V sodobnih zahodnih družbah je obveljalo prepričanje, da smo ženske v celoti dosegle enakopravnost in da je patriarhat stvar preteklosti. Pa vendar smo me tiste, ki v zasebni sferi družinskih celic prevzemamo večji del hišnih opravil in skrbstvenega dela – dela, ki ostaja nevidno in brez katerega delovna družba ne more obstajati.
Večino od nas od malih nog vzgajajo, naj bomo pokorne, nežne in predvsem požrtvovalne. Naslovi v novicah nas učijo, naj bomo ženstvene, nežne, seksi. V šoli naj bomo poslušne in mirne, saj je agresivnost rezervirana za fante. Dozo socializacije v “prave ženske” prejmemo tudi doma. Pospravi po hiši, pomagaj pri pripravi kosila in tako pokaži, da ti je mar za družinske člane. Če tega ne opravimo hčere, breme reproduktivnega dela največkrat pade na mame. Hišna opravila in skrb za urejen dom se še vedno razumejo kot nekaj prirojenega ženskam, saj se družba še ni otresla prepričanj o tradicionalnih spolnih vlogah.
To, da nekatere lahko rojevajo, še ne pomeni, da smo po naravi bolj skrbne in čuteče. Zgolj to, da imajo nekatere maternice, nas ne napravi v ženske. Biološke razlike med ljudmi same po sebi niso dejavnik družbene neenakosti med spoli. Materialne razlike med spoli postanejo gonilo družbenih neenakosti zgolj, kadar so posredovane s specifično družbeno organizacijo produkcije, ki je značilna za kapitalizem. Kapitalu koristi, da reproduktivno delo ostaja nevidno in neplačano, saj na račun tega dvojno služi, ženske pa dvojno izkorišča.
Reproduktivno delo žensk je postalo tako samoumevno, da nam pravijo, da ga opravljamo iz ljubezni. Tudi me same se vrednotimo glede na to, kako čist je naš prostor in kako dobro skrbimo za druge. Lepo je, če znamo me in po možnosti naši partnerji, cimri, starši ceniti delo, ki ga ženske opravljamo – vendar se moramo vprašati, zakaj v kapitalistični družbi reproduktivno delo ni nič vredno. Ravno razumevanje gospodinjenja in drugih skrbstvenih opravil kot nam prirojenih lastnosti – in ne kot dela – je izvor našega zatiranja in objektivizacije naših teles.
Reproduktivno delo nam v kapitalističnem patriarhatu ni bilo zgolj naprteno. Bilo je preoblikovano v naravno danost našega telesa in značaja. In reprodukciji tradicionalnih vzorcev vedenj, stereotipnih predstavah o spolih in vrednotam patriarhalno-kapitalistične družbe se upiramo vsak dan!
Osmega marca – in vsak dan – moramo v družbi obuditi zavedanje, ki so ga širile že naše predhodnice: Ženske nismo po naravi gospodinje! Upiramo se spolnim stereotipom, zavzemamo ulice in trge ter pravimo: Dovolj je!