Patriarhat je sistem zatiranja katerega pomemben del je oblikovanje individuuov, ki reproducirajo patriarhalne odnose. Spolna socializacija ustvarja dve različni skupini ljudi, moške in ženske, in oblikuje naše poglede na odnose. Patriarhat vpliva na psihološki aspekt človeka, na tvorjenje identitete znotraj patriarhalnega in kapitalističnega sveta.
Ko govorimo o družbi, kulturi se nam lahko hitro zgodi, da ju razumemo skorajda kot pojava sama zase, kot pojava, iz katerih se sami/e izvzamemo, sploh kadar ju analiziramo ali kritiziramo. Spet, ko govorimo o posameznikih/cah in o identitetah, se lahko hitro zgodi, da zapademo v neke vrste esencializem, razumevanje, da se posamezniki/ce rodimo z neko identiteto, da so naši psihološki procesi nam lastni, da izhajajo iz nas, da je naša identiteta, naša osebnost, produkt nas samih in je zato individualna, posebna, nedružbena.
Stvari so seveda bolj kompleksne. Da se neka družba lahko nadaljuje potrebuje materialno produkcijo, reprodukcijo ljudi ter reprodukcijo družbenih odnosov in vsebin; socializacijski proces. Ljudje smo družbena bitja. Ontogenezo, učlovečenje, lahko dosežemo le, če smo socializirani/e v neko družbo (npr. ‘divji’ otroci, ki so jih vzgajale živali, so razvili načine delovanja kot živali, niso znali govoriti, čustvovali so drugače, obnašali so se bolj kot živali in ne kot ‘ljudje’, tudi niso hodili po dveh nogah). Biti socializiran/a v neko družbo pa pomeni podrediti se njenim strukturam, normam, vrednotam. Socilaizacija je vedno represivni in konzervativni proces. Represivni v tem, da posameznike/ce ‘prisili’ v to, da razvijejo strukturo osebnosti, ki jo neka družba potrebuje, da se reproducira v svojih vsebinah in konzervativni v tem, ker reproducira družbo kot je. Je tudi recipročen proces, družba socializira posameznike/ce v ljudi, kot jih potrebuje za svoje nadaljevanje, v tem procesu pa indivduui vzpostavljajo lastne identitete in se v procesu učlovečijo, torej čeprav je socializacija za indivdua represivna, se brez nje ne zmore popolnoma učlovečiti.
Po Bergerju in Luckmannu je temeljnega pomena primarna socializacija. V primarni socializaciji se otrok sreča s pomembnimi Drugimi, ponavadi so v tej vlogi starši ali pa drugi vzgojitelji/ce. Ti pomembni Drugi, poleg materialne skrbi za otroka, otroku posredujejo svet, v katerega se je rodil, vpeljejo ga v objektivni družbeni svet, v svet, ki ga določena družba smatra kot objektivnega. Kot pa pravita Berger in Luckmann, pomeni sodelovati v družbi sodelovati v njeni dialektiki. Kot družbeno dialektiko razumeta proces internalizacije družbene realnosti in istočasno identifikacijo individua s to družbeno realnostjo, identifikacija se vedno dogaja v komunikaciji z družbenim svetom. V procesu internalizacije družbenega sveta (poenostavljeno rečeno, v procesu učenja družbenih pravil in norm) indivduum ta svet internalizira kot svoj lastni, prevzame drže pomembnih Drugih in preko tega najde svoje mesto v družbi, sposoben je lastne identifikacije in pridobivanja subjektivno sklenjene in verodostojne identitete. Torej, identiteto lahko indivduum vzpostavi le, če istočasno prevzame tudi svet, v katerega je socializiran. Pridobiti identiteto hkrati pomeni, da ti je dodeljen prostor v svetu. “Subjektivna pridobitev identitete in subjektivna pridobitev družbenega sveta sta zgolj različna vidika istega procesa internalizacije, ki ga posredujejo isti pomembni Drugi.” (Berger, Luckmann, 1966, str. 124) Primarna socializacija se zaključi, ko indivduum vloge in drže pomembnih Drugih ponotranji kot splošne vloge in drže, ko se ne identificira samo s konkretnim Drugim ampak s splošnostjo Drugih, z družbo. S tem indivduum vzpostavi to, kar subjektivno razume kot stalno identiteto, ki vključuje vse ponotranjene drže in vloge primarne socializacije.
