Syriza: Kako naprej?


Uvod

Za napoved, da bo na volitvah, ki so v Grčiji potekale 25. januarja, zmagala Siriza, niso bile potrebne ne preroške sposobnosti, primerljive z Nostradamusom, niti poglobljene analize, ki bi bile na nivoju doktorske disertacije. Že iz bežnega opazovanja dogodkov v Grčiji v zadnjih nekaj letih je namreč bilo več kot očitno, da je edini smiselni sklep, da bo na volitvah večino glasov dobila stranka, ki neoliberalne politike ne podpira, ampak jo ostro obsoja. Glede na to, da je Grčija bila od začetka dolžniške krize dalje de facto poskusni zajček intenzivne liberalizacije gospodarstva v centru oziroma pol-periferiji[1], je ugotovitev, da je javno mnenje stranki, ki tega program ne podpira, naklonjeno, komajda vredna omembe.

Pred nadaljevanjem pa je nujno poudariti, da namerno nismo rekli, da je Siriza anti-kapitalistična; če je to nekoč bila, na volitvah ni nastopala kot revolucionarna partija, ampak kot anti-neoliberalna stranka. Čeprav je neoliberalizem oblika dereguliranega kapitalizma, iz tega še ne sledi, da je nasprotovanje neoliberalizmu hkrati tudi nasprotovanje kapitalizmu; navsezadnje obstajajo tudi socialdemokrati, ki si prizadevajo odpraviti posledice kapitalističnega načina produkcije, ampak s svojim delovanjem slednjega nočejo zrušiti[2]. Povedano z drugimi besedami: res je, da vsak anti-kapitalist nasprotuje neoliberalizmu, nikakor pa ni res, da je vsak nasprotnik neoliberalizma tudi anti-kapitalist, kar bomo v nadaljevanju tudi upoštevali.

Po drugi strani je odziv mednarodne skupnosti dosti bolj zanimiv, četudi je bil za vsakogar, ki poseduje minimalno poznavanje mednarodne politike, ravno tako predvidljiv. Medtem ko so ideologi finančnih trgov začeli moralno paniko in takoj poudarili, da pri svojih zahtevah ne mislijo popuščati in da odpis dolga ne pride v upoštev, sta tako radikalna kot zmerna levica zmago Sirize na volitvah pozdravili. Zanimiva je tudi terminologija, ki so jo uporabljali mediji; čeprav Siriza ni komunistična partija, poleg tega pa njen cilj ni odprava kapitalizma, ampak le nasprotovanje varčevalnim ukrepom (v angleščini anti-austerity), je občasno bila označena za »radikalno levico«. V kolikor bi nekritično spremljali množične medije, bi dobili vtis, da zmaga Sirize napoveduje pomembne politične spremembe tako v Grčiji kot v Evropski uniji nasploh. Če na tem mestu uporabimo hiperbolo; rezultati grških volitev so le prvi korak družbene revolucije, ki bo kaj kmalu prešla grške meje in zajela celotno Evropo.

Takšna percepcija Sirize je problematična iz treh aspektov; prvi zadeva njeno politično orientiranost, drugi je zgolj konkreten primer splošnega problema kapitalistične demokracije, tretji aspekt pa predstavlja streznitev ob realizaciji realne moči Sirize nasproti idealnim razmeram. Povedano z drugimi besedami: trditev, da vzpon Sirize na oblast predstavlja prvi korak (komunistične) revolucije ne drži, ker temu ne ustreza dejanska ideologija Sirize, zaradi problemov, s katerimi se vsako progresivno gibanje sooča znotraj institucij kapitalistične demokracije in zaradi omejene moči, ki jo ima Grčija kot zadolžena pol-periferna država v primerjavi z globalnimi instrumenti kapitala (med drugim tudi zloglasno Trojko).

Siriza – revolucionarna stranka?

