COP 21 – po podnebni konferenci v Parizu


  1. UVOD

Podnebna konferenca v Parizu (COP 21) se je prejšnji vikend zaključila z velikim pompom, grandioznimi besedami, stiski rok in trepljanjem po hrbtu. Politiki so trdili, da so dosegli zgodovinski dogovor v boju zoper podnebne spremembe. Evforijo so povzeli tudi mediji. Reuters je hvalil »globalni obrat stran od fosilnih goriv«, Guardian je sporazum označil za »velikanski korak človeštva«, »največji globalni diplomatski dosežek« itn. Verjetno gre velik del vsega pompa pripisati že dosegu sporazuma, saj je zgodovina podnebnih pogajanj klavrna. Znanstveniki so bili pri izbiri hvalevrednih besed mnogo bolj zadržani (Jason Hansen, znameniti fizik in oče javnega opozarjanja o podnebnih spremembah,[1]ni skoparil s kritiko: »To je prevara, goljufija … Ne bi izgubljal besed. Ni dejanj, samo obljube …«). Tudi civilna družba je opozorila, da se za vso evforijo in velikimi besedami skriva dogovor, ki ni niti pravičen niti v svojih konstitutivnih elementih pravno zavezujoč in bo pripeljal do nepotrebnih stisk in žrtev delovnih ljudi. V nadaljevanju bomo sprva pogledali nekaj ključnih preprek, ki so odločilno vplivale na proces pisanja samega sporazuma, razložili, zakaj so bili znanstveniki in civilna družba mnogo manj navdušeni nad dogovorom, ter na koncu predlagali usmeritev prihodnjih družbeno-okoljskih bojev.

  1. PREPREKE PRED DOGAJANJEM V PARIZU

        Če naštejemo le nekaj (7) ključnih točk, ki so že vnaprej določale potek dogajanja.

