UMETNOST UNIČEVANJA SINDIKATOV V MAKEDONIJI

»Union busting« je izraz, s katerim označujemo vse prakse, ki so namenjene sistematičnemu preprečevanju zaposlenim v nekem podjetju, da bi se sindikalno organizirali in pogajali o svojih plačah, pogojih dela in razmerah na delovnem mestu. O union busting ponavadi govorimo, ko govorimo  o  sistematičnih  prizadevanjih  menedžmentov  podjetij,  da  bi  zaposlenim  preprečili ustanovitev sindikata. Union busting vključuje tudi bolj znano prakso, imenovano strikebreaking,  ali  preprečevanje,  diskreditiranje  in/ali  fizično  uničevanje  protestov  in  stavk  že  sindikaliziranih delavk in delavcev. Uspešna podjetja imajo pogosto vsaj enega strokovnjaka za union busting,  ali pa jih po potrebi najamejo – v Makedoniji pa to vlogo igra kar država.

Makedonija že od razpada Jugoslavije prejema finančno pomoč od Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, vendar se je šele desničarska Demokratska partija za makedonsko nacionalno  edinstvo  (DPMNE)  po  zasedanju  oblasti  leta  2006  resno  lotila  radikalnih neoliberalnih reform: deregulacija trgov, privatizacija velikega dela zdravstva in šolstva (vključno s celotnim visokošolskim sistemom), enotna obdavčitev vseh dohodkov od minimalne plače do najvišjih  profitov.  DPMNE  se  je  še  posebej  ambiciozno  lotila  uničevanja  vseh  oblik  upora  in opozicije. Poleg nadzora nad vsemi javnimi in zasebnimi mediji je uvedla obvezno posedovanje strankarske izkaznice  za  vse direktorje  zdravstvenih,  kulturnih in izobraževalnih institucij ter  v šolstvu  še  za  vse  dekane  in  ravnatelje.  Čeprav  je  zanikala,  da  je  njen  motiv  predvsem preprečevanje delavskih uporov, je leta 2012 začela menedžmentom podjetij in drugih institucij dopuščati tožbe in postopno kriminalizacijo sindikatov, ki so organizirali stavke.

Najaktualnejši napad je usmerila proti Neodvisnemu sindikatu izobraževanja, znanosti in kulture (SONK),  ko  je  v  letu  2014  uvedla  novi režim  zunanjega  preverjanja  ocen,  ki  predvideva  tudi denarne  kazni  za  učitelje  in  učiteljice.  V  primeru,  da  se  učiteljeva  ocena  ne  ujema  z  oceno zunanjih preverjevalcev, se lahko njegova mesečna plača,  ki po uradnih podatkih  znaša med 300€  in  400€  (blizu  Makedonskega  povprečja),  po  sindikalnih  podatkih  pa  okoli  260-­280€, zmanjša za 50€. Zmanjšanje lahko traja več mesecev in se v primeru ponavljanja konča tudi z odpuščanjem.  Ko  je  30,000  članski  SONK  septembra  napovedal  stavko,  je  vlada  po  hitrem postopku  sprejela  zakon,  ki  vodstva  vseh  izobraževalnih  institucij  obvezuje  k  nadomestitvi stavkajočih učiteljic in učiteljev z novimi, zaenkrat še začasnimi zaposlitvami.

Najem  nove  delovne  sile  je  sicer  eden  najbolj  klasičnih  ukrepov  union  busting in  je  poleg najemanja špijunov, ki se z zaposlenimi družijo in jih prepričujejo, da jim sindikalno organiziranje ni  v  interesu,  tudi  najbolj  učinkovit.  Za  Makedonski  izobraževalni  sistem  in  vse  zaposlene  v njem, od čistilk in hišnikov, do učiteljic in učiteljev, je bil ukrep povsem uničujoč. Poleg tega, da so šole zaradi njega po novem prisiljene ignorirati stavko, kar izniči njen pomen, so novo najeti nadomestni  učitelji  obenem  prostovoljni  stavkokazi,  kar  kljub  90%  sindikaliziranosti  v makedonskem šolstvu avtomatsko daje vtis, da stavka med zaposlenimi nima podpore. Ob tem je vlada skozi medije bolj ali manj uspešno prepričevala javnost, da zaposleni v izobraževanju nikjer drugje v Evropi ne stavkajo, da je to nekaj povsem blaznega in neobičajnega. Iz ljudi, ki so  se  borili  za  lastno  preživetje  in  ohranitev  standarda  izobraževanja,  je  vladna  propaganda naredila razbojnike, iz sindikatov pa organiziran kriminal. Stavka, ki bi se morala zgoditi konec septembra 2014, je bila zaradi vladnih groženj z množičnim odpuščanjem, odpovedana.

