Hong Kong: Med bedo in izobiljem


“If you want to see capitalism in motion, go to Hong Kong.”

– Milton Friedman

Tej Friedmanovi trditvi bi stežka ugovarjali; Hong Kong je ena od prestolnic svetovnega gospodarstva in globalno stičišče finančnega kapitala ter s tem središče moči in vpliva. Od nepomembne ribiške vasice se je v drugi polovici 20. stoletja razvil v eno največjih in najprometnejših pristanišč na svetu. O Hong Kongu lahko govorimo v superlativih; mesto je dom najbogatejšim Azijcem, je mesto z največ stolpnicami na svetu, je hkrati eno najbolj gosto naseljenih območij na planetu in ima po mnenju različnih neoliberalnih think-tank inštitutov tudi najbolj odprto gospodarstvo. Le-to je postalo že tradicija, zaščitni znak te novodobne postkolonialne mestne države.

Med neonskim bliščem in hektarji armiranega betona pa se skriva še druga, manj bleščeča plat Hong Konga, ki sili vedno bolj v ospredje in postavlja sedanji družbeno-politični ureditvi resne izzive. Superlativi gredo namreč tudi v drugo smer; Hong Kong je najbolj neenaka družba v razvitem svetu, sooča se z izjemno bivanjsko problematiko ter številnimi nerešenimi socialnimi vprašanji.

Neoliberalni eksperiment, ki traja že več kot pol stoletja, je ustvaril bizarna nasprotja, ki jih je za razumevanje treba gledati v družbeno-zgodovinskem kontekstu.

OD PIRATSKEGA ZATOČIŠČA DO FINANČNEGA SREDIŠČA  

Zgodovina razvoja sodobnega Hong Konga

Hong Kong je svojo moderno zgodovino začel kot ribiška vasica, zaradi svoje strateške lege in geografskih prednosti pa tudi kot zatočišče za piratske združbe; na tem območju je med drugim v začetku 19. stoletja deloval Čeung Po Tsai, eden najslavnejših kitajskih piratov. Obalno naselje, obdano s strmimi vzpetinami in hribi je kmalu vzbudilo pozornost kitajskih vladarjev, ki so v njem prepoznali potencial za trgovsko pristanišče in vojaško utrdbo. Kitajske dinastije so Hong Kongu vladale do prve opijske vojne z Britanskim imperijem, ki je po zmagi nad mestom leta 1842 vzpostavil kolonialno oblast. Leta 1898 je bila med Britanskim imperijem in Kitajci podpisana pogodba, po kateri so Britanci dobili v najem sedanji teritorij Hong Konga za 99 let.

V kolonialnem obdobju se je mesto širilo in postalo trgovsko in finančno središče, industrija pa je slonela večinoma na ladjedelništvu, manufakturah ter proizvodnji sladkorja in cementa. Burno prvo polovico 20. stoletja so zaznamovali svetovna vojna, notranjepolitično vrenje na Kitajskem in velika depresija v ZDA, ki so posredno vplivali tudi na Hong Kong.

Pomembno obdobje v zgodovini mestne državice je bila državljanska vojna na sosednjem Kitajskem leta 1947, ki je gospodarstvenike iz kitajskih pristanišč spodbudila, da so začeli iskati zatočišče pod britanskim žezlom v stabilnem Hong Kongu. Zmaga komunistov na Kitajskem je pomenila prelomnico v ekonomski zgodovini kolonije; uvedba planskega gospodarstva je privedla do izolacije Kitajske ljudske republike, deloma zaradi lastne politike, deloma pa zaradi mednarodnih embargov. Hong Kong je zahvaljujoč temu močno pridobil na politični pomembnosti v očeh mednarodne trgovine; postal je kapitalistična oaza ob obali komunističnega kolosa, a obenem z njim ni pretrgal trgovskih vezi. Eden glavnih razlogov za to je bila trgovina s prehrambenimi izdelki, ki je na eni strani Kitajcem na celini omogočala izvoz, Hong Kongu pa služila kot vir poceni hrane, kar je bilo vitalnega pomena za vzdrževanje rastočega gospodarstva, saj je v mestu ohranjalo nizke življenjske stroške.

Naslednji pomemben dejavnik je bil povojni eksodus podjetnikov iz Kitajske v Hong Kong; migrantski podjetniki iz Tientsina, Guangdžuja in Šanghaja so na noge postavili tekstilno in bombažno predelovalno dejavnost, ki je v petdesetih letih postala temelj tamkajšnje industrije. Podjetniki pa s sabo niso prinesli zgolj potrebnega znanja, ampak tudi kapital in delovno silo. Do sredine petdesetih let je bilo v proizvodnji zaposlenih že okoli 100.000 delavcev, število manufaktur in tovarn pa je zraslo na več kot 2000.