  1. Sama struktura UNFCCC (Okvirna konvencija Združenih narodov o podnebnih spremembah) je skrajno birokratska in ima pri reševanju humanitarne krize, kar podnebne spremembe zagotovo so, globoke institucionalne ovire in prepreke. Če uporabimo izraz Colina Croucha, je UNFCCC postdemokratična institucija, ki temelji na konsenzualnem načinu odločanja. Odločanje se ne dogaja preko demokratično izvoljene globalne vlade, kjer bi se kresala mnenja in ideje, ampak preko kopice voditeljev in njihovih namestnikov, ki se odločajo na podlagi konsenza. Konsenzualni način odločanja skrči politične opcije na tiste, ki so sprejemljive za vse, torej tudi za tiste, ki so k podnebnim spremembam največ prispevali, in/ali za tiste, ki nimajo nobene želje po ustavitvi uničujočih praks. Možnost preglasovanja »problematičnega« deležnika je v konsenzualnem načinu odločanja izbrisana. Takšen način odločanja je neučinkovit pri spopadanju z eksistenčnimi problemi in nevarnostmi.
  2. Ogrodje konvencije o podnebnih pogajanjih, vzpostavljene leta 1992, eksplicitno podeljuje vrhovno oblast mednarodnim trgovinskim sporazumom. Le-ti so z iskanjem najmanjšega skupnega imenovalca oz. »harmonizacijo«, beri krčenjem delavskih in okoljskih standardov, vzpostavljanjem mednarodnih arbitražnih sodišč (Investor-state dispute settlement – ISDS), kjer kapital toži države zaradi nižanja pričakovanih profitov, ukinjanjem tarif, davkov in drugih načinov suverenega in resničnega razvoja vsake države, ohranjanjem in širjenjem patentov itn. ena izmed glavnih preprek za razvoj držav ter s tem tudi njihove adaptacije in ublažitve podnebnih sprememb. Pred časom sprejeti Transpacifiški prostotrgovinski sporazum (TPP) dovoljuje korporacijam, da ignorirajo neobvezujoče podnebne dogovore sprejete na konferencah, kot je bila ta v Parizu.
  3. Največje in najpomembnejše države (ZDA, Savdska Arabija, Rusija itn.) so strukturno odvisne od davkov pridobljenih s pridobivanjem in prodajo fosilnih goriv. Ta strukturna odvisnost te države (ne glede na njihove dobre namere) močno omejuje. Država je v odnosu do ekonomije le relativno avtonomna. Tu pridemo do širšega problema same države in njene relativne avtonomnosti v razmerju do ekonomije, a za razpredanje te teme, čeprav ima na politične odločitve močan vpliv, tu nimamo časa.
  4. Velekapital (za naše področje je tu pomemben predvsem tisti, ki je povezan s fosilnimi gorivi) ima vedno večji vpliv na vlade, saj preko pravnih in nepravnih vzvodov moči vpliva na njihove odločitve. Njegova moč se pri podnebnih konferencah na najbolj očiten načih kaže pri sponzoriranju samih konferenc ter v (bolj ali manj prikritem) sodelovanju in sugestijah piscem končnega dokumenta. Tako je na primer francoski predsednik François Hollande pod pretvezo t. i. varčevalnih ukrepov iskal privatna sredstva za organizacijo konferenc. Kapital se je prošnji odzval in tako še poglobil neposredno in posredno moč velekapitala na konferenci. Zato ne čudi malo morje peticij in pozivov civilne družbe, da kapital nima česa iskati na konferencah in da bi moral UNFCCC tako kot že pred leti Svetovna zdravstvena organizacija prepovedati fosilnogorivne lobiste. Opravka imamo s situacijo, kjer na eni strani kapital (so)oblikuje sprejete politike in ima na konferenci svoj uradni prostor z imenom Solutions21 (v njem na najrazličnejše načine prikazuje in razkazuje svoj prispevek k boju proti podnebnim spremembam), na drugi strani pa se pod krinko »varnosti« in »izrednega stanja« izvaja represija nad okoljskimi aktivisti, prepoveduje se shode ter krči uradno dogovorjene prostore namenjene civilni družbi.[2]
  5. Leta 2009 je bil na podnebni konferenci v Kobenhavnu izpeljan »prevrat«. ZDA in še štiri države so v tajnosti spisale »Kobenhavnski sporazum« in ga predstavile kot zaključeno delo. Sporazum na tej konferenci sicer ni bil uradno sprejet, se je pa to zgodilo naslednje leto, pod pritiskom ZDA. Ena izmed ključnih zavez tega sporazuma je prehod s skupno določenih in pravno zavezujočih ciljev zmanjševanja toplogrednih plinov (ta zaveza je veljala pred sporazumom) na prostovoljne obljube držav. Te obljube oz. cilje si države izberejo same, za neizpolnjevanje obljub pa niso sankcionirane. Takšne obljube ne morejo biti pravične in so, kot bomo videli na primeru Pariza, tudi nezadostne.
  6. Pred pogajanji je razprava naslavljala tematiko pomoči državam v razvoju ter ni govorila o okoljski in podnebni pravičnosti ter pravičnosti nasploh. Govor o pomoči je napačen, saj moramo preko koncepta okoljske in podnebne pravičnosti, ki vključuje zgodovinski podnebni dolg razvitih držav in iz tega izhajajoč njihov hiter razvoj, govoriti o odplačevanju podnebnega dolga razvitih držav in ne o pomoči državam v razvoju. Še pomembneje, pomoč, ki prihaja s strani razvitih držav, je mnogokrat manjša kot pomoč, ki preko najrazličnejših praks (strukturna prilagajanja, prisilna liberalizacija trga, davčne počitnice, davčne utaje, »land grabbing«, posebne ekonomske cone itn.) polni proračune razvitih držav in veča profite velekapitalu. Države v razvoju razvijajo razviti svet in ne obratno.[3]
  7. Voditelji so ujeti v ideološko razmišljanje, da bo privatni sektor rešil podnebno krizo. Predstavniki vlad in Združenih narodov neprenehoma apelirajo na kapital, ki naj bi bil s svojo kreativnostjo, hitrim odzivanjem in dobronamernostjo sposoben rešiti svet. Poleti smo lahko videli Ban Ki-moona, generalnega sekretarja ZN, v Silicijevi dolini, kako je iskal zaveznike za Sustainable Development Goals (SDG) ter pel hvalo njihovi inovativnosti in fleksibilnosti. Pogosto lahko slišimo tudi evforične govore o kapitalu kot »resnično transformativni sili«, ki s svojo dobrohotnostjo in sredstvi predstavlja »edinstveno priložnost za trajnostni razvoj«. Namesto da bi predstavniki vlad in ZN iskali rešitve v redefiniciji same države v njeni zgodovinsko dokazani ključni vlogi pri samem razvoju in usmerjanju kapitala, se raje obračajo k tistim, ki (če jih država ne regulira, omeji in usmeri) ustvarjajo visoke dobičke na eni strani, na drugi pa socialno in okoljsko škodo prenašajo na družbo. Takšno napačno zastavljanje pripelje do napačnih rešitev.

