Odnosi med marksizmom in feminizmom ter feminističnimi in socialističnimi gibanji so bili tekom zgodovine večinoma konfliktni. Stalnica teh konfliktov je na eni strani neko razumevanje feminizma kot partikularnega boja znotraj splošnega boja proti kapitalizmu, oz. zvajanje feminizma na ‘žensko vprašanje’ in na drugi strani razumevanje feminizma kot nujnega v boju proti kapitalizmu in pri gradnji družbe brez izkoriščanja in zatiranja. Heidi Hartmann (1979) odnos med marksizmom in feminizmom primerja s poroko, kar se zdi na prvi pogled malo kontradiktorno, saj feministke, predvsem pa radikalne in marksistične/socialistične, kot eno izmed osnovnih institucij, ki zatirajo ženske, prepoznajo nuklearno družino in poroka, zveza med dvema osebama je načeloma osnova za vzpostavitev te hieararhične institucije. Ampak Hartmann (1979) že uvodoma pojasni, zakaj je uporabila to metaforo: “Poroka med marksizmom in feminizmom je kot poroka med možem in ženo opisana v angleškem zakonu. Marksizem in feminizem sta eno in to eno je marksizem. Zadnji podvigi za združitev marksizma in feminizma so za nas kot feministke nezadovoljivi, saj poskušajo zajeti feministični boj v ‘širši’ boj proti kapitalu. Če želimo pot nadaljevati, potrebujemo bolj zdrav zakon, ali pa ločitev.”

Debate o povezovanju in združevanju feministične in marksistične misli so se dogajale predvsem v 20. stoletju, kar je bilo tudi obdobje veliko ‘razvez’ med levimi in feminističnimi gibanji. Levica je organiziranje žensk videla kot razdiralni dejavnik razredne enotnosti, ‘vprašanje žensk’ pa bi naj počakalo na čas po revoluciji. Feministke se s tem seveda nikakor niso strinjale in tako so v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja začele nastajati ločene feministične organizacije (primeri: New Left, Women’s Liberation Front, Black Panther Party, real-soacializmi). Na teoretski ravni je bil povod za poskuse povezovanja predvsem v tem, da so feministike ugotovile, da zgolj marksistična teorija ni dovolj, da bi lahko pojasnila družbeni položaj žensk in so poskušale razviti marksistično teorijo v smeri, ki bi pojasnila neenakost med moškimi in ženskami. Kot pravi Hartmann, marksistična analiza nudi pomemben vpogled v zgodovinski razvoj družbenih odnosov, ki izhajajo iz produkcije, je pa marksizem slep za spol, medtem ko je problem feminističnih analiz v tem, da so prepogosto nezgodovinske in premalo materialistične. Večina marksistične misli je analizirala odnos med ženskami in kapitalom, ne pa med ženskami in moškimi. Načeloma je šlo za poskuse vključevanja žensk v kategorijo delavskega razreda in za razumevanje zatiranja žensk kot oblike razrednega zatiranja.

Marksizem je teorija razvoja razredne družbe, procesa akumulacije v kapitalističnih družbah, reprodukcije razredne dominacije in razvoja razrednega boja. V kapitalističnih družbah je motiv za produkcijo ustvarjanje profita, produkcija je osredotočena na menjavo, ne uporabo stvari, ki se jih proizvaja. Profiti se ustvarjajo v procesu izkoriščanja delovne sile, preko tega, da producenti/ke v produkcijskem procesu ustvarijo več vrednosti, kot je dobijo v zameno za svoje delo v obliki mezde (se pravi je njihova plača nižja od vrednosti, ki so jo dejansko ustvarili/e s svojim delom). Akumulacija profitov sistematično spreminja družbene strukture preko spreminjanja produkcijskih odnosov. Rezervna armada delovne sile in revščina velikega števila ljudi sta stranska produkta procesa akumulacije. Kapital pa istočasno ustvarja tudi ideologijo individualizma, tekmovalnosti, dominacije in potrošnje. Razvoj kapitalizma ustvarja ‘prazne prostore’, Marx npr. je predvidel, da se bo delavski razred povečal, Braverman je natančno analiziral pojav klerikalnih služb in storitvenega sektorja, kakorkoli, tako kot kapital ustvarja te ‘prazne prostore’ brez določanja kateri ljudje bodo zapolnili katere, tako tudi marksistični koncepti rezervne delovne sile, razreda, mezdne delavke, ne pojasnijo zakaj določeni ljudje zasedejo določene družbene pozicije. Torej, marksizem nam nudi orodja da razumemo strukture kapitalističnih družb, ne pomaga nam pa razumeti, zakaj so npr. ženske in temnopolti tisti/e, ki zasedejo nižje pozicije v družbenih strukturah, marksistične kategorije nam ne povedo, kdo bo zasedel katera mesta v družbi, pove pa, katera so ta mesta in zakaj so se vzpostavila.