Prvi problematičen aspekt, odsotnost revolucionarnosti v političnem programu Sirize, smo že omenili v uvodu; čeprav je njeno nasprotovanje liberalizaciji gospodarstva vredno pohvale, saj ji je že s tem uspelo nekaj, kar veliki večini naših politikov ni, se moramo zavedati, da to še vedno ne predstavlja alternative kapitalizmu. Tukaj imamo namreč podobno situacijo kot pri sindikatih: tako kot je vloga slednjih za razvoj razrednega boja neprecenljiva (med drugim predstavljajo tudi prvo obliko organiziranega boja delavskega razreda proti eksploataciji kapitala), ampak jih ne moremo smatrati za odgovor na vse probleme kapitalizma, tako vzpon Sirize predstavlja veliko moralno podporo tako za komuniste kot za socialdemokrate, ampak je zaradi odsotnosti vsakršne revolucionarne vsebine enostavno ne moremo imeti za začetek svetovne revolucije. Izrednega pomena je, da se zavedamo, da Siriza sama na sebi ni revolucionarna, za progresivno pa je smatrana, ker je sama progresivnost partije ali gibanja relativna. Če bi se v 30′ letih preteklega stoletja pojavilo gibanje s podobnim političnim programom, bi bilo označeno za socialdemokratsko oziroma revizionistično; Siriza je smatrana za progresivno oziroma občasno za »radikalno levico«, ker nasprotuje liberaliziciji gospodarstva, ki je postalo de facto modus operandi mednarodne politike. Povedano z drugimi besedami: Siriza ni smatrana za »radikalno levico«, ker bi to dejansko bila, ampak ker v okolju, kjer so varčevalni ukrepi in privatizacije državnih podjetij in premoženja brez vsakršnega pomiseka smatrani za ideološko nevtralne in za nujnost, diktirano tako s strani samega družbenega sistema kot »mednarodnih pričakovanj«, trdi, da (intenzivna) koncentracija družbenega bogastva v roke kapitalističnega razreda morda ni dobra ideja. Siriza torej ni progresivna, ker bi bila revolucionarna, ampak ker funkcionira v okolju, ki je izrazito reakcionarne narave. Kljub vsemu bomo zavoljo lažje analize pri analizi preostalih dveh aspektih predpostavljali, da je Siriza komunistična[3].

Nujnost anti-kapitalizma danes – problematičnost socialne demokracije

Zakaj takšno poudarjanje, da anti-neoliberalizem ne zadostuje, ampak je v današnjih časih nujen anti-kapitalizem?  Zakaj je nujno, da se ne zahteva zgolj ustavitev liberalizacije svetovnega gospodarstva, ampak se morajo za trajno razrešitev ekonomskih  in političnih problemov sedanje družbe odpraviti kapitalistični družbeni odnosi? Navsezadnje v zgodovini obstajal tako imenovani keynesovski model kapitalizma, ki se imenuje tudi »kapitalizem s človeškim obrazom«; za to obliko kapitalizma je značilen koncept države blaginje, ki je tri desetletja zagotavljala soliden življenjski standard. Če vprašanje zastavimo nekoliko drugače: zakaj si prizadevamo odpraviti kapitalizem, če se je skozi zgodovino pokazalo, da je možno doseči relativno trajen konsenz med kapitalističnim in delavskim razredom?

Takšen zorni kot je problematičen iz treh aspektov; prvi zadeva unikatne zgodovine okoliščine, v katerih je bil keynesianizem implementiran, drugi se nanaša na osnovne zakone kapitalistične produkcije, tretji pa na objektivno dejstvo, da keynesianizem, četudi je nekoliko otopil razredni anatagonizem, slednjega nikakor ni odpravil.

Pri analizi vsake epohe kapitalizma se ne smemo osredotočiti le na njegove temeljne zakonitosti in značilnosti, temveč moramo (po enemu izmed načel historičnega materializma) upoštevati tudi zgodovinske okoliščine te epohe. Pri keynesianizmu je ravno upoštevanje unikatnih zgodovinskih okoliščin ključnega pomena; naj se sliši še tako morbidno, se namreč izkaže, da je ravno druga svetovna vojna ustvarila izjemno ugodne okoliščine za implementiranje keynesovskega modela kapitalizma. Ne le, da je druga svetovna vojna potekala na osnovi doktrine totalne vojne (tj. da je smoter večine družbene produkcije bil vojno prizadevanje in njena zgornja meja efektivno ni obstajala), ampak je sama vojna povzročila v Evropi in Japonski opustošenje; to opustošenje je bilo eno izmed največjih tragedij človeštva, hkrati pa je predstavljalo enormni neizkoriščen trg, ki se še nekaj časa ne bo zasičil.

Družbeni produkciji vsaj za nekaj časa (empirično se je izkazalo, da za nekaj desetletij) ni bilo potrebno skrbeti, da bi presegla zmožnosti družbene konsumpcije, saj je moglo ponovno vzpostaviti infrastrukturo kontinenta, ki je bil zaradi vojne vihre v ruševinah (Nacistična Nemčija je npr. namerno izvajala taktiko požgane zemlje, področje nekdanje Jugoslavije pa je zaradi intenzivnega gverilskega upora bila tako razdejana, da je za ponovno vzpostavitev njene infrastrukture bilo potrebno tudi udarno delo). Povedano z drugimi besedami: eden izmed glavnih razlogov, da se je keynesianizem, ki si niti ni prizadeval razrešiti protislovja med kapitalistično produkcijo in konsumpcijo, uveljavil za relativno dolgo časovno obdobje, je bil objektivna okoliščina enormnega potenciala tržne ekspanzije brez znatnega tveganja ponovne gospodarske krize (kar je bilo delno zagotovljeno tudi z uničenjem industrijske infrastrukture okupiranih držav v poteku vojne).