        Teh sedem temeljnih razlogov (in seveda še mnogo drugih) določa procese priprav in samo konferenco.

  1. KONFERENCA

Kapitalsko močnejše države so tudi na konferenci imele glavno vlogo ter z neprestanim izigravanjem, manipuliranjem in zavajanjem zahtevale čim bolj ohlapen in neobvezujoč sporazum, ki bi na eni strani vseboval vse, na drugi strani pa nič. Takšen sporazum bi jim (in jim tudi je) omogočil relativno srečne in naklonjene medije in s tem javnost, sočasno pa jim je zagotovil možnost ohranjanja statusa quo.

Poglejmo si nekatere člene pariškega sporazuma in osvetlimo njihov širši kontekst, saj nam bo šele to pomagalo razumeti, zakaj znanstveniki in širša civilna družba trdijo, da je sporazum slab.

  1. Dolgoročni cilj omejitve temperature

Dogovor, ki še ni ratificiran v nacionalnih parlamentih, pravi, da je dolgoročni cilj omejitev rasti globalne povprečne temperature »močno pod 2 °C glede na predindustrijsko dobo«. Hkrati govori tudi o tem, da se bo »skušalo omejiti dvig temperature na 1,5 °C glede na predindustrijsko dobo«. Prav na ta (navidezno) revolucionaren podatek so se obesili politiki in nato tudi mediji. A tu igrajo ključno vlogo detajli.

– Želja po omejitvi temperature pod 1,5 °C je nesmiselna, če ni nobenih določil, kako jo doseči (Intergovernmental Panel on Climate Change – IPCC bo objavil poročilo glede določil šele leta 2018).

– Vsaka zaveza države (to so t. i. načrtovani nacionalno določeni prispevki oz. Intended Nationally Determined Contributions – INDC) temelji na prostovoljni presoji držav samih. Seštevek vseh INDC je mnogo premalo ambiciozen. Če bi se vse države do potankosti držale svojih ciljev (ti cilji sploh niso pravno zavezujoči – glej alinejo 3), bi se globalna temperatura dvignila za 2,7–3,7 °C glede na predindustrijsko dobo. In mi govorimo o 1,5 °C?

– Zaveze držav, ki so sicer prepoznane v dogovoru, niso pravno zavezujoče. Torej državi, ki jih ne spoštuje, ne grozi prav nobena sankcija. Edina naloga je, da se leta 2018 in nato vsakih 5 let prikaže na konferenci, kjer bodo cilje predebatirali in jih pregledali.

– Lanskoletno poročilo IPCC pravi, da lahko emisije toplogrednih plinov (TGP) naraščajo z zdajšno hitrostjo le še šest let, preden bo porabljen t. i. ogljični proračun povezan z omejitvijo rasti temperature na 1,5 °C. Če vzamemo v obzir še podatek, da do leta 2020, ko bodo začele veljati zaveze Pariza, ni nobenega okvirja, ki bi spodbujal zmanjševanje TGP, vemo, da je govorjenje o 1,5 °C brezpredmetno, absurdno in nesmiselno. Osvetlimo to dejstvo s podatki Hansa J. Schellnbuherja, direktorja  Potsdamskega inštituta za raziskave podnebnih sprememb, ki opozarja, da morajo izpusti TGP za dosego zaveze glede omejitve rasti temperature na 1,5 °C doseči svoj vrh leta 2020, leto 2050 pa mora biti že povsem brezogljično (ob uporabi ponorov ogljika oz. bolj ali manj trajnih načinih zajemanja in skladiščenja ogljika).

