Ustavimo TTIP, CETA in TiSA!


V zadnjem času so veliko prahu dvignila razkritja podrobnosti novih mednarodnih prostotrgovinskih sporazumov TTIP, CETA in TiSA. Enajstega oktobra so v okviru vseevropskega dneva akcije po vsej evropski celini (tudi v Ljubljani) potekali protesti, sporazumi pa so predmet kritik tudi na mnogih javnih tribunah in okroglih mizah. Po spletu krožijo peticije proti vsem trem sporazumom, mednarodno peticijo proti TTIP in CETA je podpisalo že skoraj milijon Evropejcev, v slovenščini pa kroži tudi različica peticije proti TiSA.

Zakaj odpor proti sporazumom? Sporazumi močno odpirajo vrata vdoru zasebnih profitnih korporacij v javno sfero po vsej Evropi in močno omejujejo moč posameznih držav proti svetovnim multinacionalkam. Dotikajo se številnih področij, ki jih razumemo kot skupno dobro, kot so na primer izobraževanje, zdravstvo in oskrba z vodo. V korist prostega trga in večanja dobičkov omejujejo možnosti države za sprejem zakonodaje, ki bi bila v nasprotju z zasebnimi kapitalskimi interesi in bi na prvo mesto postavila dobrobit večine prebivalcev ali zaščito okolja (oziroma, kot bi rekli predlagatelji sporazumov: »odpravljajo ovire prosti trgovini«).

Zelo velik razlog za skrb in ogorčenje je že sam način, na kakršen poteka pisanje teh sporazumov. Dogaja se namreč v veliki tajnosti, brez vključenosti širše javnosti, ki bo najbolj občutila negativne učinke takšnih sporazumov. V imenu državljanov Evropske unije se pogaja skupina predstavnikov Evropske komisije, informacije o podrobnostih pa ne prihajajo niti do evropskega in nacionalnih parlamentov. Pri pogovorih o TTIP je glavni evropski pogajalec v pismu ameriškemu sogovorniku potrdil, da bo Evropska komisija javnosti onemogočala dostop do dokumentov v zvezi s TTIP, nekateri naj bi ostali v tajnosti tudi do 30 let. Javnost je izvedela podrobnosti sporazumov šele po zaslugi nenačrtovanega uhajanja in razkrivanja (»leakanja«) nekaterih dokumentov.

V sporazumih TTIP in CETA so tudi določbe o poravnavi sporov med investitorjem in državo (Investor-State Dispute Settlement) oziroma ISDS. Te omogočajo privatnim podjetjem, da na mednarodnih arbitražnih sodiščih tožijo državo, ki bi jim z nekim ukrepom omejevala investiranje in pridobivanje profita. Privatna korporacija bi tako lahko na primer tožila državo, ker ji ta ne omogoča prodaje svojih izobraževalnih programov pod enakimi pogoji kot ponujajo izobraževalne programe javne univerze, ne glede na kvaliteto. Enako velja tudi za druga področja. Država se lahko na podlagi takšnih sporazumov znajde na zatožni klopi tudi zaradi ukrepov, kot sta pomoč domačim podjetjem ali dvig minimalne plače, če bi tuje podjetje presodilo, da mu je država s takšnim posegom zmanjšala pričakovan dobiček. S težavami, ki jih prinašajo takšne določbe, se na primer ravnokar sooča srednjeameriška država Salvador. Salvador je soočen s tožbo avstralske družbe OceaniaGold, vredno več kot 300 milijonov dolarjev, ker ji je salvadorska vlada preprečila kopanje zlata, da bi zaščitila za prebivalce ključen vir pitne vode pred zastrupitvijo. Multinacionalka Veolia toži Egipt zaradi dviga minimalne plače s 56 na 99 dolarjev. In posvod po svetu obstaja še več takšnih primerov.

TTIP (Transatlantic Trade and Investment Partnership, »Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo«) je sporazum med EU in ZDA, ki poleg ISDS in že omenjenih nevarnosti za javne storitve teži tudi k poenotenju evropske in ameriške zakonodaje, slednja pa je veliko bolj ohlapna na mnogih področjih, kar pričakovano pomeni zmanjšanje evropske zakonodaje na področju okolja in delavskih pravic, nadzora nad gensko spremenjenimi organizmi, kvaliteto hrane, pesticidi, farmacevtskimi in kemičnimi izdelki, bančništvom, finančnimi storitvami itd. V Evropi lahko npr. proizvajalec kemikalij prodaja svoj produkt le, če dokaže, da kemikalija ni škodljiva (»načelo previdnosti«), v ZDA pa mora škodljivost kemikalij dokazati država – v Evropi je tako v kozmetiki prepovedanih 1200 snovi, v ZDA pa le 12. Sprejem TTIP prinaša tudi potencialno nevarnost za vsaj milijon delovnih mest v Evropski uniji.
V zaključnih fazah je sprejem podobnega sporazuma med EU in Kanado, imenovan CETA (Comprehensive Economic and Trade Agreement, »Celovit gospodarski in trgovski sporazum«).