Drugi problem keynesianizma je identičen vsem preostalim oblikam marksističnega revizionizma; v tem članku se bomo osredotočali izključno na ekonomski aspekt problematičnosti takšne percepcije, četudi se bomo s tem prisiljeni odpovedati analizi politčnega aspekta problematičnosti takšnega pristopa. Že Karl Marx je pred slabimi 150 leti v tretjem zvezku Kapitala analiziral zakon o tendenčnem padanju splošne profitne mere, ki izhaja iz samih zakonov kapitalistične produkcije; ker je za kapitalistično produkcijo nujnost, da produktivnost delovne sile konstantno narašča, iz tega sledi nujnost, da razmerje »živega« dela proti »mrtvemu« delu (tj. vrednosti, ki se v produkciji ustvari nasproti že obstoječi vrednosti, ki se v produkcijskem procesu le reproducira)[4] konstantno pada.

Ker je presežna vrednost definira kot razlika med delom, ki ga producent (t.j. lastnik delovne sile) v produkcijskem procesu realizira nasproti vrednosti njegove delovne sile, obe vrednosti pa sta elementa izključno »živega« dela, lahko iz tega sledi le, da se območje manevriranje otopitve kapitalističnega razrednega antagonizma krči sorazmerno z razvojem kapitalistične produkcije. Povedano z drugimi besedami: bolj kot je razvit kapitalistični način produkcije, manj je možnosti nadaljnjega konsenza s kapitalističnim razredom, saj čedalje manj družbenega produkta temelji na ustvarjanju nove vrednosti, ampak na reprodukciji že obstoječe vrednosti. Povedano še nekoliko drugače: četudi je znotraj relativno blaginje znotraj kapitalizma možno doseči relativno občo blaginja, le-ta ne more biti permanentna, saj iz samih zakonov kapitalistične produkcije sledi nujnost eskalacije razrednega konflikta.

Tretji problem keynesianizem izhaja iz samih njegovih značilnosti; če smo pri prvih dveh problemih osredotočili na ugodne zgodovinske okoliščine, v katerih se je keynesianizem uveljavil, in neizogibno začasnost takšnega ekonomskega modela, se zadnji problem osredotoča direktno na pomanjkljivosti keynesianizma. Čeprav je res, da je v Zahodnem svetu v tem obdobju povprečni življenjski standard opazno narastel, hkrati ne smemo spregledati, da razrednega antagonizma navkljub temu ni uspel odpraviti. Čeprav je keynesovski model zmanjšal brezposelnost z javnimi deli in zmanjšal diferencial v dohodkih med družbenimi razredi s progresivnimi obdavčitvami in raznimi olajšavami, najbolj ekstremnih razrednih razlik ni uspel odpraviti; navkljub vsem progresivnim ukrepom redistribucije družbenega bogastva, manifestiranim v obliki ekonomskega intervencionizma, je še vedno obstajal radikalen razkol med izredno revnim in izredno bogatim segmentom družbe. Zahodni del sveta keynesianizem ni spremenil v brezrazredno družbo, ampak je le zmanjšal delež tistega družbenega segmenta, ki živi v skrajni revščini. Oziroma če pravkar povedano izrazimo z drugimi besedami: keynesianizem je sicer res otopil razredna nasprotja, ampak moramo upoštevati tudi, da ne le, da slednjih ni odpravil, ravno tako ni odpravil njihovih skrajnih oblik, temveč jih je le začasno marginaliziral.

V vsakem primeru je razvidno, da s keynesianizmom razrednih antagonizmov kapitalistične družbe ni možno odpraviti ne v celoti ne njenih ekstremov, poleg tega pa sta uspešnost in permanentnost vsakršnih takšnih poskusov pogojena s samimi zakonitostmi kapitalistične produkcije; zgodovinsko se keynesovski model ni uspel obdržati tako dolgo, ker bi bil (v okviru kapitalizma, seveda) ekonomsko vzdržen, ampak ker je bil implementiran v izredno ugodnih in unikatnih zgodovinskih okoliščinah. V kolikor bi trdili, da je trajna rešitev na vprašanje antagonističnih odnosov kapitalistične družbe v ponovni implementaciji keynesovskega modela oziroma kapitalizma s človeškim obrazom, bi torej uporabili izrazito neznanstveni pristop, saj bi s tem unikatne zgodovinske pogoje smatrali za obče zakonitosti kapitalistične družbe.