Vsebino socializacije določa družbena distribucija znanja. Nihče ne internalizira popolnoma vsega, kar vsebuje nek družbeni svet, prav tako je nemogoče internalizirati vse, kar vsebuje objektivni svet (svet kot objektivni – naravni in subjektivni – družbeni; vsaka družba ponotranji dele objektivnega sveta, nobena ne ponotranji vsega objektivnega sveta in vsaka družba ustvari svoj subjektivni svet, ki z objektivnim svetom nima ničesar – npr. bog, razredi, družbeni spol). Celotna institucionalna ureditev družbe vpliva na določanje zalog znanja, ki jih morajo določeni individui posedovati. V različnih družbah in v istih družbah na različnih področjih so te vsebine različne. “Otrok višjega stanu se lahko sestani s spolnim življenjem v starosti, ko njegova vrstnica nižjega stanu že obvlada osnovne tehnike abortusa.” (Berger, Luckmann, 1966, str. 128) Ta specifika socializacijskega procesa je zelo pomembna za nas, saj nam pokaže, da četudi posamezniki in posameznice različnih spolov in različnih razredov živimo v isti družbi, to še ne pomeni, da živimo v ‘istih svetovih’. Materialni in družbeni pogoji ljudi iz različnih razredov, spolov, ras so drugačni. Ker se razlikujejo njihovi pogoji življenja, se razlikujejo njihova dojemanja življenja (dostop do izobrazbe je najbolj slikovit primer). Znotraj ene kulture se tako vzpostavijo različne ‘podkulture’, ki določene dele družbenega življenja razumejo različno. Na primer, med ljudmi srednjega razreda je ena izmed najvišjih vrednot uspeh, medtem ko je med ljudmi delavskega razreda tako pomembno vrednota delo. Hitro lahko vidimo, kako različni sistemi vrednot proizvedejo različne vsebine socializacije, za otroka delavskega razreda je najpomembneje, da dela, da je produktiven, njegova uspešnost pri tem je sekundarna, medtem ko so zahteve za otroka višjega razreda drugačne, preko tega pa se mu tudi omogoči, da razvija določene sposobnosti, da bo na določenem področju uspešen. Pri primeru spola je najbolj očitna razlika pri vzpodbujanju čustvovanja, pri deklicah je čustvovanje spodbujano, zaželjeno, medtem ko je pri fantkih večkrat zatrto (‘Veliki in pogumni fantki ne jočejo!’). Posledice tega so tudi to, da je več moških podvrženih mentalnim in psihološkim motnjam, nekateri v tem vidijo tudi vzroke za to, da so moški bolj nasilni, saj je za njih družbeno ‘prepovedano’ čustvovati na druge načine, dovoljeno jim je le preko izkazovanja agresije.
Torej, svet, v katerega je socializirana deklica delavskega razreda, je popolnoma drugačen kot svet, v katerega je socializiran fantek višjega razreda. To pomeni, da bosta razvila vsebinsko drugačni identiteti, preko katerih bosta sebe razumela na dva popolnoma različna načina v odnosu do sveta. Seveda, saj bosta tudi njuna internalizirana svetova dva popolnoma različna si svetova (tako lahko npr. razumemo odnos bogatih do revnih, češ, če bi se bolj potrudili, ali pa če bi kdaj pa kdaj prišparali kak evro, bi jim zagotovo bilo laže – če je edini svet, ki ga oseba pozna, ekonomsko, materialno varen svet, brez nestabilnosti, brez (vidnega) truda za to varnost, je seveda nemogoče razumeti situacijo, svet v katerem živijo ljudje, ki jim je vsakodnevno preživetje boj; prav tako lahko preko tega pojasnjujemo določene psihološke razlike med moškimi in ženskami, npr. ženske v javnih debatah zavzemajo manj prostora, saj je njihova identiteta postavljena na družbenem odnosu do žensk, ki pa niso vodje, ampak so podpornice, skrbnice, zato je, posplošeno gledano, ženskam toliko težje se javno izpostaviti, za javno izpostavljanje potrebujejo toliko več poguma in samozavesti, saj gre za dejanja, ki presegajo vsebino primarne socializacije za ženske).
Treba je poudariti, da ko govorimo o konstrukciji (kolektivnih) identitet, posplošujemo. Vse primarne socializacije so si med sabo različne, prvi odnosi, preko katerih otrok vzpostavlja svojo identiteto, se od posameznega odnosa do odnosa razlikujejo. Zato smo si na koncu tudi ljudje različni, različno čustvujemo, različno razumemo odnose z drugimi ljudmi ipd. So pa neke vsebine vsem socializacijam še vedno skupne, npr. razumevanje bele barve kot bele. Vsi otroci v tej družbi se bomo naučili, da je nekaj ‘belo’, čeprav koncept ‘belosti’ ne obstaja objektivno gledano. Podobno je z družbenimi odnosi in ker je spol družbena kategorija, ki obstaja že zelo, zelo dolgo so neke vsebine spolne socializacije prisotne bolj kot ne pri vseh otrocih, ki so socializirani v družbo. Poudarjam, seveda lahko obstajajo izjeme, ampak kot že rečeno, da se družba reproducira, mora reproducirati tudi svoje lastne družbene odnose, to pa se zgodi preko procesov socializacije novih članic in članov neke določene družbe v točno določene ljudi, ki potem reproducirajo družbene odnose.