Srž debate med marksisti in feministkami v 20. stoletju je bilo gospodinjsko delo. Feministke so namreč prepoznale omejitev marksizma, ki se primarno ne ukvarja z družbeno reprodukcijo, ampak z družbeno produkcijo. Pod družbeno reprodukcijo je mišljeno reproduktivno delo, ki je potrebno za nadaljevanje družbe. Rojevanje otrok, skrb in vzgoja otrok, skrb za gospodinjstvo, za ostarele, bolne, priprava hrane … Gre za delo, ki je potrebno za ustvarjanje nove in obnavljanje že obstoječe delovne sile. Področje družbene reprodukcije oz. gospodinjsko delo so feministke prepoznale kot sfero, od koder izvira zatiranje žensk v kapitalističnih družbah. Tako so se začeli marksistični-feministični poskusi analize reprodukcije delovne sile z marksističnim analitičnim aparatom. Te analize so šle večinoma v smeri razlaganja reproduktivnega dela kot produktivnega, kot dela, ki neposredno ustvarja vrednost. Izhodišča so bila, da glede na to, da je delovna sila blago, ki se menjuje na trgu, je proizvajanje delovne sile (reprodukcija) torej produkcija blaga za trg in je zato produktivno delo. Delovna sila, ki jo ustvarja in ohranja reproduktivno delo, pa ustvarja presežno vrednost in zato naj bi sama reprodukcija neposredno ustvarjala presežno vrednost. Seveda so marksisti takšni analizi ugovarjali, gospodinjsko delo se dogaja zunaj trga, med gospodinjstvi ni konkurence, četudi se zmanjša povpraševanje po delovni sili, se reprodukcija nadaljuje ipd. Torej, kljub temu, da je reprodukcija nujni predpogoj kapitalistične produkcije, ne moremo reprodukcije razlagati z izrazjem, ki je bilo ustvarjeno za analiziranje mezdnega dela. Reproduktivnega dela ne moremo dojemati ne kot produktivnega, ne kot neproduktivnega. Proces ustvarjanja delovne sile poteka drugače kot enostavna blagovna produkcija. Gospodinjsko delo je predpogoj izkoriščanja, izkoriščanje pa se dogaja v procesu ustvarjanja presežne vrednosti.

Tem ugovorom marksistov je bilo seveda težko oporekati, saj so bili na mestu, čeprav se debata zaradi tega ni razvijala v produktivno smer in ker diskusija o gospodinjskem delu ni bila plodna, je sčasoma zamrla, mnoge teoretičarke in aktivistke pa so nanjo gledale, tako Lise Vogel, kot na “obskurno vajo iz marksističnega dlakocepstva”. (Levačić, Borec 712-714, 2014, str. 228)

