sprememb, ki so sicer spektakularne, ampak le kozmetične (npr. padec Janševe vlade, ki na samo politiko države ni imela večjega vpliva), vsakršen večji premik na področju družbenega življenja ni bil dosežen na parlamentarnih sejah, ampak v večini primerov na ulicah[1].
Iz povedanega je razvidno, da ne le, da je uradna izjava predstavnikov posveta, da disksuija ne bo politična, naivna, ampak je celo protislovna; politika ni ozko področje, ampak nasprotno zadeva vse, kar ima opravka z obstoječimi družbenimi odnosi. Je izredno širok in heterogen spekter aktivnosti, ki zajemajo tako teoretske analize sedanjih in preteklih družbenih ureditev (kot tudi načrtovanje bodočega sistema) kot revolucije, pri čemer parlamentarna politika predstavlja le enega izmed mnogih njenih elementov. Posvet torej ni presegel političnih delitev, ampak je s to iluzijo le pokazal, da je na tem področju ozkogleden.
Drugi ideološki aspekt posveta predstavlja težnja po »povezovanju sprtih strani«, torej težnja po dosegu nekega konsenza. Takšna politika je doživela velik vzpon med Pahorjevo vlado; njen glavni modus operandi ni bil zasnovanje in realizacija nekega konkretnega političnega programa, ampak nasprotno z minimalizacijo konflikta in ideološkimi kompenzacijami doseči konsenz med veliko večino, če ne vsemi političnimi strankami. Povedano z drugimi besedami; če običajno politični program stranke ali koalicije sestoji iz nekih političnih smernic, doseganje konsenza pa je nujno zlo, se je s Pahorjevo vlado začela uveljavljati politika, za katero glavno vsebino političnega programa ne predstavlja politika, ampak maksim doseganja konsenza.
Če si pogledamo današnjo politično sliko, vidimo, da takšna politika ni padla s Pahorjevo vlado, ampak ji je do danes uspelo doseči hegemonijo. Za predsednika države imamo politika, ki ga dejanska politika ne briga in mu modna pista predstavlja bolj domače okolje kot državna funkcija, za SMC pa je že pred volitvami bilo očitno, da bo zanjo konsenz sveta beseda; njen političen program je bil de facto neobstoječ, v prvih dnevih po volitvah pa ga je oblikovala tako, da je zbrala predloge vseh strank in jih nato uskladila (pri čemer so vsakršni upi o zaustavitvi neoliberalne politike padli v vodo). Maksim doseganja konsenza torej ni nekaj, kar bi bilo produkt politika, ki ne bi vedel, kaj je politika, temveč nasprotno ena izmed značilnosti depolitizacije in personalizacije politike, trendom, ki smo jim priča že več kot desetletje.
Takšen pristop temelji na funkcionalistični predpostavki, da je družba harmonična celota in je možen družbeni konsenz, ki bi bil v interesu vseh. Pri tem se pozabi, da živimo v kapitalizmu, ki je razredna družba, ker je sestavljena iz lastnikov produkcijskih sredstev (t.j. kapitalistov), ki nadzirajo družbeno produkcijo in producentov, ta družbena segmenta sta pa v smrtnem konfliktu.
Posledično je nemogoče delovati v interesu ene strani, ne da bi pri tem druga stran ostala
neoškodovana, zato vsaka možnost nevtralnosti odpade, vsakršni politiki, ki si prizadeva doseči konsenz med obema razredoma, pa ne ostane nič drugega kot zagovarjanja statusa quo, saj bi v nasprotnem primeru konflikt z eno od obeh strani bil neizogiben. Čeprav politika konsenza temelji na konceptu nevtralnosti, objektivne okoliščine slednjo onemogočajo, vsakršni poskus vzdrževanja nevtralnosti kot iskanja »zlate sredine« med obema ekstremoma pa so izredno ideološki, saj status quo smatrajo za naravno stanje.
Posvetu o prihodnosti Slovenije lahko sicer očitamo, da je izrazito ideološke narave, ampak moramo v tem primeru nujno še poudariti, da govorimo o ideologijah v pravem pomenu besede, saj govorimo o konceptih, ki so na ravni družbenega diskurza tako uveljavljeni, da so smatrani za neideološke. Iz tega sledi, da prizadevanje za združitev sprtih strani in smatranje družbenih problemov za nepolitične torej ni izoliran pojav, ampak nasprotno ena izmed mnogih manifestacij, depolitizacije politike in nepravilno omejevanje slednje na Državni zbor, ki smo jim lahko priča v vsakdanjem življenju.
[1]Tukaj ulica ni metonimija zgolj za protest, temveč za vsakršno politično dejavnost, ki se dogaja izven parlamenta.