Kaj pa so te specifične razlike pri vzpostavljanju moške in ženske identitete? Otrok se rodi v nekem biološkem spolu, temu biološkemu faktu družba pripiše nek pomen in se tako do novorojenega otroka obnaša v skladu s pomeni in vlogami, ki pritičejo ‘moškosti’ ali ‘ženskosti’. Družbeni spol je kategorija tako močno prisotna v naši družbi, da ljudi preprosto ne moremo gledati in razumeti drugače kot preko teh dveh kategorij, ‘moški’ in ‘ženska’. Psihoanaliza najde vzroke za vzpostavljanje identitete subjekta v prvih odnosih, ki jih do novorojene članice družbe zavzame okolica. Najprej ponavadi starši, v večini primerov je prvi odnos, odnos mama – otrok. Mama se otroku v prvem odnosu kaže kot vsemogočna, je vir tako ugodja, kot bolečine, ali bo otrok doživljal eno ali drugo, se z njegove perspektive zdi kot materina kaprica, ki ji poskuša ugoditi, da bo prejel čim več ugodja in čim manj nelagodja. Poleg tega je mama prvi objekt identifikacije za otroka, prva oseba, preko katere začne otrok vzpostavljati svojo identiteto. Tako deklice kot fantje začnejo svojo identiteto graditi preko prvega odnosa s skrbnico/kom. Ker je v večini primerov to mama (sploh v prvem letu starosti, dojenje), je prva identiteta, ki jo otrok vzpostavlja, ‘ženska’. To je relevantno samo v družbi, ki pozna koncept družbenega spola, to pa zato, ker se otrokom na eni točki prepove ene in zapove druge identifikacije. Deklica na primer se bo lahko tudi ko bo starejša še naprej identificirala z mamo, medtem ko bo dečku pri določeni starosti, ki jo neka družba arbitrarno razume kot obdobje, kjer se mora otrok začne obnašati v skladu z družbenimi normami, prva identifikacija z mamo prepovedana, dovoljeno/zapovedano pa mu bo identificirati se z očetom oz. neko moško figuro. Ravno ta premestitev objekta identifikacije pri dečkih in na drugi strani pri deklicah ne, bi naj najbolj zaznamovala razliko vzpostavitve ženske ali moške identitete, karakterja, osebnosti, samopercepcije, razumevanje lastne vloge in pozicije v svetu.
Osnovna razlika pri vzpostavljanju identitete pri deklicah in dečkih je separacija oz. na drugi strani povezanost. Za vzpostavitev neodvisne identitete je potrebna separacija od prvega objekta identifikacije, kar je pri dečkih sicer spodbujano, ampak je drugi objekt identifikacije moški, kljub temu, da so že ponotranjili del ženske identitete in primarne identifikacije ni mogoče popolnoma izbrisati, tako seveda pride do internega konflikta. Tako spolno identiteto dečki dosežejo preko zavrnitve prve osebe, kar lahko v skrajnih primerih vodi v popolno nezmožnost obojestranskega priznavanja subjektivnosti. Prvi objekt identifikacije je treba zavreči in mu odvzeti subjektivnost. Pri deklicah pa je obratno prva identifikacija spodbujana še naprej v življenju, kar lahko v skrajnem primeru vodi do tega, da ne pride do separacije od prvega objekta identifikacije in se tako ne zmore postaviti stabilna, lastna identiteta, kar vodi v odvisnost od drugih, v zmožnost priznavanja drugih, brez, da bi zahtevala prepoznanje sebe, pomanjkanje subjektivitete. “Če je moška težava diferenciacije nezmožnost priznati drugega je ženska težava zanikanje sebstva. Kot se je deček moral diferencirati od matere in prekiniti kontinuiteto identifikacije z materjo, se njej ni bilo treba. To proces identifikacije olajša, pomeni pa, da deklica nikoli ne prekine kontinuitete identifikacije z materjo; in če je materi zanikana pravica do subjektivnosti, velja to tudi za hči (Benjamin 1988).” (Štular, 1998, str. 447)
