Društvo Iskra

Možnosti in omejitve izobraževalnih programov ob pričetku letošnjih vpisov

V Ljubljani je v petek in soboto, 26. in 27. januarja, na Gospodarskem razstavišču potekal sejem Informativa, priložnost za predstavitev izobraževalnih programov in sorodnih vsebin, kjer so osrednjo vlogo prevzeli Karierni centri Univerze v Ljubljani. Pozornost obiskovalcev in obiskovalk so privabljala predavanja o trgu dela, mobilnosti in karieri. Dva tedna kasneje so prišli na vrsto še uradni informativni dnevi. Kot vsako leto tudi tokrat ni manjkalo obljub po varnih in dobro plačanih zaposlitvah ter pozivov po pametnih in predvsem pravih izbirah. Na tistih bolj povezanih fakultetah so bili zelo zgovorni tudi predstavniki iz gospodarstva. Naštetemu navkljub lahko redno zaznavamo pozive po še močnejšem, inovativnejšem in prožnejšem povezovanju izobraževanja z gospodarstvom. V času vpisov na višje stopnje izobraževanja nas zanima, kaj to v praksi pomeni za dijake in dijakinje, devetošolce in devetošolke. Kaj za njih pomeni trenutno stanje in kaj lahko pričakujejo od sprememb, ki se obetajo v bližnji prihodnosti? Podajamo kratek pregled stanja srednješolskega in visokošolskega izobraževanja ter analizo možnosti, ki se odpirajo in zapirajo ob vpisu.

Izobrazba za poklic, poklic za …?

Srednje strokovno in poklicno izobraževanje na vseh stopnjah brez povezovanja s podjetji ne more obstajati. Praktično usposabljanje je bistven del teh programov in lahko poteka le na delovnih mestih, ta pa danes večinoma nudijo podjetja v zasebni lasti. Ima pa sistem praktičnega usposabljanja veliko težav. Na strani delodajalcev se večinoma zatakne pri stroških, saj so po Zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju dolžni zagotavljati mentorstvo, zdravstveno zavarovanje, plačilo prevoza in malice ter navsezadnje denarno nagrado za opravljeno delo. Če na primer praksa traja približno mesec dni, je to za delodajalce prehud strošek, zato je barantanje z vodstvi šol pri sklepanju pogodb o sodelovanju stalnica. Problemi so očitnejši v panogah, kjer so ekonomske težave večje – nemalokrat se dijaki in dijakinje odpovejo denarni nagradi, da jih podjetje sploh sprejme na prakso. Na Gospodarski zbornici Slovenije zato trdijo, da število učnih mest ni usklajeno s trgom dela. Zaradi naštetih težav je v začetku leta 2017 prišel v veljavo Zakon o vajeništvu.

Vajeništvo se ponavadi razume kot obliko zgodnejšega zaposlovanja, ki je usklajeno s potrebami podjetij. Vajenci in vajenke pri tem pridobijo izkušnje neposredno na delovnem mestu, olajšan je kasnejši prehod v zaposlitev. Zakon o vajeništvu je za šolsko leto 2017/2018 poskusno uvedel vajeništvo na določenih šolah za poklice mizar, kamnosek, orodjar in gostinec. Naslednje šolsko leto bodo predvidoma vključeni še poklici steklar, papirničar, slikopleskar in strojni mehanik. Gre torej za delovno intenzivne poklice. Skrb povzročajo očitki, ki jih je bil zakon deležen med sprejemanjem: da ne nudi dolgoročne varnosti v obliki obvezne zaposlitve vajencev in vajenk po koncu šolanja, hkrati pa odpira možnosti vajeništva za brezposelne osebe. To bi pomenilo, da vajeništvo, ki je s strani slovenske vlade in EU deležno tudi precejšnjih finančnih spodbud, deluje kot še ena oblika prekarnega dela. Skrajen primer izkoriščanja vajeništva lahko najdemo v Srbiji, kjer je vlada s sprejetjem Zakona o dualnem izobraževanju (»Zakon o dualnem obrazovanju«) poskrbela, da imajo podjetja ves čas na voljo dovolj poceni delovne sile. Primer: belgijski trgovec Delhaize je v sodelovanju s Trgovsko šolo v Beogradu vpeljal dualno izobraževanje v svoje trgovine Maxi. Uvajanje traja en dan, mesečno plačilo znaša 5000 dinarjev (približno 40 evrov).

