»We want business out of the university.«
Deset do dvajset, včasih pa tudi do trideset študentov okupira Univerzo v Aarhusu na Danskem. Zasedba traja že skoraj en teden, ni pa jasno, kdaj se bo zaključila. “Dokler ne pride policija ali pa se do konca izčrpamo,” pravijo utrujeni študentje. So del vsedržavne okupacije: študentje v Kopenhagnu in Roskildu so prav tako s svojimi spalnimi vrečami, zalogami hrane in transparenti zasedli svoje univerze. V teh dveh mestih študentje vztrajajo v poslovnih stavbah univerz, v Aarhusu pa jih je iz le-teh izgnala policija . Zato so svojo zasedbo preselili na sredino univerzitetnega hodnika.
Med pogovorom s študenti v Aarhusu je enostavno prepoznati probleme in spremembe visokega šolstva, ki mobilizirajo študente po vsem planetu: od Čila do Nizozemske, od Slovenije do Danske. Ena izmed reform, odgovorna za mobilizacijo danskih študentov, je skrajšala čas študija, za katerega se prejema podporo od države. Študentje zaznavajo, da jih zaradi rezov v visokem šolstvu silijo k hitenju skozi izobraževalni proces. Prav tako pa te spremembe uvajajo daleč stran od univerze, torej študentov in zaposlenih. »Ministrstvo se pri svojih odločitvah sklicuje na empirično napačne in nestrokovne raziskave, ne upošteva pa mnenja študentov in profesorjev,« poudarjajo na zasedbi.
Drugi val reform pa udejanja zmanjševanje števila študentov in študijskih smeri na univerzi. Ministrstvo pri tem uporablja geslo, da ne želijo izobraževati ljudi, ki bodo ostali brez zaposlitve. Kot zaposljive se pri tem smatra študente tehnično-ekonomskih smeri, na zasedbi pa poudarjajo, da ministrstvo glede tega uporablja netočne podatke in manipulira s številkami. Reforme prav tako uvajajo finančne reze, ki silijo univerze, da se glede finančnih sredstev vse bolj obračajo na zasebna podjetja. Tudi odbor univerze (glavni odločevalni organ sleherne univerze) je vse bolj odtujen od študentov in uslužbencev. V njem je enajst članov, od tega jih le pet prihaja z univerze, ostali so v glavnini predstavniki podjetij in gospodarstva. Študentov je bilo včasih pet, danes pa sta le dva, katerih glas se (po navedbah študentov) ne upošteva.
Ker prihaja do zmeraj večjega financiranja s strani privatnega sektorja, hkrati pa imajo predstavniki podjetij kar šest od enajstih sedežev v odboru univerz, ni presenetljivo, da se v predmetnike postopoma uvaja več komercialno-podjetniških vsebin. Signe, ena izmed študentk na zasedbi, prav tako pa predstavnica gibanja, razočarano doda, da je na njeni študijski smeri oglaševanje obvezen predmet (čeprav gre za humanistični študij). Na drugi strani pa se dogaja krčenje programov, kar je že privedlo do ukinjanja študija jezikov na nekaterih univerzah (ukinili so študij ruščine, poljščine, kitajščine, španščine). Študentje poudarjajo, da je to posledica ozkega, v profit usmerjenega pojmovanja uporabnosti. Tudi bojazen, da bodo družbene vede in humanistika naslednji na listi za odstrel ali deležni resnega krčenja, glede na retoriko ministrstva ni neupravičena. Najini sogovorniki navajajo, da je spoštovanje in financiranje namenjeno le še tistim, ki neposredno služijo gospodarstvu. Njihovi kolegi na marketingu, tehnoloških študijih in na ekonomiji uživajo v novi opremi, zastonj fotokopijah in kavi, medtem ko so humanistični oddelki že leta finančno podhranjeni.
Et Andet Universitet! – drugačna univerza, je geslo vsedržavne zasedbe. Drugačna univerza služi javnemu interesu, je odprta, ne vodijo je ozki interesi tržnih sil in korporativna ideologija. Študentje zavračajo izobraževanje po meri gospodarstva, namenjeno zgolj poklicnemu usposabljanju. Želijo se učiti, raziskovati, kritično vrednotiti družbo in sebe, in to v svobodnem in demokratičnem ozračju. Zahtevajo, da se reforme umaknejo in prekinejo nadaljnji poskusi zbliževanja gospodarstva in univerze. V ta namen v Aarhusu organizirajo diskusije, skupščine, predvajajo filme, prav tako pa tudi zabave, ljudske kuhinje …; vse na hodniku Univerze.
Danski študentje se zavedajo, da ne gre zgolj za nacionalni fenomen, temveč gre za globalne spremembe visokošolskega prostora. Na Danskem je število protestnikov precej manjše, morda tudi zato, ker je večina študentov, zatopljena v atomiziran svet potrošništva, za enkrat še precej zadovoljna. Tudi nedemokratičnost in diskriminacija glede na študijsko smer, zlivanje gospodarstva z univerzo itd. niso tako »izraziti« problemi kot so npr. šolnine, ki drugod mobilizirajo večjo množico študentov.
Prispevek sta pripravila Lucija Klun in Matej Zalig. Poročata z Danske, kjer sta na Erasmus izmenjavi.