V šestdesetih letih se je industrijski sektor razširil na dodatne panoge, katerih pomemben del je predstavljala proizvodnja plastike in elektronike, tako da je v sedemdesetih število zaposlenih v proizvodnji naraslo na več kot pol milijona. Glavno konkurenco rastočemu gospodarstvu so predstavljala gospodarstva ostalih treh “azijskih tigrov” Južne Koreje, Tajvana in Singapurja, vendar je pritisk konkurence fleksibilna hongkonška industrija reševala s stalnim prilagajanjem.

Fleksibilnost je omogočala gospodarska doktrina, ki je zvesto sledila načelom prostega trga; nizki davki, kapitalu prijazna delovna zakonodaja (bolje rečeno odsotnost le-te), odsotnost uvozno-izvoznih tarif, izjemno nizki državni izdatki ter stroga fiskalna politika so samo nekateri dejavniki zaradi katerih se je Hong Kong uveljavil kot najbolj svobodno in konkurenčno gospodarstvo.

V osemdesetih in devetdesetih letih se je to gospodarstvo usmerilo v storitveni sektor; bančništvo, zavarovalništvo in posredništvo je nadomestilo proizvodnjo v vlogi pogonskega motorja. Danes storitveni sektor predstavlja več kot 90 % BDP, država pa je finančno središče Azije; tri četrtine od stotih največjih svetovnih bank ima v Hong Kongu svoja predstavništva.

Ko se je leta 1978 Kitajska pod državnikom Dengom Šjaopingom začela odpirati, so industrialci iz Hong Konga to izkoristili tako, da so začeli proizvodnjo seliti preko meje na celino. Zgodil se je ponovni obrat toka delovne sile, ki je lokalne delavce v nekaterih panogah postavil pred možnost ostati brez dela ali pa sprejeti nizko plačane službe v drugih sektorjih. V devetdesetih je prišlo v Hong Kongu do upada v gradbenem sektorju, industrialci pa so začeli uvažati ceneno delovno silo od drugod, kar je spet povzročilo težave domači delovni sili. Po azijski gospodarski krizi leta 1997 je država pospešeno začela uvajati začasne in vse bolj prekarne oblike dela. Istega leta se je iztekla 99-letna pogodba med takratnimi kitajskimi oblastmi in Britanskim imperijem, ki je mesto vrnila pod okrilje Kitajske. Tudi po tej prelomnici se ekonomsko gledano ni nič bistveno spremenilo. Peking je v odprtem hongkonškem gospodarstvu videl mnogo priložnosti, zato je mesto anektiral pod krilatico “ena država, dva sistema”, Hong Kong pa je s tem postal tudi t.i. posebno administrativno območje (SAR – Special Administrative Region) znotraj LR Kitajske.

 

PROTISLOVJA HONGKONŠKE EKONOMSKE IDEOLOGIJE

Hongkonški kapitalizem je sistem protislovij; na eni strani indeksi gospodarske svobode uvrščajo državo v sam svetovni vrh; država je s svojo abstinenčno in deregulacijsko politiko ustvarila tradicijo kapitalistične oaze, ki je vsa ta leta navduševala prostotržne ideologe in privabljala investitorje iz vsega sveta. Na drugi strani je Hong Kong dom finančnih elit – rentnikov, ki so si uspeli akumulirati tolikšno količino kapitala, da so si ustvarili monopolne imperije tako doma kot po svetu, kar je samo po sebi v neskladju s tržno idejo.

Vzporedni obstoj monopolizma in prostega trga je s stališča neoliberalne ideologije nezdružljiv; manj državnega intervencionizma in več prostega toka kapitala naj bi preprečevalo monopolizacijo in rentništvo, pa vendar se je Hong Kongu zgodilo ravno to; v nedavni raziskavi, ki jo je opravil The Economist, država zaseda prvo mesto na lestvici t.i. crony kapitalizma. Crony kapitalizem je po kratki definiciji (negativna) povezava med državo in gospodarstvom.

