Na Univerzi v Ljubljani (UL) nas 16. maja čakajo rektorske volitve. Kot se rado poudarja, bomo prvič v zgodovini univerze na izvolitev imeli vpliv tudi mi – študentje in študentke ljubljanske univerze. Vendar pa se ravno letos za položaj rektorja poteguje zgolj en kandidat, Igor Papič, zdajšnji dekan Fakultete za elektrotehniko UL. Za izvolitev potrebuje 50 odstotkov veljavnih glasov, moč študentov pa je še dodatno omejena na 20 odstotkov vseh glasov. Je na takih volitvah sploh smiselno sodelovati? Volilni rezultati bodo pokazali, kako si študentje in študentke odgovarjamo na to vprašanje.

Veselje ob možnosti vpliva na izvolitev rektorja še bolj zbledi zaradi obstoja Upravnega odbora (UO) UL, ki ima pri vodenju univerze vedno večjo vlogo. Glede na trende prevzemanja položajev znotraj UO (https://www.dnevnik.si/1042770093), bo verjetno željo po kakovosti v prihodnje še bolj nadomeščala želja po tržni uspešnosti. Namesto da bi se ukvarjali z resnimi problemi (tako na ravni UL kot celotne družbe), pa bomo pozornost očitno še naprej posvečali tržnim potencialom svojih inovacij (http://www.uni-lj.si/v_ospredju/2017042021110241/).

O problematičnosti UO smo v Iskri sicer že pisali (http://studentska-iskra.org/izjava-pred-glasovanjem-o-statutu-univerze-v-ljubljani/).

Da pa ne bo kdo rekel, da probleme vidimo le dežurni nezadovoljneži iz študentskih vrst – profesor Pisanski z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko je spisal odličen prispevek na temo podrejanja UL političnim interesom takrat, ko bi se ta morala najbolj postaviti zase (http://www.delo.si/sobotna/skoraj-stoletnica-ki-je-bolna-in-potrebna-katarze.html).