REPRODUKTIVNO DELO V KAPITALIZMU

Gospodinjsko delo je specifična oblika reproduktivnega dela v kapitalizmu. Ko rečemo reproduktivno delo, mislimo delo, ki je potrebno za nastajanje in obnavljanje posameznikov in posameznic v neki družbi. To pomeni skrb za otroke, za ostarele, za invalidne ali drugače nesposobne same poskrbeti zase, pomeni skrb za to, da so ljudje nahrajeni, umiti, oblečeni, da je okolje, kjer prebivamo, urejeno, čisto itd., torej vso delo, ki ga neka družba potrebuje, da se obdrži, da se nadaljuje, da njeni člani in članice obstanejo, razen materialne produkcije. To delo je lahko organizirano na različne načine. Določene arheološke najdbe o družbah pred poljedelstvom kažejo, da je bilo reproduktivno delo včasih organizirano kolektivno, težko sicer trdimo, kdo ga je v večji meri opravljal, verjetno ženske, ampak to delo takrat naj ne bi bilo vrednoteno manj kot delo, ki so ga opravljali moški. Vso delo, ki ga je bilo treba opraviti za nadaljevanje in obdržanje družbe, je bilo enako pomembno, materialna produkcija in reprodukcija.

Po Evelyn Reed (1974) so bile ženske pri svojem delu za nadaljevanje družbe, ki so ga opravljale kolektivno, zelo kreativne. Ženske so bile tiste, ki so se začele ukvarjati in so bistveno pripomogle k razvoju medicine, poljedelstva in arhitekture, soustvarile so prvo poezijo in prve oblike vladanja. V arheologiji se je dolgo domnevalo, da so kulturni in tehnološki dosežki zgolj delo moških, vendar pa se to prepričanje v zadnjem času kaže kot zmotno. Raziskava iz leta 2013 je pokazala, da so ženske ustvarile večino odtisov rok v evropskih jamskih poslikavah iz paleolitika (D. R. Snow, 2013). Medtem pa so moški večino časa preživeli na lovu, ribarjenju, skrbi za živali. Evelyn pojasnjuje: “Ravno skozi tehnološki napredek, ki je bil plod dela žensk, so bili moški osvobojeni lova in so se lahko posvetili kompleksnejšim oblikam dela.” V času plemenske organizacije družb so se odločitve sprejemale kolektivno, prav tako so se dobrine delile kolektivno, sorodstvo je bilo utemeljeno na materini krvni liniji. Egalitarni matriarhat (ki, nasprotno od patriarhata, ne predstavlja nadvlade enega spola nad drugim) je model enakopravnih človeških odnosov, ženske so bile spoštovane voditeljice, otroci so bili vzgajani kolektivno, poleg tega pa se žensk ni dominiralo preko spolnosti. V prazgodovini ni bilo nuklearnih družin. Obstajale so različne vrste družin, ki so bile matrilinearne in skupnostna vzgoja, ki ni obremenjevala samo matere. V matriarhalnih družbah ima biološki oče pogosto manjši ali ničen pomen, ženske lahko izbirajo in menjajo spolne partnerje, ni nadzora nad ženskim spolnim vedenjem, tiranije devištva, vzgoja otrok pa je vezana na materino družino. Ženska ima večjo moč odločanja in se ne seli k moškemu.

Novejše raziskave kažejo, da je k napredku zgodnjih družb pomembno prispevala enakopravnost med spoloma. To se je kazalo na primer pri izbiranju lokacije prebivanja. V družbah, kjer so dominirali moški, so moški določali kraj bivanja, ženske pa so jim sledile in ostajale na periferiji. Kadar je bilo odločanje porazdeljeno enakopravno, so bile družbe bolj povezane in manj hierarhične (Dyble et al., 2015). Še danes je pomembno, ali se ženska preseli k moškemu ter ali ženska prevzame priimek moškega oziroma ali je razmerje obratno. Vse to odraža in krepi obstoječa razmerja moči.