V primeru Hong Konga si je vzpenjajoča se kapitalistična elita postopoma kar sama utrla pot v upravne in odločevalne birokratske organe, ki so določali ekonomsko politiko kolonialnega mesta. Obstajata dve študiji (prva je bila opravljena leta 1977, druga pa 1990), ki govorita o vplivu vodilnih gospodarstvenikov na ekonomsko in socialno politiko Hong Konga. Ker so ti posamezniki tvorili ozek krog najvplivnejših ljudi, so se med sabo, kot trdi avtor prve študije, konsolidirali v upravljanju ekonomije, saj so prepoznali logične skupne interese. Posledično so svoj vpliv izkoristili za nadaljno promocijo in uvajanje prostotržnih idej, ki so bile pisane na kožo prav njim ter obenem uspešno zavirali razvoj socialne države. Lahko bi rekli, da se je Hong Kongu zgodil razredni boj – razred kapitalistov se je preko akumulacije kapitala znotraj prostega trga in s konsenzom britanskih kolonialnih oblasti dokopal do administrativnih funkcij in s tem utrdil svojo suverenost. Tudi potem, ko so se v osemdesetih letih zgodili določeni premiki v smer večje demokratizacije, se ta njihova suverenost ni bistveno zmanjšala.

Hongkonški tajkuni so zrasli v sistemu, ki naj bi spodbujal tekmovanje in tržno konkurenco, in zgodbe mnogih izmed današnjih tajkunov so klasične libertarne zgodbe o uspehu posameznikov, ki so kot otroci delali v tovarnah, da so preživljali svoje družine, a so se s trdim delom prebili do bogastva. In resnično, poslovni začetki mnogih hongkonških kapitalistov so bili skromni, tako kot na primer poslovna pot trenutno najbogatejšega azijskega tajkuna Lija Ka-šinga. Li je svoj imperij, ki je danes ocenjen na 32 milijard ameriških dolarjev, začel s proizvodnjo plastičnih cvetlic, in se v okolju, ki ga je ponujal Hong Kong hitro povzpel med poslovno elito. Dejavnik, ki je pri zagvornikih prostega trga mnogokrat spregledan pa je ta, da kapitalisti, ne glede na to po kakšni poti so akumulirali bogastvo, stremijo k plemenitenju le-tega. Namesto konkurence iščejo monopolne niše, kar na dolgi rok privede v koncentracijo kapitala v rokah teh posameznikov in nezmožnost manjših igralcev na trgu, da bi jim predstavljali resno konkurenco.

Dejstvo, ki je mnogokrat prezrto so tudi neenake možnosti vzpostavljanja konkurence na vseh področjih in različno obnašanje trgov glede na posamezne sektorje. Raznolikost gospodarskih panog je tako v Hong Kongu privedla na eni strani do neizprosnega tekmovanja, medtem ko so sektorji, ki že po naravi težijo k formiranju monopolov te tudi ustvarili. Primer za to so med drugim javni prevoz, energetika ali telekomunikacije, katerih tržni deleži so razdeljeni v monopolne in oligopolne združbe velikih kanglomeratov, ki pripadajo najbogatejšim tajkunom v državi. Tako je praktično nemogoče, da ne bi preživeli dneva v Hong Kongu, brez da bi koristili storitve, ki jih ponujajo Li Ka-šing, Lui Če Vu, brata Kvok, Li Šau Ki ali Čeng Ju-tung. Posledično tekmuje med sabo tako malo igralcev, da že težko govorimo o prostem trgu, saj se morebitne nove igralce sistematično izriva. Formiranje monopolnih združb v prostem trgu je že sam po sebi paradoks, ki ga v zadnjem času povečujejo še ideje o nujnosti državnega posredovanja z uvedbo zakonodaje, ki bi ščitila konkurenco.

Državne intervencije so sicer paradoks neoliberalnih gospodarstev, in tako kot povsod drugod, tudi v prestolnici prostega trga ni šlo vedno brez posredovanja države; v obdobju povečanega migrantskega vala iz Kitajske v petdesetih, se je država znašla pod velikim pritiskom; naval migrantov je sicer prinesel gospodarstvu ogromno nove in poceni delovne sile, ki pa je nenadoma povečala potrebo po nastanitvi. Da ne bi prišlo do bivanjske krize, se je država odločila ukrepati; načrtno so zgradili ogromne stanovanjske komplekse, da so naselili maso stotisočih delavcev, ki so prihajali čez mejo. S takšnimi in podobnimi intervencijami je država preprečevala dvig cen stanovanj in pomagala industriji ohranjati konkurenčnost.

Intervencije so poleg gradbenih projektov vključevale tudi pridobivanje novih zemljišč za njihovo izvedbo. Vsa zemljišča v Hong Kongu so v državni lasti, in se oddajajo v najem na dražbah, vendar si zaradi izredno visokih cen zakupne podvige lahko privoščijo le najpremožnejši investitorji, večinoma konglomerati hongkonških gospodarskih elit.