Problemi participacije v parlamentarni demokraciji

Drugi problem je inherenten vsakršni participaciji v buržoaznih institucijah. Vsako gibanje oziroma partija, ki ji uspe z volitvami priti na oblast, se neizogibno sooči s problemom, da v večini primerov nima absolutne večine in da zatorej ne more začeti tranzicije iz kapitalizma v brezrazredno družbo (tj. komunizem), ampak se mora nasprotno pogajati z reakcionarnimi silami. Povedano z drugimi besedami: četudi je partija, ki se ji z volitvami uspe povzpeti na oblast, revolucionarna, bo v parlamentu neizogibno soočena s situacijo, ko bo morala kompromitirati svoja načela, da bo dosegla konsenz. Problem se pojavi, ker komunistična revolucija ni nekaj, kar bi lahko bilo produkt konsenza s kapitalističnim razredom, ampak je lahko le produkt nasilnega strmoglavljenega slednjega[5]; komunistična revolucija torej ni nekaj, kar bi lahko bilo produkt pogajanja s kapitalističnim razredom, ampak lahko slednja le olajšajo tranzicijo v brezrazredno družbo. Največji problem partije, ki si prizadeva omiliti in odpraviti kapitalizem znotraj kapitalističnih institucij oblasti torej ni, ali je brezrazredna družba možna, ampak vprašanje, ali je možno z reakcionarnimi silami doseči konsenz, ne da bi pri tem bil ogrožena tako razvoj razrednega boja kot komunistična revolucija.

Aktualizacija problema v Sloveniji

Na tem mestu je potrebno poudariti, da problemi, ki se pojavijo s participacijo v reakcionarnih institucijah, ne veljajo le za Sirizo, torej niso geografsko omejeni, temveč so nasprotno ena izmed občih zakonitosti kapitalistične družbe. Iz tega sledi, da je konflikt anti-kapitalistične partije med ohranjanjem političnega programa oziroma svoje progresivnosti in uveljavljanjem svojega interesa v institucijah kapitalistične demokracije aktualen tudi za Slovenijo. Če ponazorimo na konkretnem primeru: čeprav je Združena levica v nekoliko boljši situaciji kot Siriza, saj je v opoziciji, ta konflikt pri njej obstaja že zaradi njenega preboja v Državni zbor. Sicer je res, da je do sedaj ZL bila v svojem programu konsistentna in za razliko od drugih političnih strank ni opustila boja proti privatizaciji, kar je vredno pohvale, ampak je tudi do ZL potrebna kritičnost. Njeno ideološko podlago tvori predvsem Iniciativa za demokratičen socializem (IDS), ki se zaveda, da participacija v kapitalističnih institucijah oblasti ne zadostuje, ampak je za vsakršno resno spremembo potrebna splošna družbena agitacija, kar ZL postavlja v ugoden izhodni položaj, nikakor pa ji ne zagotavlja dolgotrajnega uspeha.

Iz povedanega sledi, da trenutno največji izziv Združene levice predstavlja ohranjanje svoje politične identitete; sicer je njena prisotnost v Državnem zboru dosežek in mora tam še naprej uveljavljati svoje zahteve, nikakor ne sme pozabiti, da je participacija v parlamentu zgolj eno izmed mnogih orodij političnega boja in da uspeh Združene levice kot politične partije nikoli ne sme biti dosežen z žrtvovanjem njenega političnega programa. Povedano z drugimi besedami: Združena levica se mora nadalje zavedati, da neuspeh v parlamentu še ne pomeni splošnega neuspeha in bo v primeru, da bo svoj modus operandi degradirala v navadno sporazumaštvo, izgubila vsakršno relevantnost pri nadaljnjemu razvoju odpora proti diktaturi finančnih trgov na slovenskih tleh.

Relativna moč Sirize (kot stranke na oblasti srednje velike države)

Tretji problem Sirize izhaja iz položaja države, ki jo vodi. Najsi bomo še tako utopični, se moramo neizogibno soočiti z realnostjo, da država, ki je močno zadolžena, pač ne more diktirati političnega programa Evrope, kaj šele celega sveta, ampak bomo v praksi priča nasprotnemu scenariju. Povedano z drugimi besedami: Grčija ne bo diktirala modus operandi Trojke, temveč bo slednja definirala politični program Grčije. Možnost, da Siriza enostavno ne bi priznala mednarodnih dolgov, ne bi bila zgodovinski unikat, saj je navsezadnje eden izmed ukrepov boljševikov po strmoglavljenju carja bil zanikanje vseh tujih dolgov. Kljub temu pa tukaj ne smemo spregledati, da za razliko od Carske Rusije (oz. kasneje Sovjetske zveze) Grčija pač ni svetovna velesila, ampak nasprotno srednje velika država pol-periferije; nepriznavanje tujih dolgov bi za Sirizo pomenil tveganje za mednarodne sankcije, ki ga enostavno ne more sprejeti, saj bi slednje neizogibno vodile do ekonomskega kolapsa Grčije[6].

Islandija – ustrezna primerjava?