Temeljna značilnost gospodinjskega dela je, da se odvija zunaj trga, da se odvija v zasebnih enotah nuklearne družine, ki so med sabo izolirane. Takšno gospodinjsko delo je specifično za kapitalizem. V fevdalizmu na primer sta se produkcija in reprodukcija odvijali skupaj v istem prostoru, z istimi sredstvi, med istimi ljudmi, vso delo je bilo neplačano družinsko delo, obdelovanje zemlje, kuhanje, skrb za živino … Šele kapitalistični produkcijski odnosi ločijo reproduktivno in produktivno delo, slednje prestavijo na trg, reproduktivno pa v zasebna gospodinjstva (seveda ni vedno vso reproduktivno delo opravljeno zasebno, javni vrtci, šolski sistemi, domovi za starejše, javne kuhinje so primeri podružbljenega reproduktivnega dela, prav tako je gospodinjsko delo lahko menjalna vrednost na trgu za osebo, ki se preživlja z opravljanjem reproduktivnega dela za druge ljudi, varuške, čistilke in podobno). Seveda ta ločitev ne pomeni, da produkcija in reprodukcija nista povezani. Reprodukcija je predpogoj produkcije, če ne obstajajo delavci in delavke, se ne more proizvajati, in mezdni delavci/ke v zameno za opravljeno delo prejmejo plačilo, s katerim pokrijejo stroške svoje reprodukcije. Se pa proces ustvarjanja blag za tržno menjavo in proces ustvarjanja delovne sile razlikujeta. Ženske so diskriminirane v obeh, na trgu dela težje prejmejo službo, povprečno nižja plačila, težje napredujejo ipd., so pa vzroki za diskriminacijo na trgu dela povezani z dejstvom, da je reprodukcija stvar zasebne družine, v kateri pa večino dela opravijo ženske. Izhodišča za to, da je na ženske padla večina bremena družbene reprodukcije lahko najdemo v biologiji (nosečnost, rojevanje, dojenje). “Po Lisi Vogel biološke razlike med ženskami in moškimi sestavljajo materialno podlago za družbeno razlikovanje samo v razredno razslojenih družbah. V kapitalizmu neenakost med ženskami in moškimi temelji na protislovjo med kratkoročno potrebo po ustvarjanju presežne vrednosti (nosečnost kot strošek) in dogoročno potrebo po obstoju delovne sile (nosečnost kot nujni predpogoj). Biološke razlike same po sebi torej nikakor niso dejavnik družbene neenakosti, temveč to postanejo le, če so posredovane s sprecifično družbeno organizacijo produkcije, ki je značilna za kapitalizem in ostale razredne družbe.” (Levačić, Borec 712-714, 2014, str. 235)

Poleg poskusov združitve marksizma in feminizma oz. dopolnitve marksistične teorije pa je veliko feministk razvilo tudi koncept dualnih sistemov kapitalizma in patriarhata. V osnovi gre za razumevanje, da sta kapitalizem in patriarhat dva ločena sistema, ki pa se na trenutni zgodovinski točki prekrivata in dopolnjujeta. Ta ideja izhaja iz dejstva, da je patriarhat starejši od kapitalizma, pa tudi iz izkušenj zgodovinskih socializmov, kjer kljub deklarativni enakosti, dejanske egalitarnosti med spoloma ni bilo. Te avtorice, med njimi tudi Hartmann, so trdile, da si vrednosti, ki jo ženska ustvarja z gospodinjskim delom, ne prisvaja kapital, ampak si jo prisvaja moški. Moški nadzor nad žensko delovno silo pa je po Hartmann materialna baza patriarhata. Hartmann tudi kritizira avtorice in avtorje, ki pravijo, da je patriarhat zgolj ideološki sistem, ki deluje preko ustvarjanja dveh tipov osebnosti, moških in žensk. Hartmann nasprotno trdi, da ima patriarhat materialno bazo. Kot rečeno, kot to materialno bazo prepozna moško kontrolo nad ženskim delom, ki se manifestira na več načinov. Nadzor moških se ohranja preko onemogočanja dostopa do osnovnih produkcijskih resurov (v kapitalizmu npr. nižja plačila za ženske) in preko nadzora nad žensko seksualnostjo. Monogamno hetereseksualno razmerje je učinkovita oblika nadzora ženskega dela, kjer ženske služijo moškemu z osebnimi in spolnimi storitvami ter rojevajo in skrbijo za otroke. Primeri podobnih odnosov izven gospodinjstva pa so spolno nadlegovanje v službi, v šoli, pričakovanja, da tajnica šefu skuha kavo in opravlja poleg dela še ostale osebne storitve zanj, da bo tajnica seksi okrasek ipd. Tudi v tem, da večino podružbjenega reproduktivnega dela (kuhanje, čiščenje, skrb za otroke in ostarele) prevzemajo ženske in da so ti t. i. feminizirani poklici nižje vrednoteni kot ‘tipični moški’ poklici.