Kasneje se je razvila kultivacija rastlin, živali in kmetijstvo, ki je prineselo presežke hrane. Ko je človeška družba prvič začela ustvarjati presežke dobrin, ki jih je potrebovala za lastno preživetje, se je položaj žensk pomembno spremenil. Moški so skrbeli za črede živine in ko je zaradi presežkov lastništvo postalo pomembno, so te črede postale lastnina moških. Tekmovanja med plemeni so zamenjala trgovanja med plemeni. Preko kopičenja tega prvega blaga, živine, so moški posedovali vedno več materialne moči in zasebnega bogastva. Tako so moški pridobili tudi statusno višji simbol v družbi in posledično se je izoblikoval patriarhat – nadvlada moškega spola nad ženskim. Dokler je bilo sorodstvo še vedno utemeljeno preko materine linije, moški niso mogli zasebnega bogastva prenašati na svoje potomce. Zaradi tega je skozi čas matrilinearne družinske sisteme, torej sisteme, kjer se sorodstvo definira po materini strani, zamenjala nuklearna družina, ki jo sestavljata moški, ženska in otroci (obstaja tudi v razširjenih oblikah, na primer s starimi starši, ki živijo v istem gospodinjstvu).

Nastanek nuklearne družine Engels opiše kot “zgodovinski poraz ženskega spola.” Skupaj z materialnim bogastvom si je moški prilastil tudi žensko, svojo lastno “reproduktivno enoto”. Ženske so bile s svojim novim položajem v družbi degradirane. Bile so brez državljanskih pravic, uporabljene so bile za razmnoževanje, spolna in gospodinjska opravila. Z razvojem institucije države so se ta razmerja formalizirala preko uzakonitve monogamnega odnosa. V marsikateri državi je ženska nezvestoba še vedno kaznovana. Moč nad življenjem in smrtjo je bila v popolni domeni moških.

V času fevdalizma v Evropi so bile ženske razmeroma avtonomne, četudi še zmeraj podrejene moškim. Kljub podrejenosti in izkoriščanosti s strani fevdalcev so se družine preživljale iz lastnih virov in niso bile odvisne od trga delovne sile. Ženska in moški sta delala in proizvajala skupaj in bila odvisna eden od drugega. Ni bilo jasne ločitve med produkcijo dobrin in skrbstvenim delom (reprodukcijo delovne sile). Ženske so opravljale marsikatera dela in obrti, ki so pozneje postala moška, na primer mesarstvo, pekarstvo, varjenje piva in podobno, in so bile opazno udeležene pri dedovanju zemljišč. S prehajanjem v kapitalizem je prišlo do izrazitih sprememb. Ko so kmetje začeli izgubljati zemljišča in druga proizvodna sredstva, se je poslabšal tudi položaj žensk. Izgubljale so pravice do posedovanja posesti, bile so izrinjene iz določenih poklicev in sčasoma postajale vse bolj odvisne od moških (Rutar, 2013). Izgubile so tudi telesno avtonomijo. Cerkvena inkvizicija in tudi siceršnji nadzor nad izpolnjevanjem družbenih norm sta izkoreninila ženska znanja o zdravilstvu in porodništvu. Prej so ženske svobodno uporabljale različne načine za nadzorovanje rojstev, ki pa so zdaj postajali vse strožje preganjani (Federici, 1974). Konec 16. stoletja je močno padla evropska populacija, v Nemčiji se je število prebivalstva znižalo kar za tretjino. Takrat se je začel režim neustavljivega discipliniranja žensk prek uzakonjanja reproduktivnih zločinov: »Država je ženskam odrekla pravico do nadzora nad lastnim telesom ter jih s tem prikrajšala za najbolj temeljne pogoje za fizično in psihološko integriteto ter materinstvo degradirala na stanje prisilnega dela.« (Federici, 1974)