Na tem mestu bi bilo smiselno omeniti Islandijo; če smo nekoliko natančnejši, bi bilo smiselno pripomniti, zakaj iz odločitve Islandije, da del njenega dolga smatra za nelegitmnega, ne moremo direktno vleči vzporednic z grško dolžniško krizo. Za to se je najprej potrebno zavedati, da največji vzrok konflikta pri islandski dolžniški krizi ni bilo vprašanje, ali bo Islandija zmožna odplačati dolgove, temveč njena odločitev, da velikanske izgube privatnega bančnega sektorja ne bodo krite iz državnega proračuna. Takratna islandska vlada se je namreč odločila, da bo konsistentno izvajala politiko deregulacije; privatni bančni sektor je tako izkusil vse plati prostega trga, saj si ni zgolj v obdobju prosperitete prilastil vse dohodke, ampak je moral v obdobju krize na svojih ramenih nositi tudi breme vseh izgub. Povedano z drugimi besedami: v Islandiji je v začetku tega desetletja padla odločitev, da naj ne bodo privatizirani le dobički, temveč tudi izgube.

Pri Grčiji je situacija nekoliko drugačna; čeprav je res, da nezanemarljiv del interesa rešitve grške dolžniške krize (in njene nadaljnje integriranosti v evrsko območje) izvira iz interesov nemških bank, je hkrati tudi res, da v Grčiji za razliko od Islandije dolg ni privatni, temveč državni. Medtem ko se je Islandija lahko postavila v pozicijo, kjer je zavrnila zahteve finančnih trgov, Grčija ni v takšnem položaju, ker v obeh scenarij nosilca dolga nista ista; medtem ko je v Islandiji bil dolžnik privatni sektor, ki je od države pričakoval, da ga bo v kontekstu splošnih finančnih injekcij dokapitalizirala, je v grškem primeru dolžnik vlada, privatni sektor pa zahteva izplačilo dolga.

Iz povedanega lahko sklepamo, da sicer lahko navajamo Islandijo kot primer, kjer država ni sledila zahtevam finančnih trgov, ne moremo pa trditi, da mora Grčija dobesedno slediti ukrepom Islandije, saj prva ni vržena v iste pogoje kot slednja. Medtem ko Islandija zgolj ni hotela slediti trendom preostalih držav sveta in nase prevzeti dolgov privatnega sektorja, tega Grčija ne more storiti, saj dolg v tem primeru ne izhaja iz privatnega sektorja, temveč je že od samega začetka državni. Medtem ko je konflikt v Islandiji izhajal iz njene zavrnitve socializacije izgub, največji problem Grčije predstavlja odplačitev njenih lastnih dolgov, zato bi za primere uspešnih pristopov do reševanja enormnih državnih dolgov morali pogledati globje v zgodovino (npr. v konec druge svetovne vojne, kjer je ravno delni odpis dolgov bil ključen za ekonomsko okrevanje BRD[7])

Nujnost globalnega anti-kapitalističnega boja

Četudi bi Sirizi uspelo zasnovati in znotraj kapitalističnih institucij oblasti realizirati program, ki ne bi le nasprotoval globalnemu trendu liberalizacije gospodasrstva, ampak bi eventuelno celo odpravil razredno družbo kot tako, bi takšen projekt bil obsojen na neuspeh. Grčija je namreč ravno dovolj velika, da bi vsak takšen program bil kaj hitro zatrt (predvsem v obliki sankcij zaradi »neizpolnjevanja obveznosti do mednarodnih finančnih trgov«), ni pa dovolj močna, da bi lahko takšne sankcije preživela, da bi torej bila močnejša od globalnih institucij finančnih trgov. Povedano z drugimi besedami: Grčija je ravno dovolj pomembna država, da bi vsakršni eksperimenti v smeri socializma bili zatrti, ni pa dovolj močna, da bi takšne eksperimente bile zmožna realizirati.

Da je globalni anti-kapitalistični upor nujnost in da socializma ni možno prakticirati ne v območju ene države, kontinenta ali poloble, temveč nasprotno izključno na ravni celega sveta, bi sicer lahko demonstrirala s propadlo Sovjetsko zvezo, ki se je s tem problemom soočala od svojega nastanka dalje, ampak se ni potrebno spuščati tako daleč v zgodovino, saj za namene tega članka povsem zadostuje analiza aktualnega stanja.