  1. Doseg vrha izpustov globalnih toglogrednih plinov ter ravnovesje med človeško povzročenimi emisijami in ponori TGP

Sporazum pravi, da bodo države poskušale »čim prej doseči vrh izpustov globalnih toplogrednih plinov«, po katerih bodo nato toplogredne pline »hitro zmanjšale«, da bi s tem dosegle »ravnovesje med antropogenimi emisijami in ponori TGP v drugi polovici 21. stoletja«. Zahteve so nedorečene in tako že same po sebi popolnoma neobvezujoče. Že pri prvi točki smo pokazali, da bi za dosego 1,5 °C morali zelo hitro doseči vrhovno točko izpustov, tj. v manj kot desetletju. Predhodni predlogi pariškega dogovora so vsebovali besede, kot so »dekarobnizacija«, »brezogljična družba«, klic po »zmanjšanju mednarodne podpore visoko-emisijskim investicijam« itn. Zaradi močnega lobiranja velekapitala in nekaterih držav so bili ti predlogi, ki vsaj narahlo nakazujejo potrebno pot v brezogljično družbo, izvzeti in spremenjeni v mnogo bolj mlačno in nedoločeno definicijo: »dosega ravnovesja med antropogenimi emisijami in ponori TGP«. Zahteve tudi (pre)močno temeljijo na veri v ponore TGP, predvsem pa so ti ponori preslabo definirani, zlasti v luči tega, da so (lahko) ponori razumljeni izjemno široko. Na primer, reforestacija (ponovno pogozdovanje) je sama po sebi dokaj neproblematična stvar, a v praksi velikokrat (in takih primerov je neskončno) pomeni zamenjavo gozda s plantažami, kršenje pravic prvotnih ljudstev, nasilne deložacije skupnosti z njihove zemlje itn. Ponor ogljika je lahko tudi tehnologija zajemanja in skladiščenja ogljika (Carbon Capture and Storage CCS), ki je draga in pri kateri obstaja neprestano tveganje, da bo skladiščeni ogljik ušel. Prav tako ta tehnologija še ni razvita za komercialne namene. Zanašanje na ne povsem varen tip tehnologije, ki sploh še ni dokončno razvit, je vprašljivo in problematično. Ob tem takšne mlačne definicije omogočajo nadaljevanje pridobivanja in porabe fosilnih goriv, ki imajo – ne glede na tehnologijo CCS kopico socialno in okoljsko škodljivih posledic (npr. vojne za vire). Povedano tudi nakazuje, da trditve nekaterih medijev in politikov, da je sporazum sporočil glasen »ne« fosilnim gorivom, niso resnične. Fosilna goriva v sporazumu sploh niso omenjena! Torej se bo pridobivanje fosilnih goriv (in procesov, ki pridobivanje spremljajo) nadaljevalo. Edina sprememba je, da bomo morali v nedoločeni prihodnosti doseči »ravnovesje med antropogenimi izpusti TGP in ponori TGP.«

  1. Finance za ublažitev in prilagajanje na podnebne spremembe ter finance za pokritje škode in izgub

Finančni del sporazuma bi moral obsegati dve področji: razvite države bi morale poskrbeti za 1) financiranje ukrepov za prilagajanje in ublažitev podnebnih sprememb v državah v razvoju, 2) financiranje škode in izgub, ki jih podnebne spremembe danes povzročajo državam v razvoju.

Razvite države bi tako morale na podlagi pravno zavezujočih členov povrniti škodo državam v razvoju zaradi podnebnih sprememb, torej povrniti škodo tistim državam, ki so zgodovinsko gledano najmanj odgovorne za podnebne spremembe. Ob kategoričnem nasprotovanju ZDA je bilo to področje že pred samo konferenco obsojeno na propad. Rezultat je ta, da lahko razvite države odškodnine zavrnejo.