Nastanek zasebne lastnine in razvoj kapitalističnih družb je reproduktivno delo spremenil iz družbenega, kolektivnega, v zasebnega in v domeni nuklearne družine, kjer pa vsa teža tega dela pade na ženska ramena. In ravno ta odnos med zasebnim in javnim delom je dejanska ekonomska podlaga za izkoriščanje žensk na vseh drugih ravneh. Kot pravi Krašovec, ‘spol in rasa se formirata v sferah, ki ne vključujejo družbene produkcije in cirkulacije’, ena izmed teh sfer v kapitalistični družbi je sfera reprodukcije. Rutar (2013) pojasni še natančneje: “Delo, ki v kapitalizmu dejansko šteje (in je zato potrjeno kot družbeno delo, kot del družbenega agregata), je zgolj delo, ki je bilo realizirano na trgu prek mehanizma blagovne menjave. To pomeni, da vsako privatno, individualno delo ne postane nujno tudi družbeno, saj je družbeno le tisto delo, ki ga je posredovala blagovna menjava na trgu. Implikacije za ženske, ki so bile od konca fevdalizma prisiljene opravljati predvsem reproduktivno delo, so težko spregledljive. Reproduktivno delo, kolikor ga ne posreduje blagovna menjava in ostane zgolj privatno, individualno delo, v kapitalizmu ni priznano kot družbeno in zato ni poplačano z mezdo. V marksovskem smislu to delo nima vrednosti.”

Z industrijsko revolucijo in vstopom žensk na trg dela so ženske pridobile delno finančno in materialno neodvisnost od moških, poleg tega so končno spet postale del družbenih procesov produkcije. A podrejeni položaj žensk je s tem postal le še bolj kompleksen. Vstop žensk na trg delovne sile je kapitalizem izkoristil in ga prikrojil po svoji meri. Le malo žensk je z vstopom na trg dela pridobilo popolno ekonomsko neodvisnost zaradi nižjih plačil, ki so jih prejemale oziroma jih še vedno prejemajo.

Z vstopom žensk na trg dela se je pojavil tudi konflikt med delavci in delavkami, ki ga je kapital spretno izrabil. Ker so se ženske in otroci lahko preživljali sami, se je podrla hierarhija v družini, plače pa so se znižale za vse. Moški niso več dobivali “družinske plače”, ampak samo plačo za potrebe enega človeka. Interes moških delavcev je bil, da ženske skrbijo za dom, interes kapitala pa, da delajo doma in v tovarni. To, da se ženske potiska v sfero doma, je seveda v interesu moških, saj jim zato ni treba opravljati napornega in enoličnega dela, do katerega čutijo odpor, (Jogan, 2006) Moški delavci so se v nekem obdobju aktivno zavzemali za izključitev žensk iz sindikatov in za to, da bi se ženske vrnile izključno v domačo sfero (Hartmann, 1978, str. 15). Zase so zahtevali višje plače, ki bi preživele celo družino, za ženske in otroke pa zaščitne zakone, ki bi omejili obseg njihovega dela na trgu. Kapitalu je sicer ustrezalo, da so ženske delale v tovarni in doma, saj so predstavljale cenejšo delovno silo, hkrati pa predstavljale grožnjo moškim delavcem kot rezervna delovna sila, s čimer so moški postali nadomestljivi na delovnem mestu. V konceptu družinske plače sta se tako uskladila interesa kapitalizma in patriarhata (Hartmann, 1978, str. 16).