Prvi problem, ki se pojavi ob poskusu implementacije socializma v neki deželi ali omejenem geografskem področju (v nadaljevanju bomo uporabljali prvi izraz), je globalnost kapitalističnega načina produkcije. Čeprav je res, da je razredni boj v Evropi in Severni Ameriki vse prej kot anahronizem, je hkrati tudi res, da je v teh deželah zaradi zgodovinskih okoliščin dosti bolj razvit kot v državah Tretjega sveta. Osemurni delovni dan, pravica organiziranja v sindikate in stavkanja, navsezadnje tudi minimalna plača sicer res niso več zagotovljeni in v praksi večkrat prihaja do kršitev in manipuliranja teh postavk (npr. mesečna plača, ki šele z vsemi dodatki doseže minimalno plačo, obstoj prekarnih delavcev, ki jim ne pripada velika večina delavskih pravic), so vsaj formalno postavljene; če si po drugi strani ogledamo pogoje v obratih, kjer dejansko poteka večina svetovne produkcije, dobimo vtis, da opazujemo obrate, ki jih je Marx opisoval v Kapitalu. V obratih Foxconna in Samkwanga (prvi proizvaja elektronske komponente za večji del korporacij, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo, drugi proizvaja pametne telefone za Samsung) je de facto povprečni delovni dan dolg približno 14 ur (največja razlika med »mirno sezono« in vrhuncem produkcije ni v dolžini delovnega dneva, ampak številu slednjih[8]) , povprečna višina mezde pa je za tretjino nižja kot minimalna plača v Sloveniji. Iz tega je razvidno, da čeprav je v Zahodnem svetu eksploatacija realnost, večina slednje poteka na drugem koncu poloble; posledično socializem ni možen, če obstaja le na Zahodu, ampak mora nasprotno nujno biti realiziran tudi v tako imenovanih državah v razvoju. Nemogoče je z resnim tonom govoriti o socializmu, kaj šele o komunizmu, če slednji obsega manj kot sedmino svetovnega prebivalstva[9]. Nemogoče je govoriti o komunizmu, če slednji velike večine svetovnega delavskega razreda sploh še ne doseže in ki še nadalje živijo pod diktaturo kapitala.

Drugi problem pri konceptu socializma v eni državi se pojavi zaradi političnega in ekonomskega pritiska dežel, ki so ostale kapitalistične. Moramo se namreč zavedati, da svetovni kapitalistični razred ne bo pasivno spremljal revolucij v posameznih državah, ampak jih bo nasprotno poskusil zatreti z ekonomskimi in političnimi ukrepi. Z ekonomskimi ukrepi je socialistična država lahko izpostavljena embargu ali destabilizaciji valute, politično pa je lahko ogrožena z invazijo in financiranjem reakcionarnih sil s strani obveščevalnih agencij kapitalističnih držav (kar npr. CIA zelo pogosto uporablja kot taktiko manipuliranja politične scene držav Tretjega sveta). Povedano z drugimi besedami: dežela, ki bi poskušala implementirati socializem izključno na svoji lastni zemlji, bi se bila prisiljena militarizirati, če bi hotela preživeti kot geopolitična entiteta.

Problem se pojavi, ker revolucija ne sme stagnirati, saj bi v tem primeru nujno propadla, hkrati pa sama narava militarizacije zahteva rigidne hierarhične odnose, za vojne namene pa se porabi enormen obseg sredstev, ki bi v nasprotnem primeru bili uporabljeni za dvig občega življenjskega standarda, kar vodi v paradoksno situacijo. Novonastala revolucionarna država bo prisiljena mobilizirati velik del sredstev in prebivalstva v boj za svoj lasten obstanek, bo torej prisiljena nadalje reproducirati družbeno neenakost in bedo, da jo bo lahko po končani reakcionarni intervenciji dokončno odpravila, ravno tako pa bo prisiljena opustiti demokratizacijo družbe, da jo bo lahko po izrednih razmerah ponovno izvajala.

Za mednarodno reakcijo pa ni nujno, da revolucionarno državo uniči z vojaško intervencijo, temveč lahko izkoristi tudi njene šibkosti (tj. šibkosti revolucionarne države). Moramo se namreč zavedati, da družba pod revolucionarno državo še ni komunistična, temveč je šele v tranziciji; družbena neenakost še vedno obstaja, razredni odnosi, četudi progresivno manj intenzivni, še vedno obstajajo, poleg tega pa znotraj revolucionarne države še vedno delujejo reakcionarni elementi, ki lahko s podporo mednarodnega kapitalističnega razreda zanetijo državljansko vojno in revolucionarno oblast celo zrušijo. Primer takšnega vpliva mednarodne reakcije na revolucionarno državo je španska državljanska vojna, kjer je Franco šele s podporami preostalih fašističnih sil uspel zrušiti Republikansko Španijo (pri slednji lahko zasledimo tudi posledice avtoritarizma kot elementa militarizma, ki za samo revolucijo deluje izredno destruktivno[10]); v tem primeru revolucija ni bila zatrta z direktno vojaško intervencijo, ampak nasprotno s financiranjem in oboroževanjem reakcionarnih sil.