 

EN SISTEM – DVA SVETOVA

Dolga desetletja neoklasične ekonomske doktrine so hongkonško družbo povsem razslojila; študije družbene neenakosti razvitih držav postavljajo Hong Kong v sam svetovni vrh; več kot polovica vseh dohodkov pripada eni petini prebivalstva, pri čemer tu ni upoštevana kapitalistična elita investitorjev, ki ne živijo od mezd (plač).

Primerjave prihodkovne neenakosti, merjene z gini indeksom in gospodarske rasti nakazujejo premosorazmerno soodvisnost; prihodkovna neenakost narašča skupaj z rastjo gospodarstva, v primeru Hong Konga pa je rasla tudi v času gospodarske krize konec devetdesetih. Podatek, ki daje kredibilnost tezi, da se v času gospodarske krize poveča družbena neenakost, pri čemer so na slabšem nižji sloji.

 

neimenovana1


Za razliko od večine drugih razvitih držav (sploh ZDA), so dolgoročni podatki o revščini za Hong Kong za nazaj težko dostopni; razlog za to je, da se državna statistika do sredine prejšnjega desetletja ni kaj dosti ukvarjala s tem vprašanjem. Uradni podatki pravijo, da se od 7,2 milijonov ljudi, kolikor jih živi v Hong Kongu, približno 1,2 milijona nahaja pod mejo revščine. Oxfamovo poročilo o zaposlenosti in revščini v Hong Kongu za obdobje 2003 – 2012 izpostavlja revščino med zapolsenimi, t.i. working poor, kot enega najbolj perečih problemov v državi. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je v omenjenem obdobju stanje revnih gospodinjstev ostalo bolj ali manj nespremenjeno kar nakazuje na začaran krog v katerega so ujeti delavci z nizkimi dohodki. Splošna stopnja revščine v državi naj bi tako znašala okoli 17,7%, kar prekaša večino razvitih držav (članic OECD).

V sedemmilijonskem Hong Kongu po zadnjih podatkih domuje 82 milijarderjev, kar državo uvršča v svetovni vrh glede na število prebivalcev. Medtem se na samem dnu družbene lestvice po ocenah (točnih podatkov ni) nahaja med 50- in 200.000 ljudi, ki živijo v propadajočih blokovskih naseljih v železnih kletkah, t.i. cage homes. Ta domovanja so še ena značilnost Hong Konga, ki je nastala kot posledica pomanjkanja prostora in prenaseljenosti v obdobju industrializacije v petdesetih letih, danes pa so simbol ekstremne družbene neenakosti. Domovanja iz kletk pripadajo ljudem na družbenem dnu, ki so ostali brez osnovnega socialnega zavarovanja in nimajo sredstev za kritje najemnin, ki so v mestu zelo visoke. Ni treba posebej poudarjati, da so ugodnosti prostega trga za te ljudi popolnoma nedosegljive.

 

ODNOS DRŽAVE DO SOCIALNIH VPRAŠANJ

Naraščujoča družbena neenakost, vse manjša socialna mobilnost in nenazadnje bivanjska problematika, so danes ključni problemi hongkonške družbe. Neoliberalna narava državne politike se je že v preteklosti odražala v minimalističnem in odklonilnem pristopu oblasti do reševanja teh ključnih vprašanj.

Spodnji graf primerja državne izdatke* in obdavčenost glede na BDP s stopnjo družbene neenakosti izbranih držav;

 

neimenovana

* Prikaz je posplošen; državni izdatki (govt. expend.) zajemajo vse izdatke neke države, zato je treba upoštevati odstotek, ki gre za socialne programe, pokojnine ipd., ki tukaj ni posebej prikazan.

V Hong Kongu obstaja krovni program zagotavljanja socialnih nadomestil, ki se imenuje CSSA ali Comprehensive Social Security Assistance. Namen programa je, da prejemnikom zagotovi določeno podporo, še zdaleč pa ni namenjen zagotavljanju osnovnega preživetja. V duhu neoliberalne ideologije se država otepa grajenja celostnega socialnega sistema, saj naj bi ta vnašal anomalije v tržni sistem in zmanjševal osebno iniciativo posameznikov, da se prebijejo iz revščine. Namesto tega je država pristopila s programi prekvalifikacij, izobraževanj in integracij na trg delovne sile, rezultati katerih pa so bili po ocenah opravljenih študij zgolj delno uspešni.