Teorije dualnih sistemov nam nudijo dodaten vpogled v razumevanje družbenega položaja žensk in vloge spola v kapitalističnih družbah, je pa bila ena izmed posledic takšnega razvoja teoretske misli ločitev vprašnja spolne neenakosti od drugih vidikov produkcijskih odnosov. Emancipacija žensk je tako ostala “normativni, ampak teoretsko nerazdelani ideal levice s statusom dodatka h ‘glavnemu’ delu analize – analize produkcije.” (Levačić, Borec 712-714, 2014, str. 229)

Z industrializacijo družbe se je pojavil konflikt med delavci in delavkami, pri katerem so se pokazale nekatere napetosti med osvobajanjem žensk in interesi moških, tudi iz delavskega razreda. Ker so se ženske in otroci zdaj lahko preživljale same, se je podrla hierarhija v družini. Moški niso več dobivali “družinske plače”, ampak plačo, ki je zadostila potrebam samo ene osebe. Interes moških delavcev je bil, da ženske skrbijo za dom, interes kapitala pa, da delajo doma in v tovarni. Kapital ni težil k ohranitvi nuklearne družine, prej obratno, so pa k temu težili  moški delavci. Nekateri od njih so se na primer okoli leta 1864 aktivno zavzemali za izključitev žensk iz sindikatov in za to, da bi se ženske vrnile izključno v domačo sfero. Kapitalu je sicer ustrezalo, da so ženske delale v tovarni in doma, saj so predstavljale cenejšo delovno silo, hkrati pa tudi grožnjo moškim delavcem kot rezervna delovna sila, s čimer so moški postali nadomestljivi na marsikaterem delovnem mestu. Zaradi opisanih težav so ženske delavke v začetku 20. stoletja začele ustanavljati svoje sindikate, ki pa so bili pozneje večinoma integrirani v “moške” oziroma splošne sindikate. Prvi ženski sindikati so bili ustanovljeni v ZDA, Veliki Britaniji in na Švedskem.

Podoben konflikt med osvobajanjem žensk in patriarhatom znotraj delavskega razreda se je pokazal v primeru ženskega oddelka (sekretariata centralnega komiteja) Komunistične partije Sovjetske zveze, imenovanega tudi Ženotdel. Ustanovljen je bil leta 1919 pod vodstvom Aleksandre Kollontaj in Inesse Armand. Imel je pomembno vlogo pri opismenjevanju žensk in njihovem vključevanju v politično delovanje. Izborile so pravico žensk do ločitve, sodelovanja v vladi, borile so se proti prostituciji in kot prve na svetu leta 1920 priborile pravico do abortusa.

Tukaj je pomembno dodati, da je sicer legalizacija abortusa pomenila ogromen napredek na področju položaja žensk, ampak ta zakonska sprememba ni bila razumljena v kontekstu pravice ženske, da svobodno odloča o rojstvih otrok in svojem telesu. Šlo je za to, da so zdravniki in politični voditelji prepoznali, da prepoved abortusa le-tega ne prepreči in da ženske ne glede na zakonsko ureditev najdejo načine, večkrat smrtno nevarne, da prekinejo neželene nosečnosti. Poleg tega so kot edini vzrok za pojav abortusa videli v revščini in so abortus sicer razumeli kot zlo, ampak potrebno, dokler se materialni položaj žensk ne izboljša. Celo Kollontaj je izrekla, da je rojevanje družbena dolžnost žensk. Tukaj je pomembno poudariti, da so takšne predpostavke problematične z vidika emancipacije žensk, saj podobno kot konzeravativne ideologije ženske postavi v vlogo inkubatorja, tokrat sicer javnege, ampak še vedno v pozicijo objekta, ki je družbi (moškim) nekaj dolžen že v izhodišču.