“Kot smo pokazali pri formiranju spolne identitete, je primat ženske nad zgodnjo skrbjo za otroke tisti ključni dejavnik, ki nas nepreklicno vmešča v enega od (samo dveh) vzorcev spolne identitete, kar omogoča reproduciranje obstoječih razmerij med spoloma in celotne družbene organizacije, kjer je spolna pripadnost odločilnega pomena za delovanje v družbi. Avtorice (Dinnerstein, Benjamin, Chodorow, Gilligan) opozarjajo, da nas primat ženske nad zgodnjo skrbjo za otroke pohablja. Tako ženske kot moške. Še več, poudarjajo, da je za stabilno identiteto in polnovrednost vlog (Chodorov 1989) pomembno internalizirati tako moške kot ženske aspekte sebstva (Benjamin 1988); da ni potrebno utišati enega glasu na račun drugega (Gilligan, 1988); da je za odrešitev minotavrov in siren, za notranjo nekonsistentnost človeške narave potrebno rekonstruirati rigidne forme simbioze in fiksirane psihološke komplementarnosti (Dinnerstein 1976).” (Štular, 1998, str. 452)
Torej, kategorizacija ljudi po spolu je v naši kulturi, oz. lahko rečemo da vsaj do neke mere v vseh kulturah, ki jih poznamo, ena izmed najbolj naturaliziranih. Otroke že praktično ob rojstvu postavimo v eno izmed dveh kategorij in celotna družba do njih zavzame odnos na podlagi te kategorije. Ker se identiteta indivduua gradi preko odnosov z drugimi ljudmi, je to, kakšen odnos do novega člana/ice družbe zavzamejo drugi, pri vzpostavitvi identitete, ključnega pomena. V naši družbi so ti odnosi spolno zaznamovani in tako preko vsebinsko dveh različnih socializacijskih procesov družba ustvarja dve različni skupini ljudi. Spet je treba poudariti, da gre za posploševanje, vse socializacije so si med sabo različne, sploh primarne, ampak ko govorimo o kategoriji spola je ta tako vseprisotna v naši družbi, da se je praktično nemogoče izogniti na nek način spolno zaznamovani socializaciji. Četudi se temu ‘izognemo’ v primarni, takoj ko otrok vstopi v sekundarno socializacijo, torej v polje družbenega (vrtec, šola, vrstniške skupine), se je spolnim kategorijam nemogoče izogniti, s tem pa se je tudi praktično nemogoče izogniti spolno zaznamovani identiteti.
Značilnost ženske identitete in družbenega odnosa do žensk je pomanjkanje oz. zanikanje subjektivitete. Ženska identiteta je bila postavljena na instrumentaliziranju in romantiziranju žensk. Družbene in kulturne definicije, kategorije, institucije so moške, postavili so jih moški in upravljajo jih moški, ženska dejavnost je bila potisnjena v zasebno, nevidno sfero in definirana s strani moških. Ker je ženskam zanikana subjektiviteta, pomeni, da je njihova družbena vloga reducirana na vlogo objekta. Ker je ženska dejavnost povezana z rojevanjem in reprodukcijo je ženska v večini primerov razumljena ali kot skrbstveni ali pa spolni objekt. V vlogi skrbstvenega objekta so ženske tudi glorificirane, materinstvo je razumljeno kot neko visoko poslanstvo ženske. Ženska, mati naj bi bila nežna, skrbna, čustvena, vedno bi naj druge, otroke in moža, postavljala pred sebe, prav tako pa bi naj bila ‘čista’, že skorajda ‘sveta’. Tukaj pa se pojavi paradoks, ker je človeška spolnost še vedno tabuizirana in razumljena kot vsaj do neke mere ‘nečista’, seveda ne pritiče takemu objektu, kot je objekt matere v naši družbi, čeprav lahko ženska zanosi le preko spolnosti … Za tak objekt je v kontesktu naše kulture nesprejemljivo, da bi si želel spolnosti. In tako se spolnost razume kot nekaj, v kar je treba ženske prepričati, da dovolijo, da se jim zgodi. V kolikor ima ženska lastno spolno željo in agendo, jo je nemogoče razumeti preko definicije ženske kot skrbstvenega objekta. Tako se ob rob materi in svetnici, s katerima se ne povezuje seksualnosti, pojavi še kategorija ženske kot ‘kurbe’, spolnega objekta. Družbeno pojmovanje spolnosti, pa tudi veliko drugih družbenih odnosov, temelji na razumevanju ženske kot objekta. Specifično pri heteroseksualni spolnosti kot objekta zadovoljitve moških.