Največjo oviro pri emancipaciji žensk tako predstavlja institucija nuklearne družine, preko katere so ženske izkoriščane dvojno: kot produktivne delavke in kot reproduktivne delavke. Težje se znajdemo na trgu dela, saj delodajalce od zaposlitve žensk odvračajo morebitni porodniški dopusti, kasneje pa bolniške, saj se pričakuje, da bo za otroke poskrbela mati; vsa ta plačana odsotnost z dela pa ni v interesu delodajalca. Kot zapiše Krašovec: “[Ženske] Slabše niso plačane zato, ker bi imeli delodajalci »predsodke«, ki jih lahkoodpravimo z »ozaveščanjem«, temveč zato, ker v produkcijskem načinu, ki temelji na neskončni produkciji in neskončni akumulaciji kapitala, že sama možnost nosečnosti za delodajalce pomeni tveganje, ki ženskam zbije vrednost njihove delovne sile.” Pogosto tudi manj zaslužimo, saj se zaradi skrbi za družino ženske zaposlujejo za polovičen delovni čas ali pa opravljajo delo na domu. Možnosti za samostojno življenje se tako hitro zmanjšajo, če se ženska ni zmožna preživljati brez pomoči moža ali družine. Ženska tako nima enake možnosti zaslužka kot moški, od nje pa se istočasno pričakuje, da bo delala in služila denar ter poskrbela za gospodinjstvo. Četudi obstaja formalna pravna in ekonomska enakopravnost, kot  pravi Engels (1972), je “moderna individualna družina utemeljena na odprtem ali prikritem suženjstvu žene in moderna družba je sestavljena iz molekul teh individualnih družin.”

Nuklearna družina ni le reakcionarna in nepravična tvorba, temveč v svojem bistvu nedružbena. Ženske izolira iz skupnosti, iz družbe in tudi drugo od druge. Tako se napajata nesocialnost in individualizem ter z njima povezano nevmešavanje v javno življenje. Družina je nujna celica opore za socialno ogrožene in marginalizirane skupine, ampak jih istočasno vedno znova dodatno omejuje. Družinsko nasilje, spolno, fizično in verbalno nasilje nad ženskami in otroci so žalostne posledice patriarhalne nuklearne družine.

Vzpostavitev močne socialne države, ki je bila pri nas predvsem “ostanek” socializma, je močno prispevala k izboljšanju položaja žensk v družbi. Plačan porodniški dopust, otroški dodatki, varstveni dodatek za starejše, progresivne cene vrtcev, javni izobraževalni in zdravstveni sistemi so načini za prenašanje odgovornosti za reprodukcijo družbe z ramen žensk na celotno družbo. So prvi koraki k zagotavljanju emancipacije žensk. In ravno zaradi ukinjanja teh storitev so ženske tiste, ki najbolj občutijo razpad socialne države in varčevalne ukrepe.

Na to opozarja tudi dr. Lilijana Burcar, ki se ukvarja z analizo delitve dela po spolu znotraj kapitalizma. Ugotavlja, “da smo priča veliki količini neplačanega dela s strani žensk, ki znotraj simbiotičnega odnosa med kapitalizmom in patriarhatom opravijo veliko neplačanega dela. Reproduktivno delo kot temeljna baza za vzdrževanje obstoječe in prihodnje delovne sile je namreč potisnjeno v zasebno sfero in vanj kapitalistom ni treba investirati. V interesu akumulacije kapitala je tudi slabitev pravic, povezanih s porodniško in skrbjo za otroka, saj ženske sili v različne oblike prekarnega dela, dela od doma in podizvajalstvo. Skratka v razmerja, v katerih imajo (ne samo ženske) vse manj pravic in omejene možnosti napredovanja in varnosti. Omenjena razmerja pa odpirajo vrata prisvajanju presežnega in nevidnega dela s strani kapitala.” (Delo, 15.3.2013)

V krizi se z namenom krepitve kapitala uvajajo ukrepi, med katerimi so uvajanje manj varnih oblik zaposlovanja, ki ne nudijo pravic, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja, in ukinjanje ali podražitve vrtcev, nižanje in ukinjanje socialnih transferjev in podobno. V veliki meri prizadenejo prav ženske in poglabljajo neenakost med spoloma. Ukinjanje družbenih skrbstvenih sistemov, kot so zdravstveno varstvo, varstvo otrok in njihova prehrana ter varstvo za starejše, ženske priklepa nazaj k neplačanemu delu (Rutar, 2013). Ženske se po celi Evropi vse pogosteje zaposlujejo za skrajšani delovni čas, da lahko skrbijo še za gospodinjstvo. Tako v Nemčiji plačano delo opravlja le tretjina mater in še od tega velik del za krajši delovni čas (Barysch, 2014).

