Reproduktivno delo je vse delo, ki zagotavlja obnavljanje družbe. Je torej predpogoj, da delavci sploh lahko preživijo in so zmožni opravljati delo v produkciji.
Pod reproduktivno delo, ki je pogosto neplačano, nevidno in podcenjeno, spadajo med drugim kuhanje, pospravljanje, pomivanje ter skrb za dom. V kapitalistični družbi ga večinoma opravljajo ženske delavke.
S podružbljanjem reproduktivnega dela bi se to delo prestavilo z ramen žensk v posameznih gospodinjstvih na pleča celotne družbe. Reproduktivno delo bi bilo tako učinkoviteje razporejeno, predvsem delavke pa bi bile odrešene še kupa opravil, ki jih po napornem delovnem dnevu čakajo doma, a morajo biti za obstoj družbe vseeno izpolnjena.
Skozi zgodovino delavskega boja smo si izborili infrastrukturo, ki del reproduktivnega dela podružblja in profesionalizira, s tem pa razbremenjuje ženske doma. Socialna država, ki je eden od sestavnih delov današnjega kapitalističnega sistema, je količino dela na plečih delavk drastično zmanjšala.
Zadnje čase pa smo priča razpadu teh javnih storitev, ki smo jih prej morda dojemali kot samoumevne in neodtujljive. Razlog za to je, da je socialna država v resnici skupek institucij, ki zagotavljajo varnost kapitala.
Ko gre kapitalu dobro, so omogočene javne socialne storitve in s tem delno podružbljanje reproduktivnega dela. Kadar je kapital v škripcih, se te storitve reže, na porastu pa so politike in ukrepi zategovanja pasu.
Na eni strani vidimo, da države imperialističnega bloka z ZDA na čelu bijejo vojne, s katerimi si zagotavljajo politično in ekonomsko oblast nad čim večjim delom sveta. Slovenija pa je kot članica NATO in EU prisiljena v usmeritev financ in kadra za militarizacijo, za kar denarja seveda nikoli ne primanjkuje.
Na drugi strani pa pri nas trpijo javne skrbstvene storitve, v katerih so delovni pogoji slabi. Celoten sektor je podplačan in se sooča s pomanjkanjem kadra. Plače se gibljejo okoli minimalne, pogosto pa padejo tudi pod njo.
Predolgi delavniki, slabo zdravje, preobremenjenost in izgorelost so tako stalnica v skrbstvenem sektorju.
Socialna država, kljub svojemu nepopolnemu doprinosu k socialni varnosti, ni nastala sama od sebe. Ravno nasprotno, bila je težko izborjena in še hitreje je lahko tudi izgubljena, čemur smo priča predvsem v današnjem času.
Na račun militarizacije trpijo javne skrbstvene storitve ter vse v njih zaposlene delavke. Zaradi tega breme skrbi za otroke, bolne in ostarele ali pade na nas ženske doma ali pa morajo delavke še naprej garati na slabo plačanih in necenjenih delovnih mestih.
Edini način, da lahko reproduktivno delo trajno in v celoti podružbimo, je s socialistično preobrazbo družbe, kjer kapital ne bo več tisti, ki bo odločal, ali naj delavke in delavci živimo dostojno!