Ameriški Pulitzerjevec in Nobelov literarni lavreat John Steinbeck (Vzhodno od raja, Ljudje in miši, idr.) je nekoč dejal, da socializem v ZDA nikoli ni zares pognal korenin, ker reveži ne pojmujejo sebe za izkoriščani proletariat, marveč za milijonarje v začasnih težavah. Zavedno ali ne je z izjavo dregnil ob fenomen, katerega učinke je vsak izmed nas že kdaj zaznal, čeprav jim verjetno v danem trenutku nismo posvetili posebne pozornosti.

Denimo, zakaj, ko nekdo spregovori o Evropi in evropskih vrednotah najprej intuitivno pomislimo na zelo specifično plat Evrope, na njeno razsvetljensko dediščino, demokratične institucije, ki podpirajo domnevno univerzalne vrednote civilizacije, svobodo misli in tiska in materialno rast napram večini preostalega sveta? Zakaj ne pomislimo najprej na manj svetlo plat “zibelke civilizacije”, plat, ki je z mečem in ognjem osvojila večino planeta, zgolj zato, ker jo je lahko, osvojenim ljudstvom pa zlepa ali zgrda vsilila svoj verski in kulturni model? Evropo, ki še danes aktivno podpira in izvaja vojaške intervencije v imenu “svobode in demokracije” na območjih, kjer ta pristop že dolgo dokazano prinaša diametralno nasproten učinek?

Lahko si zastavimo konkretnemu času in prostoru še bolj pomembno vprašanje, zakaj bomo nek vladni ukrep drugače presojali, če je z njim vred povedano, da je del evropske direktive in je v skladu s tem ali onim razvojnim programom EU? Zakaj bomo v delovnem razmerju ob pritiskih nadrejenih, ne glede na njihovo upravičenost ali ne, problem največkrat razrešili tako, da bomo sebe podredili in dodatno bremenili (velikokrat tudi preizpraševali lastno sposobnost, četudi je lahko pritisk na nas vršen iz povsem arbitrarnih razlogov), vse zgolj zato ker nam pač položaj v strukturi moči tako veli in nam izstop iz delovnega razmerja predstavlja eksistenčno grožnjo? In to navkljub temu, da so izjave tipa “skupaj smo močnejši” in “večim nam uspe tam kjer enemu spodleti” praktično že ljudska rekla …

Fenomen, okrog definicije katerega se debata še zdaleč ni zaključila, najširše imenujemo ideologija. Njena glavna funkcija je zakrivanje dejanskosti s takšnimi ali drugačnimi idejnimi konstrukti, ki jih na dejanskost prilepimo sami, saj nam jih podaja kot samoumevne, funkcionalne in “zdravorazumske”. Verjamemo, da na tem mestu ni treba poudarjati, kako katastrofalne posledice ima lahko ideološki diskurz, ki mu je prepučena svoboda brez analitične in javno podprte kritike, saj so primeri iz lokalne in globalne politike vsakomur z vsaj približno analitičnim pristopom do problematike dnevno postreženi kot na pladnju. Zgodovina se ponavlja zgolj, če se iz nje ničesar ne naučimo.

Vsekakor je treba poudariti, da gre za zahtevno in spolzko temo, ki je zaradi svoje vseprisotne narave deležna tudi več različnih načinov proučevanja, kar je v različnih disciplinah znanosti zelo hitro rezultiralo v šetvilnih, včasih nasprotujočih si definicijah. Ker upamo, da na temo ideologije in njenih pojavnosti ne boste prebrali zgolj naših prispevkov(s katerimi želimo predvsem razpravo o teh fenomenih približati javnosti, prispevki so delo članov delovnih odborov, ki so na svojih področjih preučevali vpliv ideologije in nikakor niso ekvivaletni strokovnim člankom o temi), bi vam že kar na tem mestu navedli nekaj predlogov, kje začeti lastno raziskovanje tega fascinantnega, vedno aktualnega in mestoma strašlivega fenomena.
– Jean-Leon Beauvois: Psihološki ideali liberalizma. Kot socialni psiholog se Beauvois ni osredotočal na teoretske definicije ideologije, pač pa je iz empiričnih raziskav poskušal na praktičnih primerih pokazati, kako ideologija deluje v našem času. Branje tega dela ne zahteva nikakršnega teoretskega predznanja.

– Božidar Debenjak: Vstop v marksistično filozofijo. Kratek filozofski učbenik, ki predstavi razvoj Marxove misli skozi osnovne marksistične pojme. Delo je napisano v razumljivem jeziku, a na čase zahteva počasno branje. Posebej priporočamo tretjo izdajo, v kateri je dodano poglavje o odtujitvi, ki v prvih dveh izdajah manjka.
– Terry Eagleton: Ideology: an introduction. V delu namenjnenem tako novincem kot veteranom debate o ideologiji, Eagleton predstavi zgodovinski razvoj koncepta od razsvetljenstva do postmodernizma ter se posveča različnim pomenom, ki se mu pripisujejo. Delo žal še nima slovenskega prevoda.

– Karl Marx in Friedrich Engels: Nemška ideologija (slovenski prevod v: K. Marx in F. Engels, Izbrana dela. II zvezek). Klasično teoretsko delo in eno izmed prvih sistematičnih poskusov opredelitve ideologije. Poudarek je zlasti na povezavi med ideologijo in razredi – kako ideologija izhaja iz razredne delitve in kako jo reproducira.