Najbolj  zanimivo  pa  je  to:  DPMNE,  ki  zaradi  absolute  večine  v  parlamentu  v  praksi  nima politične  opozicije,  vseeno  zatrjuje,  da  je  uvedla  obvezno  nadomeščanje  stavkajočih  iz  čisto tehničnih razlogov: da bi zagotovila nemoten pouk v šolah. Z monopolom nad skoraj celotnim družbenim življenjem v Makedoniji bi lahko šla tudi v odprt in izrazito političen konflikt, vendar se raje  skriva  za  navidez  nevtralnimi  tehničnimi  držami,  ki  so  za  Evropsko  unijo  sprejemljive (Makedonija je že od leta 2005 kandidatka za članstvo v EU). Ta izkušnja v nekoliko bolj jasni obliki kaže trend birokratiziranja tako med sindikati kot med vladajočimi razredi, ki se podivjano odvija že desetletja in vedno bolj zaznamuje vsakdanjo izkušnjo v praktično vseh evropskih (da o ZDA  ne  govorimo)  državah.  Če  ima  politika  enaindvajsetega  stoletja  svojo  značilnost,  je  to zagotovo tehnokracija. Tehnokracija je tudi  vedno bolj  zaznamovana  z avtoritarnostjo,  vendar ima  za  razliko  od  izrazito  političnih  konfliktov  garantiran  status  “nevtralnosti”.  Kot  marsikje drugje, se makedonska vlada v konfliktu ni bila pripravljena s sindikatom SONK niti sestati ­ kar med  drugim  spominja  tudi  na  funkcionarje  aktualne  slovenske  vlade.  Posledica  premika  k tehnokratskim  oblikam  vladanja  je  med  drugim  tudi  ta,  da  je  union  busting postal  nekakšna umetnost,  za  katero  obstajajo  strokovnjaki  in  strokovnjakinje,  ki  študirajo  različne  strategije uničevanja sindikatov in nato prodajajo svoje storitve.

Druga  posledica  tehnokracije  je  ta,  da  so  tudi  sindikati  povsod  po Evropi  od  druge  svetovne vojne  naprej  postali  bolj  birokratski.  Namesto  odprtega  konflikta  z  vladajočimi  razredi  so  se usmerili  v  ozke  boje  za  plače,  ki  jih  ponavadi  bijejo  v  imenu  zgolj  in  samo  svojega  članstva, namesto  da  bi  zastopali  vse  delavke  in  delavce,  ne  glede  na  sektor,  panogo,  dejavnost  ali stroko.  S  tega  vidika  jo  je  izobraževanje  še  kar  dobro  odneslo,  zaradi  česar  je  makedonski SONK  lahko  januarja  letos  pridobil  mednarodno  podporo,  ki  mu  je  omogočila  napoved  druge stavke. Ta je bila  kljub okoliščinam,  ki  se od propadle  septemberske  stavke niso  spremenile, uspešno  izvedena.  Izobraževalna  internacionala  (Education  international),  mednarodna sindikalna organizacija, ki zastopa približno 30 milijonov članic in članov, je imela dve tiskovni konferenci  v  Skopju,  s  katerima  je  delno  izničila  učinke  vladne  propagande.  Februarja  se  je predstavnik internacionale sestal z makedonskima ministroma za finance in delo, nazadnje pa je pritisnila neposredno na Evropsko komisijo, ki je makedonski delegaciji v Bruslju namignila, da  se mora  vlada  s  sindikati pogovarjati. V govoru o  človekovih pravicah  se namreč pogosto pozabi omeniti, da med njih spada tudi pravica do stavkanja in kolektivnega pogajanja delavk in delavcev o svojih pogojih, kot je bilo sprejeto leta 1948 na Konvenciji za svobodo združevanja in ščitenja pravice do organiziranja, leta 1961 v Socialni listini Sveta Evrope, in nazadnje leta 1966 na Mednarodni konvenciji o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah v organizaciji OZN.

Nazadnje  pa  je  očitno,  da  v  tehnokratskem  režimu  šele  povsem  poblaznjene,  brutalne  in uničujoče  poteze  vladajočih  razredov  pripeljejo  do  takšnih  antagonizmov,  da  se  lahko  iz  njih rodijo vsaj potencialno produktivni politični spori in da morajo ti imeti mednarodno dimenzijo, da bi  bili  uspešni.  To  je  tudi  nauk  zmage  Syrize  v  Grčiji.  Makedonskemu  SONK  je  šele  široka mednarodna  fronta,  ki  jo  je  s  pritiskom  na  Evropsko  komisijo  odprla  Izobraževalna internacionala, omogočila, da je zadihal v situaciji,  kjer je vse kazalo na to, da ga bo vlada z novimi grožnjami množičnega odpuščanja dokončno zlomila. 9. februarja je makedonska vlada napovedala  ukinitev  ali  omilitev  (odvisno  od  vira)  sistema  zunanjega  preverjanja  ocen  ter izrazila pripravljenost na pogajanja s sindikati.

