MEDGENERACIJSKA PRAVIČNOST IN ZELENA DELOVNA MESTA

V torek, 28. marca, je na seji Odbora za infrastukturo, okolje in prostor svoje poglede predstavila tudi študentska Iskra. Preberite naš govor:

»Pozdravljeni in hvala za besedo! V imenu študentskega društva Iskra bom danes govoril o konceptu medgeneracijske pravičnosti in o delovnih mestih tekom tranzicije v nizkoogljično družbo.

Pospešeno kurjenje fosilnih goriv spodbuja podnebne spremembe. Te lahko sicer občutimo že danes, a bodo mnogo hujše v naslednjih desetletjih in stoletjih – torej v času moje generacije, generacije vaših vnukov in nadaljnjih generacij. V luči tega se morate zavedati, da z vašimi političnimi odločitvami v smeri intenzivnega kurjenja fosilnih goriv omenjenim generacijam omejujete in odrekate pravico do dostojnih in stabilnih razmer za življenje. Takšne politične odločitve mojo in prihodnje generacije diskriminirajo izključno na podlagi rojstva v drugem časovnem obdobju. Prav zaradi tega se v Združenih državah Amerike, na Nizozemskem in drugod po svetu vrstijo tožbe mlajših generacij proti apatičnim podnebnim politikam lastnih vlad.

Da pa bi lahko delovali skladno z medgeneracijsko pravičnostjo, bo treba izvesti tranzicijo v nizkoogljičo družbo. Ta prehod se danes skorajda izključno povezuje z zaprtjem delovnih mest, upadom bruto domačega proizvoda in drugimi negativnimi posledicami. A če pogledamo študije s tega področja, vidimo povsem drugačno sliko. Dejansko ima zelena tranzicija velik družbeno-socialni potencial. Ta potencial je prepoznal tudi bivši ameriški predsednik Barack Obama, ki je predvsem zaradi študije inštituta PERI več kot 10 % sredstev svojega znamenitega programa American Recovery and Reinvestment Act namenil zelenim investicijam. Omenjena študija je pokazala, da milijon investiranih dolarjev v obnovljive vire energije pripelje do 16.7 novih delovnih mest, medtem ko investiranje enake vsote v fosilna goriva pripelje le do 5.3 novih delovnih mest. Ob tem je v zeleni ekonomiji v primerjavi s fosilno tudi mnogo več delovnih mest primernih za napredovanje in tudi mnogo več delovnih mest za posameznike z nižjo izobrazbo. In nenazadnje, zelena ekonomija obsega ene najhitreje rastočih panog na svetu in tako je tudi iz čisto ekonomskega vidika smiselno čim prej skočiti na ta vlak. Potrebna sredstva za zeleno tranzicijo skladno s priporočili Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) so ocenjena na okoli 1,5% letnega BDP, kar je le nekaj več, kot Slovenija na letni ravni nameni za okoljsko sporne subvencije. Če upoštevamo še stroške posledic podnebnih sprememb, ki bodo v naslednjih desetletjih narasli tudi do 1% BDP, je financiranje zelene tranzicije preprosto in povsem izvedljivo. Takšna tranzicija bi ob omenjenem porastu števila delovnih mest imela tudi pozitivne zdravstvene, okoljske, družbene in fiskalne posledice.

Tekom omenjene tranzicije pa bodo nekateri delavci bolj prizadeti kot drugi – na primer naši hrabri rudarji, ki za nas in gospodarstvo vsak dan tvegajo svoja življenja. A industrija fosilnih goriv ni niti prva niti zadnja v zgodovini, ki se je oziroma se bo morala prestrukturirati. Po svetu obstaja mnogo preteklih državnih programov za pomoč delavcem v zapirajočih se panogah. Te programi morajo preko prihodkovnih kompenzacij, rekvalifikacij in izobraževanj ter različnih spodbud za raznolik razvoj prizadetih skupnosti zagotoviti, da bo prav vsakemu prizadetemu delavcu ali skupnosti omogočena dostojna in pravična prihodnost. Na takšen način ne bomo tekom omenjene tranzicije prav nobenega delavca ali skupnosti pustili za seboj. Takšen plan tudi ni stroškovno drag, kot je pokazala študija za Združene države Amerike bi ta državo stal le 13 milijonink procenta BDP.

Če zaključim, eden od ključnih ukrepov za delovanje v skladu z medgeneracijsko pravičnostjo ter za delovanje v smeri podnebno vzdržne, sociale in pravične družbe z obilico dostojnih delovnih mest je prav resnejše izvajanje tranzicije v nizkoogljično družbo. Hvala.«