Kakorkoli, poleg političnega organiziranja so aktivistke Ženotdela organizirale tudi javne kuhinje in materinske centre, z namenom prevzemanja bremena družbene reproduckije z ramen žensk v zasebnih gospodinjstvih. Po letu 1923 se je boljševiška politika vračala k razumevanju žensk predvsem kot mater in gospodinj. Ženotdel se je soočal z nasprotovanjem nekaterih sindikatov in drugih, ki so trdili, da ženske ne potrebujejo ločenih skupin. Pojavili so se strahovi pred razpadom družine in opuščanjem ženskih tradicionalnih dolžnosti. Proti koncu je postalo tudi vodstvo Ženotdela tradicionalno in konzervativno usmerjeno v obrambo družine. Oddelek se je začel srečevati z vse več težavami, dobival je vse manj denarne podpore in bil leta 1930 ukinjen. Posledice (direktne ali indirektne) ukinitve Ženotdela so bile med drugim to, da se je leta 1936 abortus v Sovjetski zvezi prepovedal, istočasno pa so še uradno zavrnili prejšnje ideje o osvobajanju žensk kot buržoazni anarhizem. Obdobje od 1917 do 1924 pa je vendarle pomenilo kratek a pomemben čas osvobajanja žensk na področju Sovjetske zveze.

Antifašistična fronta žensk (AFŽ) je bila specifična v tem, da je nastala med drugo svetovno vojno, leta 1942, in v tem, da je bil od začetka avtonomna ženska organizacija in ne podorganizacijska oblika širše organizacije, kot npr. Ženotdel. Pobude za nastanek ločene ženske organizacije so obstajale že pred vojno, predvsem mlade aktivistke komunistične partije so vztrajale, da ženske lahko in morajo sodelovati v dogodkih, ki spreminjajo svet in življenje, njihovo stališče je bilo, da mora boj za formalno in dejansko enakost žensk sodelovati v globalnem boju za enakost celega človeštva. Ko se je začela vojna, se je pokazalo, da so imele prav, ne le, da se ženske lahko vključijo v ‘moške’ aktivnosti, ampak je bilo v času vojne to tudi nujno. Ženske so se borile na isti ravni kot moški, izvoljene so bile kot vodje partizanskih odborov, imele so enako volilno pravico, ob tem pa so borke uživale tudi dejansko enakost z moškimi borci. V obdobju takoj po vojni je AFŽ odigrala zelo pomembno vlogo pri gradnji nove države. Sicer je prevzela vlogo socialne službe, so se pa ukvarjale tudi s problemi emancipacije žensk, pismenostjo, politično izobrazbo, vstopom v javno sfero, vstopom v sfero plačanega dela, materinsko vzgojo itd. Leta 1945 je centralni komite komunistične partije Jugoslavije v pismu podprl AFŽ in jih razglasil za integralni in nepodrejeni del Ljudske fronte. Tako so ženske za nekaj let ostale subjekt svoje lastne emancipacije.

Zadeve pa so se začele spreminjati že leta 1950. Tega leta se je status AFŽ degradiral na sekcijo podrejeno Ljudski fronti. Posledice tega so bile t. i. specializacija AFŽ; iz ženske organizacije za socialistični boj se je preoblikovala v žensko organizacijo za ženska vprašanja, s tem pa se je feministični boj zreduciral na partikularnega znotraj splošnega boja, v katerega se mora vključiti. To je pomenilo, da so morale AFŽ vse pristojnosti za politično in kulturno emancipacijo prepustiti Ljudski fronti, one pa naj bi se po novem ukvarjale s specifičnimi ‘ženskimi’ vprašanji. V tem času so se tako med ljudstvom kot med (tudi vodilnimi) partijskimi člani začeli pojavljati tipični konzervativni pogledi na vlogo žensk, spodbujanje k temu, da ostanejo doma in skrbijo za gospodinjstva in se ne vključujejo v delovno silo, ob tem pa so se pojavljali tudi pomisleki, ali je ločena ženska organizacija sploh potrebna. Seveda te tendence niso bile všeč vsem, Tito npr. je bil velik podpornik AFŽ, vseeno pa je situacija privedla do tega, da se je AFŽ leta 1953 samoukinila. “Odločitev so utemeljile rekoč, da bi ‘nadaljni obstoj AFŽ kot samostojne […] ženske organizacije […] podpiral napačno mnenje, da je vprašanje žensk nekakšno posebno žensko vprašanje, ne pa vprašanje naše družbene skupnosti, vprašanje vseh borcev za socializem.’” (Jovanović, Borec 712-714, 2014, str. 215).