Kljub temu, da se danes zdi, da je domače in hišno delo vse bolj enakomerno porazdeljeno med moške in ženske, podatki kažejo, da to ni res. Ženske tudi pri nas še vedno prevzemajo večji del domačih opravil, po raziskavah pa ženske prevzemajo tudi večji delež stroškov, povezanih s skrbstvenim delom. Neplačano delo doma ženske obremenjuje in jim otežuje sodelovanje, dejavnost ter napredovanje v javnem in profesionalnem življenju.

Po poročilu Eurofound iz leta 2013 ženske v štiriintridesetih evropskih državah tedensko opravijo okoli 10 ur dela več kot moški. Od vseh ur dela ženske opravijo 34 ur plačanega dela, neplačanega (negovanje odraslih in otrok, gospodinjska dela) pa 26,4 ure. Moški opravijo 40,9 ur plačanega dela in 8,8 ur neplačanega dela. Razlika med opravili, stereotipno primernimi za moške ali ženske je med drugim to, da so “ženska” opravila vsakodnevna, enolična, s kratkotrajnim učinkom in vzamejo več časa. “Moška” opravila so občasna in skupno zavzamejo manj časa, kar se kaže v skupnih opravljenih urah neplačanega dela.

Zelo pomembna posledica nastanka specifične oblike gospodinjskega dela in vloge gospodinje  v kapitalizmu je tudi ideološka naturalizacija in seksualizacija reproduktivnega dela. Ravno zato je to vprašanje relevantno za vse ženske, ne le konkretne gospodinje, kot zapiše Federici (1975): “Ta prevara, ki se dogaja v imenu ljubezni in zakona, vpliva na vse nas, četudi nismo same poročene. Ko je enkrat gospodinjsko delo v celoti naturalizirano in seksualizirano, ko postane ženska značilnost, lastnost, smo vse ženske okarakterizirane preko le-tega. Če so neke stvari in aktivnosti naravne, potem se od vseh žensk pričakuje, da bomo to počele in v tem celo uživale. Morda ne služimo enemu moškemu, ampak smo vse v služabniškem odnosu do celega moškega sveta. (‘Nasmehni se, ljubica, kaj je narobe s tabo?’ Je nekaj, kar se vsi moški čutijo upravičene vprašati žensko, ne glede na to, ali je tvoj mož, moški, ki pregleda tvojo vozovnico, ali pa tvoj šef v službi.)”

 

LITERATURA:

Rutar, Tibor; Prispevek k historičnomaterialističnemu razumevanju položaja žensk v kapitalizmu; V: Družboslovne razprave, XXIX (2013), 74: 89–106.

Gonzalez, Maya Andrea; Spolno zaznamovana cirkulacija: branje skritega reprodukcije; 2014; v Borec 712-714; str. 240 – 253.

Federici, Silvia; Wages against housework; Power of Women Collective and the Falling Wall Press; 1975.

Krašovec, Primož; Proti fetišizmu identitet, objavljeno na academia.edu.

Jogan, Maca; Enakost med spoloma in moškosrediščna tradicija v slovenski družbi; 2006; Socialno delo, 3/5, str. 197-205; Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Reed, Evelyn; Woman’s Evolution: From Matriarchal Clan to Patriarchal Famil; 1974; Pathfinder, New York.

Hartmann, Heidi; The Unhappy Marriage of Marxism and Feminism: Towards a more progressive union; 1979; Capital & Class 3(2). SAGE Publications. Publication history, 1–33.

Barysch, K.; Why do so few German mothers go back to work?; 2014; World Economic Forum.

Dyble, M.; Sex equality can explain the unique social structure of hunter-gatherer bands; 2015.

Engels, Friedrich; Origin of Family, Private Property and the State: In light of the researches of Lewis H. Morgan; 1972; International Publishers, New York.

Federici, Silvia; Caliban and the Witch: Women, the Body, and Primitive Accumulation; 2004; Autonomedia, Brooklyn, NYC.