Dne 26. novembra 2014 je rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Ivan Svetlik, oziroma v njegovem imenu glavna tajnica UL, deležnikom v razpravo poslal osnutek predloga novega Statuta UL. Pregled mnogih problematičnih sprememb, ki so predlagane, smo pred kratkim objavili na naši spletni strani.

Vendar pa dokument ni sporen samo z vsebinskega, ampak tudi s postopkovnega vidika. Osnutek je bil v javno razpravo poslan z obrazložitvijo: »Pri dokončnem oblikovanju osnutka je poleg vodstva UL sodeloval predsednik statutarne komisije, [sic] prof. dr. Miha Juhart in manjša skupina tajnikov fakultet s strokovnimi službami rektorata.« Dne 23. decembra 2014 je na seji Senata UL več senatorjev rektorja Svetlika opozorilo, da je pri postopku pisanja in obravnave osnutka kršil 285., 286. in 288. člen veljavnega Statuta UL. Besedilo je namreč nastalo in bilo poslano v razpravo mimo za to pristojnih organov Senata in Statutarne komisije. Komisija naj v tem študijskem letu pravzaprav še niti ne bi bila zasedala. Poleg tega je bil na Senatu tudi izražen pomislek, da ni popolnoma jasno, zakaj Univerza v Ljubljani sploh potrebuje nov krovni akt. Vodstvo se je pri utemeljitvi potrebe po spreminjanju sklicevalo na dotrajanost sedanjega Statuta (brez pojasnila, v čem se ta dotrajanost kaže) in »prilagajanje bolonjski reformi«, pri čemer že hiter pregled besedila pokaže, da spremembe s to reformo niso v povezavi. Kršitev postopka ni le nepomembna napakica, saj pomeni to, da si je rektor samovoljno vzel pristojnosti kar dveh demokratično imenovanih organov Univerze. Besedilo je pripravil v za to nepooblaščenem krogu ljudi na osnovi smernic, ki strokovnim organom niso bile predstavljene in s tem ti v razpravi o usmeritvah najvišjega pravnega akta ustanove niso imeli besede. Na uradne utemeljitve in vsebinsko obrazložitev osnutka Statuta akademska skupnost pravzaprav še čaka. Postavlja se vprašanje legitimnosti nadaljevanja rektorjeve funkcije, prav tako pa tudi funkcije predsednika Statutarne komisije, ki je, sodeč po dopisu Rektorata deležnikom, sodeloval pri nestatutarnem postopku.

Dne 4. januarja 2015 je Visokošolski sindikat Slovenije z odprtim pismom pozval ministrico Stanko Setnikar Cankar, naj v postopek priprave novega Zakona o visokem šolstvu (ZViS) vključi reprezentativne sindikate na področju visokega šolstva. MIZŠ jih do tedaj še ni kontaktiralo, kljub temu, da je njegova delovna skupina za pripravo zakona začela delovati že konec novembra. Zakonsko zagotovljeno pravico do sodelovanja pri pripravi zakona si je morala z odprtim pismom izboriti tudi Šudentska organizacija Slovenije. Ministrica se ravno tako ni odzvala na Iskrin dopis, s katerim smo jeseni izrazili pripravljenost konstruktivno sodelovati pri pripravi novega ZViS. Nadalje je prof. dr. Pavel Zgaga, strokovnjak za visokošolsko zakonodajo, v Mladininem članku iz dne 16. januarja 2015 zatrdil, da ni svetovalec delovne skupine za pripravo Zakona, kot je izjavil državni sekretar na Ministrstvu prof. dr. Peter Maček v intervjuju za Delo iz dne 22. decembra 2014.

Upravičeno se sprašujemo, čemu se priprava dveh za UL in slovensko visoko šolstvo ključnih aktov vrši v zaprtih, arbitrarnih skupinah in od sodelovanja pri njej (celo nelegalno) odriva pristojne organe in deležnike.

Morda se odgovor skriva v dveh množičnih ogorčenih odzivih študentov in akademskih delavcev na politike v visokem šolstvu v preteklem letu in vedno bolj očitnem dejstvu, da tendence vladajočih struktur ostajajo enake oziroma še bolj radikalne – varčevalne in neoliberalne. Najprej smo se lani aprila študentje in akademski delavci s protestom uprli problematičnemu predlogu ZViS, ki je uvajal šolnine in druge oblike komercializacije univerze. Nekaj mesecev kasneje so študentje in študentke Fakultete za družbene vede organizirali javno tribuno in zbirali podpise za Svetlikov odstop zaradi njegovega podpiranja varčevalne politike in ostrega izvajanja le te na Univerzi. Rektor Svetlik nas je s svojimi pogledi na visoko šolstvo seznanil že ob nastopu mandata, ko je za Žurnal 24 izjavil: »O tem, ali se v plačan študij vključujejo dobri ali slabi študenti pa – vse najboljše univerze v Ameriki imajo plačljiv študij.«. Čeprav je kasneje svojo retoriko omilil, so tendence ostale enake, kar je razvidno, na primer, iz že omenjenega pregleda osnutka Statuta. V ravno tako že omenjenem intervjuju je sekretar Maček, ki vodi delovno skupino za pripravo ZViS, podal še nekaj skrajnih neoliberalnih pogledov na to, kako bi bilo treba reformirati visoko šolstvo. Ti zajemajo plačljiv študij, namigovanja na vaučerski sistem, centralizacijo upravljanja, opustitev sistema javnih uslužbencev, opuščanje slovenščine kot učnega jezika, univerzo kot prostor reprodukcije »podjetniškega razmišljanja« ipd. Vsebinska usklajenost sekretarja Mačka in rektorja Svetlika ne preseneča, saj sta bila v mandatu rektorice prof. dr. Andreje Kocijančič kolega prorektorja. V tistem času se je Univerza tudi prvič uradno začela po neoliberalno počutiti dolžna reševati gospodarsko krizo (ki je, česar ni odveč poudariti, sama ni povzročila) in sicer preko povezovanja z gospodarstvom – za kar se še vedno nereflektirano in naivno verjame, da bo čudežno odpravilo težave, ne da bi bilo treba razrešiti globoka strukturna protislovja v gospodarskem sistemu samem.

Dejstvo, da je agenda Ministrstva ostala nespremenjena kljub zamenjavi sestave, nakazuje po eno strani na ideološko zaslepljenost funkcionarjev, ki se lotevajo visokega šolstva in nekritično uvažajo ideje “družbe znanja” in preostalo paleto neoliberalnih konceptov. Po drugi strani nakazuje na razmerja moči med ministrstvom, rektoratom, akademsko skupnostjo in javnostjo. Zdi se, da je v času, ko se vlade menjavajo z vsakokratno modno kolekcijo, lažje delati reforme visokega šolstva, če si vpliven rektor, kot če si minister.  Da se krizo da videti tudi kot priložnost, smo se na tem področju naučili že pred leti. Očitno se oblast še kako zaveda, da gredo politike varčevanja, komercializacije in “novega javnega menedžmenta” v visokem šolstvu v škodo večine – študentov, akademskih delavcev in širšega ljudstva in torej ne bodo dobile njihovega konsenza. Zato poskušata rektor in ministrica reforme izpeljati hitro in s čim manj konceptualne razprave.

Gotovo pa je, da izgovorov za tovrstne politike ne bi bilo, če bi Republika Slovenija svoj javni šolski sistem zadostno financirala! Kar se tega tiče, so največje grožnje še vedno splošna varčevalna politika, odtekanje javnega denarja v zasebne šole in druge oblike privatizacije.

Iskra