S širjenjem nabora poklicev, ki so vključeni v vajeništvo, bo postalo jasneje, kakšen bo vpliv na srednješolsko izobraževanje. Razvoj bo odvisen predvsem od pritiskov kapitala po čim ugodnejših pogojih poslovanja, tako kot v Srbiji, pa tudi od sindikatov in ostalih podobnih organizacij, saj so dijaki in dijakinje večinoma še mladoletne osebe in je stopnja kakršnekoli organiziranosti zelo nizka. Čeprav izobraževalni program z vajeništvom omogoča pridobivanje izkušenj in boljšo zaposljivost, v skrajnem primeru lahko pomeni tudi brezobzirno izkoriščanje. Odgovornost za izbiro programa in poklicni (ne)uspeh še bolj individualizira in dodatno obremenjuje devetošolce in devetošolke med vpisom. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, pritiskov niso rešeni niti gimnazijski programi, čeprav niso neposredno povezani s podjetji.

Gimnazije, gimnazije

Poleg splošne gimnazije obstaja še nekaj vrst gimnazijskih programov (klasični, tehnični …), vsem pa je skupen precejšen delež družboslovnih in humanističnih predmetov, katerih je na strokovnih in poklicnih programih le za peščico. Posledično matura, s katero se gimnazijski programi zaključijo, redko omogoča neposredno zaposlitev, zato se izobraževanje nadaljuje v visokem šolstvu. Po navdušenosti nad gimnazijami z začetka tisočletja je prišlo do nekaterih sprememb – vpis v gimnazijske programe pada (tab. 1). K temu verjetno pripomore spoznanje vse več staršev, da bodo težko podpirali svoje otroke med študijem, zato jih vse bolj nagovarjajo k vpisu na strokovno in poklicno izobraževanje. Rezultati letošnjega vpisa bodo najverjetneje kazali podoben trend.

2007/2008

2017/2018

sprememba

srednji poklicni programi

 21 %

23 %

+ 2 %

srednji strokovni programi

37 %

41 %

+ 4 %

gimnazijski programi

40 %

32 %

– 8 %

Tab. 1: deleži vpisanih v srednje poklicne, srednje strokovne in gimnazijske izobraževalne programe v šolskih letih 2007/2008 in 2017/2018. Vira: [1], [2]

Dejstvo, da večina gimnazij ponuja zelo malo ali nič strokovnih vsebin, odločevalce napeljuje na misel, da trpi ustvarjalnost dijakov in dijakinj. Občasno je zato sklican posvet na to temo ali pa je predlagan kakšen osamljen ukrep – večinoma neučinkovito. Bolj uspešna so vodstva gimnazij, saj večina pobud za spremembe pride z njihove strani. V sklopu najrazličnejših tekmovanj, krožkov, mednarodnih natečajev in partnerstev s podjetji gimnazije izvajajo dejavnosti, povezane s podjetnostjo in podjetništvom. Vendar so predpostavke in cilji takšnih dejavnosti močno vprašljivi, jasna ni niti povezava med domnevnim pomanjkanjem ustvarjalnosti in potrebo po podjetnosti. Za ponazoritev skrajnosti, v katero vodi takšna miselnost, se vrnimo k strokovnemu izobraževanju: oglejmo si primer srednjega strokovnega programa »naravovarstveni tehnik«. [3] V splošnem delu vsebine programa so navedeni splošnoizobraževalni predmeti in strokovni moduli, med njima modula »informatika in poslovno komuniciranje« in »podjetništvo in trženje«. Jasno je, da poslovno komuniciranje, trženje in podjetništvo nimajo nobene neposredne zveze z varovanjem narave, zato je strokovna ustreznost takšnega modula vprašljiva. Zaradi tovrstnih predmetov ostane manj priložnosti za strokovne vsebine, ki bi bile primernejše in bolj v stiku s časom, na primer o krožnem gospodarstvu ter interakcijah med naravnim in družbenim okoljem.

Po podrobnejšem pregledu ponudb podjetništva na gimnazijah hitro postane očitno, da razlik med posameznimi dejavnostmi praktično ni. Ironično najhitreje zmanjka ustvarjalnosti ravno na področjih, ki naj bi bila najbolj ustvarjalna; razlike med dodatnimi vsebinami gimnazij so le še v povezovanju z bolj ali pa manj znanimi imeni slovenske gospodarske in poslovne scene. Vsa izbira za dijake in dijakinje je torej le navidezna. V kolikor pa bo reforma gimnazij izvedena v smeri, ki se jo predvideva že precej časa, lahko na primeru programa za šolanje naravovarstvenih tehnikov in tehnic vidimo, da gimnazije nikakor ne bodo bolj strokovne. Le bolj podjetne.