Glede področja prilagajanja in ublažitve je bil dosežen skrajno problematičen dogovor. Po novem bodo do leta 2025 razvite države namenile 100 milijard dolarjev prilagajanju in ublažitvi podnebnih sprememb državam v razvoju. Po letu 2025 se bodo na podlagi tega zneska dogovorili, kako naprej (zadnja zaveza je neobvezujoča). Pri financah je nešteto problemov, ki se niso rešili ali pa so bili rešeni v skladu z interesi močnejših držav. Za probleme, ki so ostali nerešeni, je nadaljnjo pot pokazala že praksa zadnjih let: razviti svet si zadeve tolmači po svoje, sebi v prid in jih tako tudi izpeljuje.

– Sama velikost fonda je smešno nizka in bi po različnih študijah morala biti precej višja. Študije govorijo o od 4- do 8-krat višji vsoti.[4] Številka je nizka tako s perspektive pravičnosti (zgodovinski podnebni dolg in različne zmožnosti držav za naslavljanje tega problema) kot tudi z ekonomskega vidika (potrebno bi bilo mnogo več sredstev za resničen prehod v brezogljično družbo).

– Nedorečen je sam postopek beleženja finančne pomoči. Torej, kaj vse spada v pomoč in kaj ne. Za zdaj veljavno štetje OECD je skrajno problematično in pristransko. Različne raziskave[5] kažejo, da je bilo lani mobiliziranih od 2 do 20 milijard dolarjev pomoči in ne 64 milijard, kot trdi OECD. Srečujemo se s prestrukturiranjem že dogovorjene pomoči v podnebno pomoč, kot podnebna pomoč pa so šteta tudi posojila s tržnimi obrestmi itn. Na pariških pogovorih so nekateri delegati šli celo tako daleč, da so zahtevali, da bi se moral denar, zaslužen v razvitem svetu s strani delavcev iz tretjega sveta, šteti kot podnebna pomoč.

– Nedorečeno je razmerje med javnimi in zasebnimi (če sploh) sredstvi. Razviti svet hoče čim večji delež sredstev iz zasebnega sektorja, a kaj, ko vemo, da v kapitalizmu »zastonj kosila ni«.

– Nedorečeno je tudi razmerje med sredstvi, ki bodo prerazporejena skozi Zeleni podnebni fond (alokacijski mehanizem ZN), in sredstvi, ki bodo šla skozi druge prerazporeditvene mehanizme. Razviti svet želi, kljub drugačnim obljubam leta 2009, čim več denarja alocirati preko drugih mehanizmov, kjer se izigravanja in prekrivanja lažje izvedejo.

– Govor o pomoči državam v razvoju je skrajno problematičen. Namesto pomoči bi bilo potrebno govoriti o odplačevanju podnebnega dolga razvitih držav (glej tudi točko 6 v drugem poglavju).

  1. ZAKLJUČEK

Ob tem, ko so se pogajanja v Parizu izkazala za nezadostna, neučinkovita, nepravična in bodo pripeljala le še do dodatne globalne nestabilnosti in poglabljanja revščine delovnih množic, se zastavlja vprašanje, kako naprej. Ta tekst sicer ni namenjen razmišljanju o nadaljnjih družbeno-okoljskih bojih, a je treba vsaj nakazati smer, v katero je treba razmišljati in delovati.

Bill McKibben, eden od vodij gibanja 350.org, je po sporazumu zapisal: »igra se nadaljuje« in s tem namignil na (okoljska) gibanja, ki bodo morala mlačen in neobvezujoč sporazum uporabiti kot del širše platforme za boljšo prihodnost. Z apeliranjem na neobvezujoče cilje pogajanj (temperatura, finance itn.) bodo gibanja morala še dodatno pritiskati na oblastnike in tako poglobiti namere samih vlad. Sočasno bo potrebno naslavljati in spreminjati prepreke, ki smo jih omenili v drugem delu (postdemokratične institucije, temelječe na konsenzualnem odločanju, moč velekapitala, mednarodni sporazumi, ki naddoločajo (podnebne) sporazume, (namerno) nerazumevanje odnosa center-periferija itn.).