Da takšno manipuliranje politične scene suverene dežele ne poteka le pri revolucionarih režimih, ampak se ga mednarodni kapital ob ugodnih okoliščinah poslužuje pri vzponu vsakršne progresivne stranke, nam postane jasno, če si ogledamo potek dogodkov v Čilu v 60′ letih preteklega stoletja. V tem času se je v Čilu povzpel na oblast Salvador Allende, ki se je sicer zavzemal za socializem, ampak si ga je prizadeval realizirati v okviru institucij kapitalistične demokracije. Povedano z drugimi besedami: Allende se ni zavzemal za strmoglavljenje kapitalistične vladavine, ampak si je nasprotno prizadeval doseči socializem znotraj kapitalističnih institucij. Zaradi interesov ameriških korporacij in želja takrat nastajajoče neoliberalne politike (katere glavni ideolog je bil Milton Friedman) po eksperimentiranju je vlada Salvadora Allendeja v imenu boja proti totalitarizmu bila strmoglavljena, na njeno mesto pa je bila nameščena hunta[11], ki jo je vodil Augusto Pinochet. Preden nadaljujemo, je potrebno le še poudariti, da za razliko od Ljudske fronte v Španiji leta 1936, kjer je proces kolektivizacije bil tudi nasilen, vlada Allendeja takšnih ukrepov ni predvidela in je bila legitimna tudi iz vidika kapitalistične demokracije; iz tega je tudi razvidno, da upoštevanja pravil slednje ne zagotavlja varnost pred državljansko vojno ali državnim udarom, saj se v praksi teza, da kapitalistični razred demokracijo tolerira le, dokler je zagotovljena reprodukcija njegove vladavine, izkaže za resnično.

V vsakem primeru vidimo, da je povsem irelevantno, ali si prizadevamo socializem doseči izključno v okviru kapitalistične demokracije ali smo nasprotno pripravljeni narediti tudi državni udar, v vsakem primeru so naša prizadevanja obsojena na neuspeh, dokler naše delovanje omejimo na našo lastno deželo (ali omejeno geografsko področje nasploh). Sicer je res, da iz samih zakonov kapitalistične družbe sledi, da je absolutna moč delavskega razreda vedno superiorna moči kapitalističnega razreda iste dežele, ampak v tem primeru bi pozabili, da je že od samega začetka kapitalizma nemogoče obravnavati položaj neke dežele kot povsem izolirane od mednarodne (kapitalistične) skupnosti, z razvojem kapitalizma pa postaja resničnost te teze le še bolj očitna. Povedano z drugimi besedami: ko analiziramo potenciale za vsakršne resne spremembe na področju produkcijskih odnosov, ne smemo upoštevati razmerja moči med lokalnim delavskim in lokalnim kapitalističnim razredom, temveč moramo za referenčne podatke vzeti razvitost razrednega boja na globalni ravni.

Povedano še z drugimi besedami: ko se v neki deželi pojavi gibanje ali stranka, katere dolgoročni cilj je odprava kapitalizma (in je kratkoročno dovolj ozemljena, da ima za realizacijo tega cilja solidne možnosti), glavno vprašanje ni, ali ji bo uspelo mobilizirati dovolj javne podpore, da realizira svoje cilje, temveč, ali ji bodo v bran stopila gibanja s podobnimi cilji iz drugih dežel, saj intervencija mednarodnih finančnih trgov ni možnost, temveč gotovost. Iz tega lahko sledi le, da vsakršen opazen razvoj v razrednem boju neke dežele, najsi bo absoluten ali zgolj relativen (tj. da je smatran za velik napredek zaradi reakcionarnega okolja) ne predstavlja le lokalnega, temveč tudi globalni razvoj razrednega boja, zato njegov uspeh ni odvisen od lokalne angažiranosti komunističnih partij, temveč od intenzivnosti globalnega razrednega antagonizma. Povedano z drugimi besedami: kakšne bodo končne posledice lokalnega razvoja razrednega boja, ni več odvisno od poteka dogodkov te dežele, temveč nasprotno od reakcije mednarodne skupnosti[12].

Zaključek

Kakšen bo vpliv Sirize na globalni  razvoj razrednega boja, je odvisno predvsem od rezultatov, ki jih bo sposobna realizirati v omejitvah diktata internacionalnega kapitalističnega razreda in preostalih objektivnih okoliščin, ki ji preprečujejo vsakršen izrazito progresiven manever. V vsakem primeru bi bilo izredno utopično od nas, da bi od Sirize pričakovali, da bo bo zanetila in vzdrževala komunistično revolucijo; v najbolj optimističnem scenariju bo uspeh Sirize, da se bo uspešno upirala absolutnemu diktatu finančnih trgov (tj. mednarodnemu kapitalističnemu razredu), odprl nova bojna polja proti oportunistični agresiji kapitala (t.j. »povečevanja konkurenčnosti« zavoljo »ustvarjanja ugodne gospodarske klime«), v najbolj pesimističnem scenariju pa bo neuspeh oziroma konfromizem Sirize občutno demoraliziral anti-kapitalistični upor po celem svetu.

