V preteklih dneh smo lahko zasledili mnoga pisma podpore in druge načine izražanja solidarnosti s stavkajočimi avtobusarji in avtobusarkami skupine Arriva. Izrazi podpore so prihajali s strani različnih sindikatov in ostalih progresivnih, delavsko usmerjenih skupin. Podpore okoljevarstvenikov ni bilo zaslediti. Kljub našim prizadevanjem se to ni zgodilo. Nismo razočarani, skupnega odziva objektivno gledano niti nismo pričakovali. Manko podpore okoljevarstvenikov razumemo kot rezultat preteklega bolj ali manj sovražnega in nasprotujočega delovanja delavskih in okoljskih organizacij. Za rešitev teh težav in vzpostavitev prijateljskega sodelovanja med delavskimi in okoljskimi organizacijami bomo morali postoriti še marsikaj.  Z namenom prispevanja k temu projektu bomo v nadaljevanju predstavili en splošni, tri kratkoročne in en dolgoročni argument, zaradi katerih bi morale vse bolj progresivne okoljevarstvene organizacije izraziti solidarnost in podporo stavkajočim delavcem in delavkam skupine Arriva. Stavka ima mnogo več opraviti z okoljskim vprašanjem, kot se na prvi pogled zdi.

1. Stavkajoči avtobusarji in avtobusarke opozarjajo na delavcem sovražne delodajalce. Takšni delodajalci razumejo skoraj po pravilu okoljske standarde podobno kot delavske pravice – v obeh vidijo zgolj prepreko pred akumulacijo še višjih dobičkov. Le delodajalci, stisnjeni v kot s strani močnega delavskega in okoljskega gibanja, so pripravljeni dati kakšne konkretnejše delavske ali okoljske »koncesije«. Boja za delavske in okoljske pravice sta torej povezana in se medsebojno oplajata.
2. Stavkajoči avtobusarji in avtobusarke opozarjajo na škodljive posledice kršitev delovnopravne zakonodaje, preobremenitev, vedno novih nalog, izenačenja časa prihodov in odhodov avtobusov, neupoštevanja prometnih zamaškov v čas trajanja vožnje, neplačevanja odmorov, vožnje po 11 ur na dan, nizkih mezd, napadov na sindikalne zastopnike in drugih protidelavskih ukrepov. Poudarjajo, da takšni postopki povzročajo stres, frustracijo in utrujenost med zaposlenimi, kar posledično znižuje varnost v prometu. Varnost v prometu ni zgolj okoljevarstvena, temveč splošna zahteva družbe. Za zagotavljanje le-te je torej potrebno zagotoviti visoke delavske standarde, saj lahko le zadovoljni, spočiti in nepreobremenjeni delavci opravljajo prevoze na varen način.
3. Zgoraj omenjeni protidelavski ukrepi, predvsem tisti, ki znižujejo čas za izvedbo ene vožnje (npr. neupoštevanje prometnih zamaškov v čas trajanja vožnje), silijo delavce v hitrejšo vožnjo in posledično večjo uporabo zavor. Izpusti na kilometer iz prevoznih sredstev (CO2, NOx, PM2.5, PM10, ipd.) naraščajo s povečevanjem hitrosti, uporaba zavor pa je tudi eden glavnih povzročiteljev onesnaženega zraka v prometu. Tako lahko zagotovitev visokih delavskih standardov vpliva na omejitev hitrosti in spodbuja enakomerno, varčno vožnjo. Prav ta ukrepa predstavljata dve pomembni okoljevarstveni zahtevi na področju trajnostne mobilnosti.
4. Stavkajoči opozarjajo na star in dotrajan vozni park ter vprašljivo tehnično opremljenost avtobusov. Predlagajo njegovo posodobitev. Nov vozni park ne olajša zgolj vožnje voznikom in omogoči prijetnejšo pot potnikom, temveč tudi ključno prispeva k znižanju mnogih zdravju in okolju škodljivih emisij (CO2, NOx, PM2.5, PM10, ipd.). Eden najhitrejših in najefektivnejših ukrepov za znižanje okoljskega odtisa na področju transporta je prav njegova posodobitev.
5. Dve zelo pomembni okoljevarstveni zahtevi na področju trajnostne mobilnosti sta razširitev javnega prevoza tudi tja, kjer so proge nerentabilne in iz ozko ekonomskega pogleda nesmiselne[1], ter pocenitev prevozov z namenom privabljanja novih uporabnikov. Ta ukrepa ne moreta biti v celoti realizirana v okviru profitno naravnanega podjetja. Podjetja znotraj skupine Arriva v želji po čim višjih dobičkih na plečih izkoriščanih delavcev in zastarelega voznega parka kujejo večmilijonske dobičke (4,4 milijone leta 2016). Te se ne stekajo nazaj delavcem, lokalnemu okolju, v zniževanje cen vozovnic, posodobitev voznega parka ali za zagotovitev trajnostnega razvoja, temveč so v veliki meri namenjeni nemškim lastnikom in slovenskemu managerskemu razredu. Prostora za delavcem in okolju prijazne ukrepe ni. Za resnično trajnostno in okolju prijazno avtobusno podjetje, ki bi izvedlo zgoraj omenjene ukrepe, je potrebno ukiniti sistem obstoječih koncesij, vzpostaviti avtobusno neprofitno podjetje v javni lasti in ga organizirati na demokratičen način, voden s strani delavcev in okoliških prebivalcev. Zgolj njim je v interesu dolgoročen in stabilen razvoj podjetja ter kvalitetna, vsem dostopna ter okolju in prebivalcem prijazna avtobusna storitev. In prav tu lahko ponovno vidimo vlogo progresivnega Sindikata Voznikov Avtobusov Slovenije – s svojim trenutnim bojem vzpostavlja razmere za nadaljnje, še progresivnejše delavsko-okoljske boje. Ti morajo na dolgi rok presegati same omejitve okolju sovražnega kapitalizma.

Kot smo pokazali tekom teksta, ima sindikalni boj znotraj skupine Arriva na kratek in daljši rok tudi pomembne okoljske implikacije. Varen, dostopen, masoven, nizkoogljičen in okolju prijazen avtobusni prevoz bo lahko dosežen le skupaj z delavci in delavskimi organizacijami. Zato je izkaz podpore in solidarnosti našim avtobusarjem in avtobusarkam v boju za delavcem in okolju prijaznejši svet najmanj, kar lahko kot okoljevarstveniki v dani situaciji storimo. 

________________________________________________________________________________________________

[1] Ta ukrep mora biti povezan s prostorsko politiko, ki spodbuja zgoščevanje poselitve.