A okoljsko gibanje in politično delovanje v okviru gibanja nasploh imata svoje omejitve in tega se je nujno treba zavedati.

Okoljsko gibanje je z lokalizmom in partikularnim osredotočanjem na probleme v svoji zgodovni, razen nekaj odmevnih zmag (npr. Keystone XL[6]), doseglo relativno malo. Razen preprostih besednih povezav med različnimi okoljskimi boji je okoljsko gibanje še zmeraj preveč fragmentirano, organizacijsko razdrobljeno, nedodelano in brez skupne platforme. Akterji v okoljskem gibanju se premalo zavedajo, da so okoljski boji eksplicitno družbeni boji in obratno, ter pogosto delajo napačne zaključke (npr. izrazito ločevanje med »naravo« in »družbo«). V zadnjem času vidimo preobrat na tem področju vedno več okoljskih gibanj se povezuje z drugimi družbenimi gibanji, s katerimi skupaj dokazujejo, da se preko spreminjanja družbenih razmerij spreminja tudi odnos do narave in sam koncept narave. Brez povezovanja z drugimi družbenimi boji je okoljsko gibanje sposobno v najboljšem primeru doseči neoliberalizem na kolesu. Torej, okoljska gibanja se morajo še dodatno organizirati, presegati lokalizem in se povezovati z drugimi (le navidezno) drugačnimi gibanji.

Še pomembneje: če se takó povezano okoljsko gibanje, torej rdeče-zeleno gibanje, ne bo preko stranke borilo za osvojitev državne oblasti, bodo njihovi uspehi, četudi uspešnejši kot v preteklosti, ostali zanemarljivi. Gibanje lahko ustavi cevovod, lahko ustavi izgradnjo kakšne termoelektrarne, a za kontinuirano opuščanje uporabe vseh fosilnih goriv (preko ukinitve subvencij, uvedbe in povečevanja davkov na ogljik, zelenega New Deal-a itn.), bodo potrebni državni zakoni in državna intervencija. Le država je tista, ki je sposobna dovolj hitro zmanjšati razkorak med 1,5 °C in 3,0 °C. Država je tista, ki se je že zgodovinsko izkazala za ključno pri reševanju družbenoekonomskih kriz, med katere spadajo tudi podnebne spremembe in širša okoljska kriza. Za takšne podvige bo gibanje pomembno, a ne zadostno. Nujna je torej usmeritev k osvojitvi državne oblasti (kljub vsem omejitvam, ki jih država ima).

Povzemimo ob zaključku, še enkrat: če želi okoljsko gibanje preživeti in resnično izvesti svoje cilje, se mora 1) povezovati z drugimi socialnimi boji (in se na dolgi rok z njimi dialektično spojiti) ter 2) preko novoustanovljene ali že obstoječe stranke stremeti k osvojitvi same državne moči.

[1] Profesor na Columbia University in bivši vodja Goddard Institute for Space Studies (GISS) pri Nasi.

[2] Medtem ko se aktivistom zaradi potencialnih terorističnih napadov krči pravica do javnega zborovanja, se dopušča vse večje komercialne prireditve (božične sejme, koncerte, nogometne in druge športne tekme itn.).

[3] S tem se ne bi strinjali pisci Sustainable Development Goals (SDG) ob podnebni konferenci ključnemu dogodku ZN letošnjega leta, ki trdijo, da je vsaka država za razvoj primarno odvisna od same sebe. Odnos center-periferija torej za njih ne obstaja.

[4] Po Climate Fair Shares, katerih podatki temeljijo na raziskavah in študijah Stockholm Environment Insitute, Ecoquity in IGSD (Institue for Governance & Sustainable Development), bi morala številka znašati najmanj 400 milijard dolarjev letno (tako za ublažitev kot prilagoditev).

