Delo žensk je v družbi nevidno, necenjeno in neplačano. V kapitalističnem patriarhatu je naše delo ničvredno, me pa smo prezaposlene in podplačane!
Čistimo in gospodinjimo doma, hkrati pa vzgajamo otroke ter vse življenje skrbimo za brate, partnerje, starše in starejše. Oni pravijo, da je to ljubezen – Me pravimo, da je neplačano delo. Oni mislijo, da je naša skrb za bližnje samoumevna – Me zahtevamo, da se jo prepozna kot delo, brez katerega družba ne more obstajati. To delo, ki je nujno za obstoj in obnavljanje družbe, se imenuje reproduktivno delo.
Za delo v maloprodaji, vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, čistilnih storitvah in v dolgotrajni oskrbi nam država, ki reproducira kapitalistične in patriarhalne družbene odnose, dodeli osnovno plačo, ki je nižja od minimalne. Očitno je, da tako kapital kot kapitalistična država v vseh oblikah dela, ki tradicionalno pade na ženske, ne vidita ničesar več kot sredstvo za ohranjanje obstoječih vzorcev v patriarhalni delitvi dela. Zahtevamo pripoznanje vrednosti in pomena reproduktivnega dela ter pozivamo k odpravi izkoriščanja vseh žensk – ne glede na to, ali je njihovo delo (pod)plačano ali ne.
Kapitalistom je v interesu, da je čim več našega dela nevidnega, neplačanega ali podplačanega. Več dela kot je opravljenega v zasebni sferi posameznega doma, manj družbene odgovornosti imajo lastniki podjetij, banke in državna oblast. To pomeni, da si še lažje prilaščajo dobičke našega dela. To pomeni, da smo izkoriščene dvojno – v službi in doma.
Dovolj je dvojnega izkoriščanja!
Kolektivno podružbljanje gospodinjskih in skrbstvenih opravil zahteva množično prerazdelitev dohodka v prid tistim, ki ga ustvarjamo, ne pa tistim, ki si ga prilaščajo. Kolektivno podružbljanje reproduktivnega dela pomeni to, da se naše delo prenese z ramen posameznic v roke skupnosti.
Zahtevamo plače, dostojne za preživetje; zahtevamo krajše delovnike, zaposlitev več kadra in daljši odpiralni čas, torej večjo dostopnost javnih storitev. Zahtevamo skupnostne prostore, ki nimajo komercialnih vsebin in kjer se lahko spočijemo, družimo in izobražujemo. Zahtevamo cenovno dostopne in za uporabnice kvalitetne domove za ostarele. Zahtevamo porodniški dopust za oba starša v višini 100% plačanega nadomestila! Nenazadnje zahtevamo gradnjo dodatnih stavb, kjer bi lahko bile javne in neprofitne menze za vse.
Osmega marca, na dan delovnih žensk, ne bomo delale za to, da si kapitalisti s tolikšno lahkoto prilaščajo dobičke našega dela. Ne bomo delale dvojno – v službi in doma, in ne bomo delale trojno – solidarno s sindikalistkami iz maloprodaje tudi me izrekamo, da »ne delamo za 3!« – tako za osmi marec kot vsak dan!
Naj živi osmi marec!