Ko so leta 2001 za obzorje izginili prvi ameriški bombniki, ki so metali bombe na obubožan Afganistan, so nebo že zasedla letala s humanitarno pomočjo. Vnaprej se je predvidelo število ranjenih in razseljenih, na zemljevide se je zarisalo begunska taborišča, po bombardiranju so vasi in mesta zasedli humanitarni delavci z zdravili, hrano, improvizirano nastanitvijo. Imperialna ofenziva ni bila zgolj vojaška, ampak tudi in predvsem humanitarna. Desni roki imperija, ki jemlje, ubija in disciplinira, je sledila leva, ki neguje, oskrbuje in blaži posledice nasilja, ki je nujen del aparata vzdrževanja neenakosti. Humanitarnost moramo v času neokolonialnih vojn, brutalne neenakosti in izkoriščanja razumeti kot obliž in ne zdravilo, kot antidepresiv, ki dela trpljenje znosno.

V dneh, ko so na grško-makedonski meji obstali tisoči, ki jih zaradi napačnega dokumenta, identitete in izgleda namesto nadaljevanja poti čakajo policijski kordoni, je primeren trenutek za premislek humanitarnega razuma. Kajti v obmejnem Idomeniju ne spremljamo zgolj materializacije govora o varnosti, ampak se je v režimu ločevanja in izključevanja razgrnila tudi resnica humanitarizma kot sopotnika idej varnosti in nadzora. Razumeti množično potrditev svobode gibanja kot humanitarno krizo vodi v specifičen način mišljenja in delovanja, ki v sebi nosi kali izključevanja. Humanitaren pogled na t. i. begunsko krizo ni problematičen zgolj v svojem naslavljanju situacije, ampak predvsem v tehnikah, praksah in strategijah njenega praktičnega razreševanja. Izpostaviti je potrebno vsaj tri.

Prvič, humanitarno mišljenje in delovanje vedno zgolj sanira obstoječe stanje. Ne premišljuje o vzrokih (in njihovi odpravi) ali o prihodnosti (o tem, kako bomo trajno uredili situacijo), ampak je popolnoma osredotočeno na sedanjost. Urgentni klici po reševanju golega življenja trpečih nas tako spodbujajo, da ne premišljamo in politiziramo, ampak da zgolj rešujemo, kar se rešiti da. Takšen pogled se je na slovenskih mejah materializiral v obliki sanitarnega koridorja deljenja najosnovnejših dobrin ob hkratnem popolnem podrejanju diktatu varnosti. Humanitarec ne problematizira vojaškega nadzora, ograj in omejevanja gibanja, saj le takšen pristop omogoča reševanje ključnega objekta humanitarnega razuma: golega biološkega življenja.

Drugič, če je ključen predmet humanitarnega delovanja golo življenje, potem so njegovi nosilci zgolj pasivni prejemniki pomoči, brez lastne volje in spodobnosti delovanja. Trpeče žrtve, ki v begunskih taboriščih iščejo najosnovnejše dobrine za preživetje, so idealna podoba humanitarnega razuma. To niso odločni borci za boljše življenje, pogumni uporniki proti obupu, so brez samoiniciative in avtonomije, so objekti in ne subjekti. Ko humanitarizem dojame svoj objekt kot žrtev, v popolni različici v podobi lačnega otroka, mu odvzame vso sposobnost delovanja in ga potisne v razmerje popolne odvisnosti od pomoči. V humanitarnem režimu se objekti pomoči ne morejo sami postaviti na noge, ni jim dovoljeno lastno delovanje, preprečene so jim avtonomne poteze in rešitve.

Tretjič, konstruiranje begunca kot nemočne žrtve nujno vodi v prakse izključevanja vseh tistih, ki ne padejo v to kategorijo. V trenutku ko nisi več predmet sočutja zaradi svojega trpečega telesa, ko zahtevaš več kot golo životarjenje, se ti odreče pravice, ki pripadajo zgolj tihi, pokorni in pomoči potrebni žrtvi. Humanitaren razum tako ločuje in kategorizira ljudi ter jih na podlagi njihovega trpljenja, nedolžnosti in krhkosti razporeja v hierarhije raznolikih statusov. Tisti, ki bežijo pred vojno, dobijo status begunca in so pospremljeni v nadzorovana taborišča, tistim, ki bežijo pred izkoriščanjem kapitala, ekonomskim uničenjem ali okoljsko katastrofo, pa se pripiše status ekonomskega migranta ter jih čaka deportacija. Takšno ločevanje se ponovno opravičuje in pojasnuje s humanitarizmom: učinkovito lahko pomagamo pomoči potrebnim le, če preprečimo dostop do resursov tistim, ki je ne potrebujejo tako nujno. Kot je zapisano v pravilnikih delovanja UNHCR: »kredibilnost posameznega sistema podeljevanja azila je resno oškodovana zaradi pomanjkanja hitrega vračanja tistih, ki ne potrebujejo mednarodne zaščite«.

Humanitarnost je tako utemeljena na dojemanju aktivnih posameznikov kot žrtev ter nato v drugem koraku na jasnem ločevanju in hierarhizaciji ljudi. V praksi takšen pristop k naslavljanju svobode gibanja nujno vodi v institucionalni rasizem kategorizacije ljudi, dodeljevanja raznolikih statusov in izključevanja. Tisoči, ki so obtičali v Idomeniju, so bili izločeni na podlagi humanitarnih kriterijev. Njihova želja po boljšem življenju jim ne daje legitimnosti, da bi lahko prečkali mejo. Če želijo v Evropo, morajo postati nedolžna, uboga in pomoči potrebna žrtev, ki ne išče dela, ampak zatočišče, ki želi zgolj preživeti in ne živeti.

Vendar mi in novi prebivalci Evrope ne želimo životariti v taboriščih nadzora in bede. Ne želimo biti hranjeni in oblečeni zaradi sočutja, ki je rezervirano zgolj za pokorne žrtve vojnega nasilja. Ne želimo rešiti zgolj naših golih življenj, ampak zahtevamo dostojna in svobodna življenja za vse. V trenutku, ko v beguncih prepoznamo aktivne, iznajdljive in zelo pogumne posameznice, ki so v iskanju boljšega življenja prebile policijske kordone in porušile meje, se nam odpira pogled na drugačno razumevanje in razreševanje situacije. Namesto pomoči jim lahko ponudimo solidarnost, namesto getoiziranih taborišč interkulturna srečanja, namesto nadzora polja svobode in samoiniciative. Predvsem pa se jim lahko pridružimo v skupnem boju za boljše življenje!

 

Na ruševinah,

kapitalizma,

bomo zgradili drugačen svet,

drugačen svet,

brez avtoritet,

nočemo životarit,

mi hočemo živet!