Po Mednarodni agenciji za energijo (IEA) bo potrebno do leta 2020 za zadovoljivo hiter prehod v brezogljično družbo nameniti letno okoli 1.000 milijard dolarjev. Približno ⅔ teh sredstev (670 milijard dolarjev) bo potrebno porabiti v državah v razvoju. Velik del teh sredstev bo, če vzamemo v obzir podnebno pravičnost, moralo priti iz razvitih držav. Ob teh sredstvih, ki se nanašajo na ublažitev podnebnih sprememb, pa Okoljski Program ZN trdi, da bo prilagajanje na podnebne spremembe v državah v razvoju stalo okoli 150 milijard dolarjev.

[5] Po Climate Policy Initiative sta namenjeni le 2 milijardi dolarjev, po Climate Fair Shares pa je z uporabo širše definicije namenjenih 20 milijard dolarjev. Dodajmo še, da leta 2009 v Kobenhavnu sprejeti dogovor glede podnebnih financ pravi, da bo “pomemben del” sredstev razdeljen preko Green Climate Fund-a (mehanizem ZN). Lani ni bilo preko njega razdeljenih prav nič sredstev, letos pa le 363 milijonov dolarjev za 8 projektov v Afriki, Latinski Ameriki, Bangladešu in Fidžiju. Green Climate Fund je do zdaj prejel že tako pičlih 10 milijard dolarjev finančnih obljub s strani različnih držav, od teh pa je bila realizirana manj kot milijarda.

[6] http://www.thenation.com/article/breaking-president-obama-says-no-to-keystone-xl/

 

Nadaljnje branje:

Članki:

Klare, M. T. The Relentless Pursuit of Extreme Energy: A new oil rush endangers the Gulf of Mexico and the planet. The Nation (online). New York, The Nation, 18. 5. 2010. Dostopno na internetu na naslovu:  http://www.thenation.com/article/relentless-pursuit-extreme-energy/

Klare. M. T. The Future of Climate Change Is Widespread Civil War: Failure to cap carbon emissions will not only bring on climate shocks, but also worldwide instability, insurrection, and warfare. The Nation (online). New York, The Nation, 3. 11. 2015. Dostopno na internetu na naslovu: http://www.thenation.com/article/the-future-of-climate-change-is-widespread-civil-war/

Carrington, D. Eating less meat essential to curb climate change, says report. The Guardian. London, The Guardian, 3. 12. 2014. Dostopno na internetu na naslovu: http://www.theguardian.com/environment/2014/dec/03/eating-less-meat-curb-climate-change

Jacobson, Mark Z. How Renewable Energy Could Make Climate Treaties Moot: Powering the U.S. and 138 other countries exclusively with wind, water, and solar would solve global warming—and is entirely doable. Scientifican American. New York, Scientifican American, 23. 11. 2015. Dostopno na internetu na naslovu: http://www.scientificamerican.com/article/how-renewable-energy-could-make-climate-treaties-moot/

Oreskes, N. Without Government, the Marketplace Will Not Solve Climate Change

Whether or not the world reaches an international emissions agreement, the U.S. government holds the real solution. Scientifican American. New York, Scientifican American, 1. 12. 2015. Dostopno na internetu na naslovu: http://www.scientificamerican.com/article/without-government-the-marketplace-will-not-solve-climate-change/

 

Knjige:

Parenti, C. Tropic of Chaos: Climate Change and the New Geography of Violence. 1. natis. New York: Nation Books, 2001. ISBN: 9781568586625

Magdoff, F. in Foster, J. B. What Every Environmentalist Needs to Know about Capitalism: A Citizen’s Guide to Capitalism and the Environment. 1. natis. New York: NYU Press, 2011. ISBN:9781583672419

Pollin, R. Greening the Global Economy. 1. natis. BOSTON: Boston Review Books, 2015. ISBN: 9780262028233

Geogre, M. Vroče: Kako ustaviti pregrevanje planeta. 1.natis. Ljubljana: Založba Krtina, 2010. ISBN: 978-961-260-032-7

Maslin, M. Globalno segrevanje: Zelo kratek uvod. 1. natis. Ljubljana, Založba Krtina, 2007. ISBN: 978-961-6174-96-1


Deli članek
,