Liberalni feminizem, ki se je uveljavil kot edina dopustna oblika feminizma v kapitalističnih družbah, pristaja le na simbolično vključitev žensk v obstoječi sistem, ne da bi se v svoji osnovi sploh kaj spremenil. Ne upošteva, da so položaj, marginalizacija in diskriminacija žensk sistemsko določeni ter da so sestavni del družbenoekonomske ureditve kapitalistične družbe. Liberalni feminizem prelaga družbena vprašanja na ločena ženska vprašanja, ki naj bi tako imela opravka z domnevno izoliranimi in samostoječimi spolnimi razlikami, nikakor pa ne z družbenoekonomskimi sistemi izkoriščanja in zagovora drugorazrednosti, ki te razlike v resnici ideološko proizvajajo in materialno krepijo.
V takšno past se je ujel tudi pretekli zahodnoevropski marksistični feminizem, ki je zagovarjal plačilo za v zasebni sferi opravljeno gospodinjsko delo. S tem bi se odpravil problem neplačanega reproduktivnega dela, ne pa njegova umeščenost v zasebnost doma, ki jo kapitalistični sistem načrtno podpira. Z uvedbo gospodinjske plače se status žensk kot primarno gospodinj in mater v odvisnem položaju ne bi spremenil, saj ostaja reproduktivno delo še vedno na njihovih ramenih.
Feminizem, ki temelji na socialističnem boju, razume, da so položaji spolov vedno posledica družbenih in ekonomskih odnosov. Institucionalni patriarhat je skupaj z ideološkimi procesi pripisovanja atributov moškosti in ženskosti v zgodovini kapitalizma nastopal kot sestavni del izkoriščevalskih odnosov. Položaj žensk in (re)produciranje spolnih razlik nista del individualnih in izoliranih identitetnih politik, ampak sta sestavni del strukturne ureditve družbe. Zato tudi emancipacija žensk ni mogoča brez celostnih sistemskih sprememb. Emancipacija žensk prav tako ni odvisna od posameznih reform, ki jih zagovarja liberalni feminizem – te delujejo zgolj kot obliž na rane, ki nam jih je zadal kapitalistični sistem izkoriščanja.
Socialistični feminizem razume medsebojno strukturno zraščenost kapitalizma, imperializma, rasizma, nacionalizma in patriarhata. Prav tako te sisteme ne le razgalja, ampak jih je sposoben tudi sistemsko preseči.
Zato je naloga politične aktivacije ob 8. marcu predvsem, da širi socialistično zavest, da spodbuja ženske v odločen boj za popolno uveljavitev njihove enakopravnosti, da jih mobilizira v upor proti imperialističnim vojnam, razbija vplive liberalnega feminizma in spodbuja ženske v boju za odpravo izkoriščevalske kapitalistične ureditve!
Osmega marca gremo zato družno na ulice! Petek ob 16.00 na Kongresnem trgu!