Poseben problem predstavlja skupina prej omenjenih revnih zaposlenih, ki večinoma niso upravičeni do socialnih nadomestil, čeprav jim plače komaj ali pa sploh ne pokrijejo osnovnih potreb. Državni socialni programi so do zdaj imeli v najboljšem primeru mešan učinek; v obdobju recesije konec devetdesetih let je zelo malo udeležencev teh programov dejansko uspelo najti zaposlitev, medtem ko je vprašanje, ki se postavlja, tudi kakovost teh delovnih mest. Hongkonški svet za socialne storitve (Hong Kong Council of Social Service) je v poročilu o socialni izključenosti konec leta 2012 opozoril na fenomen trdovratne revščine s katero se otepajo najbolj ranljive skupine, kot so starejši, revni zaposleni, invalidi in družine, ki preživljajo člane, ki trpijo za kroničnimi boleznimi.

Leta 2011 je vlada prvič uvedla splošno minimalno plačo, ki je bila do takrat rezervirana izključno za tujce, ki so delali kot pomočniki v gospodinjstvih. Med liberalnimi ideologi in politiki je povzročila negodovanje, saj so v tem prepoznali začetek razgradnje prostega trga. Po ugotovitvah Oxfama, je uvedba minimalne postavke (ki trenutno znaša nekaj več kot 3 eur/uro) iz absolutne revščine uspela potegniti slabih 30 % revnih zaposlenih.

Posebej ranljiva skupina v Hong Kongu so starejši, katerih položaj je država desetletja zanemarjala. Ideološka vodila so preprečevala tudi vzpostavitev kakovostnega pokojninskega sistema. Medtem ko so drugi azijski tigri že v petdesetih (Tajvan in Singapur) – kljub temu, da jih je gnala podobna ekonomska logika – vzpostavili delujoč osnovni sistem pokojninskega varstva, so se hongkonške oblasti vse do leta 1995 otepale podobnih načrtov, katerih zagon se je z uvedbo posebnega sklada, imenovanega MPF (Mandatory Provident Fund) zgodil šele pod post-kolonialno vlado leta 2000. Aktualni sistem ima podoben omejen učinek, kot prej omenjeni CSSA, saj nima dovoljšnjega dosega, da bi pokril potrebe tistih, ki to najbolj potrebujejo. Rezultat je precejšnja socialna ogroženost in izključenost določenega odstotka starejših, katerih preskrbo so zmanjšale še demografske spremembe; značilna znotrajdružinska pomoč, ki ima ravno v tem delu sveta močno tradicijo, je zaradi vedno večje atomizacije tradicionalnih družinskih vezi, ki jo razvoj tržnega sistema še dodatno spodbuja, oslabljena, kar občutijo starejši, ko ostanejo brez pomoči svojcev, ki bi jih pomagali držati nad vodo.

Poleg očitnih težav s katerimi se spopadajo prejemniki socialne pomoči v Hong Kongu, obstaja še nezanemarljiv faktor socialne stigme, ki se ga ne da razložiti s statistiko, ima pa močne negativne posledice na ljudi; v družbi, katere steber predstavlja liberalna tržna ideologija, se prejemniki socialne pomoči počutijo še bolj odrinjene, pogosto pa jih spremlja še občutek lastne nesposobnosti, ker se zaradi tega ali onega razloga niso uspeli uveljaviti v družbi, ki jo poganja nenehna gonja za dobičkom in uveljavljanjem.

 

KAKO NAPREJ?

Hong Kong je lastna socialna vprašanja dolgo časa potiskal ob rob, prioriteta državne politike je bila predvsem skrb za striktno fiskalno politiko, ustvarjanje svobodne tržne klime in gospodarsko rast. Ob tem je, nekoliko ironično, zanemarila vpliv socialne neenakosti, ekstremne revščine in demografskih sprememb – treh ključnih socialnih faktorjev – na gospodarstvo. Pritisk socialne problematike deluje kot tempirana bomba; kdaj jo bo razneslo je samo vprašanje časa, in nedavna družbena gibanja, ki so se zgodila v državi imajo morda globlji pomen, kot se zdi na prvi pogled.


M.K.

REFERENCE:

 

Forbes

http://www.forbes.com/hong-kong-billionaires/list/

 

Oxfam Hong Kong

http://www.oxfam.org.hk/en/default.aspx

 

Chui Lap, Leung Shong Tung, Yip Chun Hin. Income inequality in Hong Kong

http://www.hkss.org.hk/spc/2011-12/AwardPDF/S11-12-DP4.pdf

 

Wong, Linda. Hong Kong’s Welfare Model Reconsidered. What Model? What Traits? And What Functions?

http://www.welfareasia.org/5thconference/papers/Wong%20L_Hong%20Kong%20Welfare%20Model.pdf

 

Economic History Association

http://eh.net/encyclopedia/economic-history-of-hong-kong/

 

Journal of Societal & Social Policy, Vol. 4/3: 1-16. Mapping Poverty in Hong Kong and the Policy Implications

Deli članek
,