Izpostavljanje in problematiziranje predstavljanja žensk kot spolnih objektov, submisivnih moškim je ena izmed pomembnejših feminističnih intervencij. Ko govorimo o spolnem nadlegovanju in spolni objektivizaciji žensk, ne govorimo samo o najbolj skrajni obliki le-tega, posilstvu. Govorimo o odnosu ki obstaja med moškimi in ženskami, ko pride do spolnosti in do družbene vloge spolov v heteroseksualni spolnosti. Ženska spolna aktivnost je zatirana in zanikana, v kolikor si spolnosti želi, je zreducirana na status manjvredne ženske. Moški po drugi strani pa naj bi imeli nekontrolirano potrebo po spolnosti in zato je odgovornost ženske, da postavi meje, da je previdna in ne ‘izziva’. Moški si spolnosti aktivno želi, medtem ko ženska nudi spolne usluge. Tako je heteroseksualna spolnost predstavljena preko oglasov, pop kulture, mainstream pornografije itd.
Takšne predstave o spolnosti so stare le nekaj desetletij. Družbe so skozi zgodovino zavzemale različne odnose do spolnosti. Različne spolnosti so bile družbeno sprejemljive, tabuizacija spolnosti se je prav tako spreminjala. V naši družbi je odnos do spolnosti zaznamovalo krščanstvo, ki s spolnostjo povezuje izvirni greh in bi naj tako že spolnost sama po sebi bila nečista, slaba, zlobna, in seveda tabu. Potem pa so se zgodila 60-ta in 70-ta leta 20. stoletja in tako imenovana seksualna revolucija. S škodljivim učinki zatiranja spolnega poželenja se je ukvarjal že Freud, v 60-ih pa se je okoli tega vprašanja mobiliziralo širše gibanje. Šlo je za zavrnitev ortodoksnih krščanskih moralnih pogledov na spolnost, zahteve po sprejemanju različnih spolnosti, prepričanje, da je erotika, spolnost normalen del človeškega življenja, ki ne sme biti zatiran s strani družine, religije ali države. Čeprav se lahko strinjamo, da je bolj odprt odnos do spolnosti predstavljal za družbo neke vrste napredek, pa je umanjkal feministični pogled, analiza odnosa med moškimi in ženskami ter zavedanje, da so temelji, na katerih se seksualna revolucija odvija, patriarhalni.
Posledice tega so zelo očitne danes, obkroženi/e smo s tako veliko podobami spolnosti in spolnost kot taka ni več tabu, tako da se na prvi pogled morda res zdi, da smo osvobojeni/e. Osvoboditev bi morala vključevati vse, današnje predstave spolnosti pa vztrajajo na tem, da je edino primerno poželenje poželenje moških, moški imajo željo, ženske pa so v tem pasivne, aktivne so samo v tem, da zadržujejo svoje poželenje in da ‘dovolijo’ moškim, da seksajo z njimi. Aktivno žensko poželenje je še vedno tabu in je zatirano. Tako se na koncu znajdemo v situaciji, ko so moški naučeni in navajeni, da ženske nimajo lastnega seksualnega poželenja in jih je treba v spolnost prepričati in na drugi strani ženske, ki so naučene in navajene, da je ‘dostop’ do njihovih teles ‘blago’, ki se menjuje v zameno za čustven odnos, za materialno preskrbljenost, za službo, kariero …
In v tem kontekstu moramo razumeti tako prostitucijo kot spolno nadlegovanje. Obema pojavoma je skupno to, da so v več kot 95% moški tisti, ki dostopajo do ženskih teles in ženske tiste, katerih telesa so dostopna moškim. Ne glede na osebna počutja in želje v tem, je treba vsa takšna dejanja in odločitve razumeti v tem družbenem kontekstu. V kontesktu družbe, ki ženskam zanika subjektivnost in kjer zanje edina resnična družbena moč obstaja v tem, da nadzorujejo lastno spolnost in jo menjujejo za družbeno priznanje, v tem pa morajo biti skrajno previdne in preračunljive.
LITERATURA:
Berger, Peter L. in Thomas Luckman; Družbena konstrukcija realnosti; 1966.
Štular, Suzana; Družbena konstrukcija spolne identitete; 1998; V: Teorija in praksa (let. 35, 3/1998).
Jogan, Maca; Talcott Parsons – sociološki prispevek k re/produkciji hieararhije med spoloma (str. 33 – 37)
Penny, Laurie; The Horizon of Desire; 2017; objavljeno na Long reads.
Millett, Kate; Sexual Politics; 1969.
De Beauvoir, Simone; Drugi spol (2. knjiga); Krtina: 2013.