V rokah držite Iskrino glasilo o organiziranju. Pojem organiziranja je eden izmed najpomembnejših, a hkrati najbolj splošnih pojmov v socialistični politični teoriji ter eden izmed najbolj intuitivno sprejetih v aktivistični praksi. Zato ne preseneča, da smo se z njim ukvarjali že v eni izmed prejšnjih izdaj glasila in najbrž mu bomo pozornost namenili še v prihodnosti.

Po naše lahko organiziranje razumemo na vsaj dva načina:

(1) Če je organiziranje zgolj ena izmed politik – specifična praksa, ki jo v celoti naddoloča avtonomno polje političnega – je ukvarjanje z organiziranjem pogojeno z razumevanjem političnega. Organiziranje je tako tehnični element, ki je lahko uspešen zgolj, kolikor se podreja specifičnim zakonom političnega. Na eni strani imamo torej metafizični pojem političnega – avtonomno polje, ki naddoloča dogajanje družbe kot politične skupnosti. Na drugi strani imamo specifično politično prakso organiziranja, ki je lahko pravilna ali nepravilna, odvisno od tega, kako uspešno dešifrira zakonitosti političnega. Pojem političnega razpoznava politična filozofija.

(2) A politično ni nujno tudi primarno konstituirajoče. Lahko ga razumemo kot že konstituirano, že proizvedeno s strani zgodovinske prakse in političnega boja. Pojem političnega je po tej logiki zgodovinsko proizveden in je, kakor vsak družbeni pojem, plod zgodovinskega merjenja moči različnih družbenih skupin na poljih komunikacije, koordinacije in organizacije. Če je torej politično polje že produkt, zgodovinsko proizvedeno, potem organiziranje ni več tehnični element političnega, ampak strateški element razredne strategije konkretnih družbenih skupin.

Prvo razumevanje organiziranje uokvirja v obstoječe politične prakse. Drugo si ga drzne misliti kot proces formiranja samoregulativne družbe. Prvo predpostavlja nujnost avtonomne politične znanosti, ki lahko edina dešifrira zakonitosti političnega. Drugo predpostavlja nujnost enotnosti teorije in prakse, aplikacijo razuma na izkušnjo. Rečeno po Foucaultu – zgodovinsko kritiko naših lastnih meja.

Pričujoče glasilo se ukvarja pretežno s praktičnimi vidiki organiziranja. Uvodnik naj služi kot kratek zemljevid za teoretsko abstrakcijo, ki jo puščamo v domeni bralca_ke.