BOJ PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM JE TUDI BOJ PROTI KAPITALIZMU

Vse večje pomanjkanje pitne vode, širjenje puščav in posledično zmanjševanje obdelovalnih površin za pridelovanje hrane, dvigovanje gladine morja, stoletne suše, poplave in druge naravne katastrofe so vse indikatorji, da podnebne spremembe niso več nekaj, kar nas bo doletelo v prihodnosti, ampak lahko njihov vpliv v veliki meri opazimo že danes. Vse te posledice povzroča zvišana povprečna temperatura ozračja že samo za dobro stopinjo od predindustrijskega obdobja. Po projekcijah znanstvenikov pa bi lahko globalna povprečna temperatura do konca stoletja narasla od 5 do 6 stopinj Celzija, kar bi povzročilo nepredstavljive naravne katastrofe in razselitev okoli 600 milijonov ljudi, ki bi ostali brez domov.

Segrevanje ozračja povzroča vztrajno rastoča koncentracija ogljikovega dioksida (CO2) in drugih toplogrednih plinov. Jasno je, da smo za to krivi ljudje s svojo požrešno porabo fosilnih goriv in izsekavanjem gozdov. Ljudje torej ob enem proizvajamo toplogredne pline in zmanjšujemo zemljino kapaciteto za njihovo odstranjevanje.

O podnebnih spremembah in njihovem vplivu poslušamo že kar nekaj desetletij, vendar dejanja političnih odločevalcev večinoma ostanejo samo pri praznih obljubah, zadostnega ukrepanja v boju proti podnebnim spremembam, pa kljub vsem opozorilom znanstvene sfere, ni videti.

Da bi ugotovili, zakaj je temu tako, se vrnimo v leto 1988, ko je James Hansen nastopil pred ameriškim kongresom ter na podlagi neizpodbitnih dokazov potrdil, da so podnebne spremembe resnične in da jih povzroča človek. To je sprožilo močan val razprav, kar je mnogo vlad spodbudilo, da so se še isto leto prvič sestale na srečanju o podnebnih spremembah v Torontu. Hkrati je bil v ta namen tisto leto ustanovljen medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC – Intergovermental panel on climate change). Podnebne spremembe so takrat poleg politikov začeli naslavljati tudi mediji in širša javnost. Izgledalo je kot, da so vsi resnično stopili skupaj in, da bo mogoče na koncu koncev le vse v redu.

Toda kaj je ustavilo ta zagon za spremembe in ukrepanje proti podnebnim spremembam? V 70. letih prejšnjega stoletja je prišlo do stagflacije. Ime tega fenomena priča o dveh pojavih, ki sta udarila istočasno: vzpon inflacije in stagnacija gospodarske rasti. Ta krč v gospodarstvu je dal priložnost za vzpon konzervativnim ekonomistom, ki so glavnega krivca za nastalo situacijo videli v preveliki in preveč potratni državi, rešitev pa v vnovični liberalizaciji ekonomskih odnosov. Zaradi svojih nazorov so si tudi prislužili naziv neoliberalci. Z ustanavljanjem inštitutov in fundacij so začeli uspešno lobirati za gospodarske reforme. Že v Carterjevi administraciji so se namreč začele sprejemati politike deregulacije trgov. V času Ronalda Reagana (1981-1989) pa je neoliberalizem dobil še ideološki zagon. Neoliberalne reforme so prinesle politiko privatizacije in deregulacije trga, hkrati pa “varčevanja“ na račun socialnih transferjev države, ki je namenjeno nadomeščanju zmanjšanega pritoka denarja zaradi rezov korporativnih davkov.

Ravno te politike pa nas še dodatno omejujejo pri resnem spopadanju s podnebnimi spremembami, saj za to potrebujemo močno družbeno sfero, v katero bi morali investirati namesto “varčevati”. Namreč le družbena sfera, ki ni primorana skrbeti samo za lastno eksistenco, lahko aktivno sodeluje v političnih procesih. Posledično pa tudi zaradi zmanjševanja socialnih transferjev onemogočajo, da bi se bili ljudje zmožni spopadati z vremenskimi razmerami, ki jih je prineslo dosedanje zvišanje povprečne temperature. Poleg tega so politike privatizacije državne sektorje prodajale privatnim korporacijam. Tudi promet in energetika – sektorja, ki sta glavna akterja v zeleni tranziciji – sta šla v večini držav v last privatnim korporacijam, katerih edini cilj je koncentracija in akumulacija profitov. Avtonomija teh korporacij pa hkrati presega okvire držav. Problematično je namreč, da dvajset transnacionalnih korporacij prispeva kar 40 % vseh svetovnih izpustov CO2.

Capitalism vs the climate

Država je s tem, ko je opustila oziroma izgubila aktivno vlogo v gospodarski politiki, opustila tudi zmožnost uveljavljanja drugih prioritet v družbenem razvoju, kot so zdravje ljudi in ohranjanje čistega okolja. Deregulirana ekonomija tako tudi državam, zaradi moči korporacij, kot absolutno prioriteto postavlja profit.

Danes smo se torej znašli v neprijetni situaciji. Na eni strani imamo vlade, ki so zaradi privatizacije in prostotrgovinskih sporazumov ter podobnih politik močno zmanjšale svojo moč in jo predale korporacijam, zato v smeri prehoda na obnovljive vire ne delajo veliko. Na drugi strani pa imamo zaradi zmanjševanja socialnih transferjev močno podhranjeno družbeno sfero, zaradi česar se ta med seboj težje povezuje in ima posledično manj vpliva na spremembe.

Na tem mestu bi lahko sklepali, da so samo neoliberalne politike tiste, ki nam onemogočajo resen odziv na podnebne spremembe, ne pa kapitalizem sam. Zato je potrebno izpostaviti, da je prav potreba kapitalizma po konstantni ekonomski rasti tista, ki je pripeljala do intenzitete podnebnih sprememb in neoliberalnih politik.

Nekompatibilnost reševanja podnebnih sprememb in kapitalistične potrebe po konstantni ekonomski rasti najdemo v raziskavi Kevina Andersona iz Centra za raziskave o podnebnih spremembah Tyndall. Ugotavlja namreč, da če želimo resnično omejiti segrevanje ozračja pod dve stopinji Celzija, bodo morale bogatejše države kot na primer Kanada in ZDA letno zmanjšati emisije toplogrednih plinov za osem do deset odstotkov. To pomeni radikalno zmanjševanje količine emisij. V sistemu, katerega glavni cilj je ekonomska rast za vsako ceno, pa je lahko to zmanjševanje le marginalno, od ena do največ štiri odstotka letno, kar nas še zdaleč ne pripelje do želenega cilja.

Če se torej želimo resno spopasti s podnebnimi spremembami mora na eni strani država prenehati z neoliberalnimi politikami varčevanja in začeti vlagati v družbeno sfero. Ta pa se mora tudi sama odzvati in začeti povezovati. S pomočjo državnega vlaganja lahko družba preko skupnostnih investicij v obnovljive vire energije dovolj hitro prevzame moč odločanja v okviru energetskega sektorja. S tem hkrati prepreči, da bi ta tranzicija na obnovljive vire energije ohranila trenutno tehtnico politične moči različnih akterjev, in dala odločevalno pravico nazaj ljudem.