Še posebno malo smo slišali o sporazumu TiSA (Trade in Services Agreement oziroma »Sporazum o trgovanju s storitvami«), ki je v primerjavi s TTIP in CETA še v nekoliko zgodnejših fazah sprejemanja. TiSA je za razliko od TTIP in CETA zares globalen, saj zajema kar 50 držav oziroma 23 »partnerjev« po vsem svetu, od Evropske unije, ZDA, Japonske in Avstralije do denimo Kostarike, Pakistana in Paragvaja. Čeprav so morale države ob izbruhu svetovne gospodarske krize množično reševati nestabilne finančne trge pred popolnim kolapsom, bi se po tem sporazumu globalni finančni trgi še dodatno deregulirali, izvzeta pa niso niti druga že omenjena občutljiva področja. Podrobnosti pogajanj je razkril Wikileaks in s tem upravičeno sprožil kar nekaj razburjenja. Mednarodno združenje za javne storitve poziva k pritisku na vlade, da zavrnejo sporazum, ki »prenaša javne storitve v roke zasebnih in tujih korporacij, ki sledijo le profitu. Ogrožene bodo pravice in dostop ljudi do ključnih javnih storitev, kot so zdravstvena oskrba, voda in sanitarije, viri energije, izobraževanje, socialne storitve in pokojnine, omogočeno bo izkoriščanje skupnih dobrin in naravnih virov.«

Radi bi tudi opozorili, da ne zadošča, če izločimo zgolj nekatera posamezna področja oziroma zavrnemo zgolj nekatere člene sporazumov, kot so to storili evropski sindikati v konfederaciji sindikatov izobraževanja ETUCE (v okviru teh tudi slovenski SVIZ), ki so zahtevali umik področja izobraževanja iz sporazuma CETA. Takšni parcialni odzivi ne problematizirajo posledične deregulacije in komercializacije kot take, temveč nanjo pristajajo, češ “samo nas pustite pri miru”. Vendar lahko negativne posledice sporazuma na drugih področjih kaj kmalu občutijo tudi ljudje, ki izobražujejo oziroma se izobražujejo, saj tudi sami uporabljajo javne storitve (npr. zdravstvene) in koristijo skupne dobrine (npr. pitna voda).

Sporazumi torej močno ogrožajo priborjene pravice in skupno dobro v korist novih poslovnih priložnosti zasebnega kapitala in omogočajo škodljive privatizacije, zato jih je potrebno zavrniti. To pa lahko storimo tudi v svoji državi, saj bo za njihovo uveljavitev potrebna potrditev v nacionalnih parlamentih. Takšnim tendencam kapitala po maksimaciji dobičkov na račun dostopnosti javnih storitev in življenjskega standarda večine prebivalstva pa se lahko upremo le z nadaljnjim organiziranim odporom!

Preberite si več na sledečih povezavah:

  • Evropska iniciativa proti TTIP in CETA: https://stop-ttip.org/
  • Razbitje »mitov« o koristih TTIP: http://www.waronwant.org/attachments/TTIP%20mythbuster,%20Sept%202014.pdf
  • Citirana brošura Johna Hilaryja o TTIP: http://www.demokraticni-socializem.si/wp-content/uploads/2014/10/TTIP-Slo.pdf
  • Razkriti dokumenti in kritični odzivi na TTIP: http://eu-secretdeals.info/ttip/
  • Razkriti dokumenti in kritični odzivi na CETA: http://eu-secretdeals.info/ceta/
  • Dokumenti Wikileaksa o finančni deregulaciji v TiSA: https://wikileaks.org/tisa-financial/
  • Delo o CETA in TTIP: http://www.delo.si/gospodarstvo/finance/cezatlantski-trojanski-konj-prihaja-iz-kanade.html

Podpišite peticiji:

  • https://stop-ttip.org/podpis-sl/
  • http://www.pravapeticija.com/tisa__najhuji_strup_demokracije
Deli članek