Posledice teh sprememb glede organizacijske oblike in področij delovanja ter na koncu ukinitve AFŽ so bile manj žensk v politiki, upad prejšnjega poviševanja opismenovanja žensk, zapirale so se ustanove za otroke, uvedbe otroških doklad so veliko žensk prepričale, da so se vrnile h gospodinjenju. Poleg tega pa je ukinitev AFŽ osebno prizadela veliko žensk v Jugoslaviji. Aktivistke AFŽ so bile dobro poznane med ljudstvom, ženske, predvsem proletarke in ženske s podeželja pa je ukinitev AFŽ prizadela predvsem zato, ker so ostale brez svojih političnih zborovanj, učnih ur in ostalih aktivnosti, poudarjale so tudi, kako imajo moški nogomet, imajo svoje gostilne in celo svojo Ljudsko fronto, one pa so ob ukinitvi AFŽ ostale brez vsega.

Iz primera AFŽ lahko vidimo, da se ob analizi kapitalizma ne smemo odmakniti od drugih družbenih dinamik in hierarhij. Ne moremo analizirati izključno produkcije, ostalih tem pa razumeti kot partikularnosti, ki bi jih naj reševali ločeno ali pa kot celo trdijo nekateri, se bodo rešile same od sebe. Tako primer AFŽ kot primer Ženotdela nam pokažeta, da ni težava le v organizacijskih oblikah in strukturah, ampak da je osnovni problem emancipacije žensk patriarhat, ki pa je vprašanje povezano s celotno družbo, ne le ženskami.

Zaključimo še z omembo nekega zanimivega pojava, gre za formalno in dejansko enakost ženskih bork v določenih oboroženih bojih in v času vojn. Iz nekaj primerov, ki jih poznamo, se zdi, kot da je šele v času, ko je moškim nujno potrebno sodelovanje žensk na isti ravni z njimi, možno vzpostavljati pogoje emancipacije žensk in dejanske enakosti spolov. To se kaže npr. v podpiranju javnih vrtcev in javnih kuhinj v Sovjetski Zvezi, ko se je potrebovalo žensko delovno silo v industriji, po končanih bitkah pa se je ženske spet pošiljalo nazaj v gospodinjstva (npr. tudi kampanje ‘We can do it!’ v ZDA in potem vračanje v tradicionalne odnose med spoloma v 50-ih). Poleg NOB so dober primer enakosti spolov v boju tudi Kurdinje s svojo Žensko obrambno enoto in ženskimi institucijami, ki so vzporedne ostalim političnim institucijam. Ta pojav na primeru partizanov lepo opiše Nada Kraigher v knjigi Onkraj groba, ki je izšla leta 1955: “Prava partizanka! Da. V partizanih smo bile tudi ženske ljudje. Več smo štele kot v mirnem času, se strinjaš?

Saša se strinja. Sam mi je pravil o sanitetki pri štirinajsti diviziji…ki je vlekla ne le svoj mitraljez, pač pa tudi mitraljez ranjenca in podpirala še njega, ki je komaj hodil. Oh, Vera! Saj je zalegla za dva partizana, če mene vprašaš!

Tudi sama dobro vem, kaj so pomenile borke, po vojni pa bo znova vse steklo po starem.

Ne, je ugovarjal Saša, le zakaj? Saj ustvarjamo nov svet, misliš, da ne?

Mislim, da bo tudi nov svet moški. Vse kaže, da dan danes čas še ni zrel za vse ljudi. Ženska je kotirala manj kot moški pred vojno in bo kotirala manj tudi po vojni. Samo v partizanih je smela biti enakopravna.”

 

LITERATURA:

Jovanović, Andreja; Antifašistična fronta žensk v času socialistične družbene transformacije; 2014; v Borec 712-714; str. 210 – 219.

Levačić, Dora; Ne/produktivni odnos med marksizmom in feminizmom; 2014; v Borec 712-714; str. 220 – 239.

Aruzza, Cinzia; Nevarna razmerja: Poroke in razveze marksizma in feminizma (4. poglavje, Kvir zveza med marksizmom in feminizmom, str. 101 – 118); 2016; Sophia.

Hartmann Heidi; The unhappy marriage of marxism and feminism: Towards a more progressive union; 1979.