V tem trenutku je sicer nemogoče sklepati o dokočnem vplivu Sirize na mednarodni razredni boj, kljub temu pa lahko brez večjih tveganj izjavimo, da njen vpliv ne bo tako enormen, kot bi glede na trenutni družbeni sentiment lahko sklepali. Morda se bo anti-neoliberalna perspektiva Sirize eventuelno razvila (nazaj) v komunistično doktrino, ki bo predstavljala avtentično grožnjo globalnemu kapitalizmu; morda bodo njene sanje ob kontaktu z realnostjo (tj. zahtevami mednarodne buržoazije) umrle, morda pa bodo njena prizadevanja smatrana za utopični projekt, ki v praksi zaradi dominance finačnih trgov enostavno ni mogel uspeti. Ne glede na razvoj dogodkov pa Siriza nikoli ne bo predstavljala glavno nosilko spremembe, ampak bo slednjo le indirektno zanetila; odgovornost za nadaljnji razvoj globalnega razrednega boja ni več na Sirizi, ampak na komunističnih gibanjih celotnega sveta. Povedano z drugimi besedami: kako se bo mednarodna politika naprej razvijala, primarno ni več odvisno od Sirize, ampak vseh nas.

[1] Grčija je v območju EU smatrana za periferijo, po Wallersteinu pa je definirana kot pol-periferna država. Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Semi-periphery_countries (služi samo kot seznam pol-perifernih držav)

[2] Ravno pri vprašanju, ali je kapitalizem možno odpraviti znotraj njegovih institucij, je v času Druge internacionale prišlo do shizme med socialdemokrati in komunisti (Aprilske teze Vladimirja Lenina iz leta 1917 tako med drugim predlagajo preimenovanje socialdemokratske stranke v komunistično partijo). Socialna demokracija, socializem in komunizem niso več bili sinonimi, ampak so reflektirali različna stališča do sodelovanja v buržoaznih (reakcionarnih) institucijah (za tiste, ki so zavračali revolucijo, se je v tem času pojavil izraz revizionisti).

[3] Čeprav anti-kapitalizem in komunizem nikakor nista sinonima (večina anarhistov je na primer ravno tako anti-kapitalističnih), v okviru tega članka zamenjava teh pojmov ne bi smela imeti bistvenega vpliva na razumevanje obravnavane teme.

[4] Razmerje med živim in mrtvim delom Marx v Kapitalu poimenuje tudi »organska sestava kapitala«

[5] Tukaj je potrebno poudariti, da nasilje ni le fizično in vojaško, ampak se nasprotno manifestira v veliko oblikah. Grčija (in tudi Slovenija) je izpostavljena na primer ekonomskemu nasilju, psihično nasilje pa je pojav, ki sicer ne pušča brazgotin, ampak je ravno tako uničujoče.

[6] Na tem mestu je, v kolikor to že iz samega konteksta ni razvidno, potrebno pripomniti, da nepriznavanje dolgov iz časa oktobrske revolucije nismo citirali, ker bi bili obsedeni z boljševiki, temveč zgolj kot zgodovinski primer nepriznavanja dolga države.

[7] Bundesrepublik Deutschland, oziroma Zahodna Nemčija.

[8] Podatki se nanašajo na poročilo organizacije China Labor Watch. Poročilo je bilo izdano 5. Decembra 2013 (http://www.chinalaborwatch.org/report/71, podrobno poročilo je na navedeni povezavi)

[9] Podatki so pridobljeni s spletne strani World Atlas (http://www.worldatlas.com/aatlas/populations/ctypopls.htm), celotno svetovno prebivalstvo je bilo pridobljeno s spletne strani Census aprila 2014 (http://www.census.gov/popclock/)

[10] K vzponu avtoritarizma so prispevali tudi stalinisti, ki so predstavljali nezanemarljiv del Mednarodnih brigad.

[11] Hunta je diktatura, sestavljena pretežno iz vojaških funkcionarjev.

[12] Pod mednarodno skupnost tukaj štejemo tako mednarodno buržoazijo kot anti-kapitalistične skupine, ki so bodisi mednarodno organizirane bodisi delujejo zgolj v območju svoje lastne dežele.

 

VIRI:

http://www.chinalaborwatch.org/report/71

http://www.worldatlas.com/aatlas/populations/ctypopls.htm

http://www.census.gov/popclock/

http://en.wikipedia.org/wiki/Semi-periphery_countries

Klein, Naomi: Doktrina šoka: razmah uničevalnega kapitalizma (vir za Čile)

Marx, Karl: Kapital, tretji zvezek (koncept tendenčnega padanja profitne mere)

Opomba: vsi spletni viri so v angleščini.

 

Deli članek
,