V zadnjih tednih v Makedoniji poteka tudi boj za avtonomno,  kvalitetno, nekomercialno,  vsem dostopno  visoko  šolstvo.  Tovarišem  iz  Studentskega  plenuma  izražamo  polno  podporo  pri njihovem boju. Poslali smo jim pismo podpore, ki ga kot prilogo dodajamo temu prispevku.

Študentsko društvo Iskra izraža polno podporo kolegom v Makedoniji, združenim v iniciativo Študentski plenum, ki se z zasedbo fakultet že več kot teden borijo za kakovostno in avtonomno visoko šolstvo.

Po  štirih  mesecih  nasprotovanja  novemu  zakonu  o  visokem  šolstvu  in  množičnih  protestih, makedonskim študentom ni preostalo drugega, kot da zasedejo svoje fakultete. Od 11. februarja so tako okupirane in za avtonomne cone proglašene ekonomska, filozofska, filološka, pravna, elektrotehnična  in  strojna  fakulteta  Univerze  Cirila  in  Metoda  v  Skopju.  V  vsem  tem  času študenti  ob  podpori  in  sodelovanju  profesorjev  ter  meščanov  organizirajo  vzporedna predavanja, filmske večere, delavnice in tako v praksi kažejo moč in potencial študentskega in delavskega organiziranja mimo obstoječih institucij in struktur.

Makedonski  študenti  pod  okriljem  Študentskega  plenuma  nasprotujejo  pred  mesecem sprejetemu zakonu o visokem šolstvu, ki uvaja zunanje preverjanje znanja, ki bi ga na dve leti izvajala  država.  Študenti  temu  nasprotujejo,  saj  gre  za  neposreden  vdor  v  avtonomijo izobraževanja, saj bi država določala, kdo je upravičen do diplome in kdo ne. Zato zahtevajo, da vlada,  ki  do  sedaj  posluha  za  njihove  zahteve  ni  imela,  sprejme  nov  zakon,  ki  bi  področje visokega šolstva urejal celovito, v njihovo pisanje pa bi bila vključena tudi akademska skupnost. Problematična  niso  samo  omenjena  zunanja  preverjanja,  pač  pa  tudi  pogosto  kršenje avtonomije,  nejasna  uvedba  bolonjskega  študija,  nevzdržen  sistem  financiranja  javnega izobraževanja, neprimerni pogoji za napredovanje v profesorske nazive, razširjenost korupcije in diskriminacije,  nezadostno  državno  financiranje  znanstvenega raziskovanja,  premalo  finančne pomoči za študente, ki so je potrebni in skorumpirani študentski predstavniki.

S praktično  vsemi  zahtevami  se lahko poistovetimo tudi  slovenski  študenti. V Iskri  zato boj makedonskih  kolegov  za  kakovostno,  avtonomno  in  dostopno  šolstvo  v  celoti  in  iskreno podpiramo.  Procesom  komercializacije  in  elitizacije  visokega  šolstva  smo  v  obliki  podrejanja “zahtevam  trga”,  prisilnega  povezovanja  z  gospodarstvom  in  uvajanjem  plačljivih  oblik  študija priča po celi Evropi in širše. Pozdravljamo problematiziranje bolonjske reforme, ki je pri vpeljavi vseh zgoraj naštetih trendov ključna. Vendar pa se boj študentov ne sme ustaviti pri zahtevah po  reformi  šolskega  sistema.  Težave  visokega  šolstva  in  eksistenčno  stisko  študentov  je potrebno  postaviti  v  širši  kontekst  izkoriščanja  in  slabšanja  socialnega  položaja  delavstva  na evropski (pol)periferiji. Le s problematiziranjem in bojem proti sistemu, ki temelji na izkoriščanju velike večine v korist kapitala, namreč lahko dosežemo spremembe na bolje. Utopično bi bilo pričakovati,  da  je  visoko  šolstvo  možno  izvzeti  iz  procesov  neoliberalne  transformacije  in  ga reformirati  v  smeri  proizvajanja  kritične  misli,  brez  da  bi  ob  tem  naslavljali  tudi  neenakost  in sistem, ki jo proizvaja in si v končni fazi v svojo prid podreja tudi izobraževanje.

Borben pozdrav,

Iskra