Odzivi visokega šolstva

In kaj ponuja visoko šolstvo? Za ilustrativen primer naj bo dovolj letošnji razpis za vpis na Univerzi v Ljubljani (UL). Ob zavedanju, da v javnem visokem šolstvu obstajata dve vrsti študija, redni in plačljivi izredni, nas zanima, kako so razporejena vpisna mesta po teh dveh kategorijah. Za vpis v 1. letnik prvostopenjskih študijskih programov je na UL skupaj na voljo 9274 vpisnih mest, 12 % vpisnih mest je izrednih. Razmere za vpis v 1. letnik drugostopenjskih programov so še precej slabše: skupaj je na voljo 7210 vpisnih mest, izrednih jih je kar 21 % (diag. 1). Na tretjestopenjskih študijskih programih o brezplačnosti ni smiselno govoriti, saj doktorski študij ni del javne službe in je v osnovi plačljiv od prvega do zadnjega dne.

Diag. 1

Diag. 1: število rednih in izrednih vpisnih mest za vpis v 1. letnik prvostopenjskih in drugostopenjskih študijskih programov na Univerzi v Ljubljani za študijsko leto 2018/2019 za državljane Republike Slovenije in EU. Vira: [4], [5]

Poglejmo si še, katere članice UL (fakultete in akademije) prednjačijo po deležu izrednih, torej plačljivih vpisnih mest. Daleč na prvem mestu je Ekonomska fakulteta, ki na 2. stopnji ponuja nič manj kot 47 % izrednih vpisnih mest. Najbolj se ji približajo Pedagoška fakulteta in Fakulteta za pomorstvo in promet, ki na 2. stopnji ponujata 37 % oz. 36 % izrednih vpisnih mest, ter Fakulteta za šport, ki na 1. stopnji ponuja 39 % izrednih vpisnih mest.

Pri navedeni kratki analizi razpisa za vpis na UL seveda niso upoštevane vse specifike posameznih programov. Vendar upoštevanje le-teh ne bi bistveno spremenilo rezultatov, zagotovo pa ne bi moglo prikriti dejstva, da je na Ekonomski fakulteti, ki je javna ustanova, plačljiva skoraj polovica vpisnih mest za drugostopenjske programe. Za razlago, zakaj je temu tako, se je potrebno vzdržati najenostavnejše razlage, da je tržna usmerjenost pač posledica podjetniškega duha, ki na Ekonomski fakulteti preveva vse pore. Zato upoštevamo še podatek, da na omenjeni fakulteti od sedemnajstih drugostopenjskih programov trije omogočajo le izredni vpis. Poleg tega se deset programov delno izvaja v angleškem jeziku, eden pa celo izključno v angleščini – torej je jasno, da so primarno namenjeni tujim državljanom in državljankam. Gre seveda za proces internacionalizacije visokega šolstva, ta pa je prisotna že vsaj od sprejetja Nacionalnega programa visokega šolstva iz leta 2010. Konkreten cilj iz programa: »Do leta 2020 bo delež študentov iz tujine za celotno obdobje študija na slovenskih visokošolskih institucijah vsaj 10-odstoten.« [6] Višanje deleža plačljivih vpisnih mest pričakovano ni omenjeno nikjer.

Podobno kot pri gimnazijah lahko tudi pri UL sklenemo, da je izbirnost le navidezna. Če je pri gimnazijah navideznost izbire v ponavljajočih se prvinah dejavnosti za gojenje podjetništva, so programi na UL izjemno raznovrstni. Problem je v tem, da jih je precej plačljivih, torej ne izpolnjujejo osnovnega kriterija dostopnosti, ki bi za javno univerzo moral veljati. Dijaki in dijakinje so ob vpisu pogosto prevzeti nad številom študijskih programov, pri prehodu na drugostopenjski študij se odpirajo še dodatne možnosti. Navideznost je torej v tem, da šolnina na UL ni nižja od 4000 evrov na letnik. [7] Brez vštetih dodatnih stroškov, ki jih je vsako leto več.

Predvidene spremembe ne bodo prinesle izboljšav

Iz navedenih primerov s področja srednjega strokovnega, poklicnega, gimnazijskega in visokošolskega izobraževanja lahko sklenemo, da so obeti precej slabi. Podobno lahko sklenemo za področja, ki niso bila podrobneje obdelana, npr. višje šole. Dejansko stanje je očitno drugačno od stanja, ki ga v brošurah oglašujejo šole vseh stopenj, ko se potegujejo za čim višje število vpisanih s čim boljšimi številčnimi ocenami. Srednje strokovne in poklicne šole so razdvojene med vlogama izobraževalne ustanove in storitve za zasebna podjetja. Gimnazije se v iskanju smisla, ki so ga očitno izgubile, zatekajo h krožkom podjetništva. Javni visokošolski zavodi pa širijo plačljivost na vedno večji delež vsebin, kar slabo vpliva na dostopnost njihovih dejavnosti. Spremembe, ki jih lahko pričakujemo v bližnji prihodnosti, ne bodo prinesle temeljitih izboljšav, razvoj bo potekal v začrtani smeri.

Visoko šolstvo v veliki meri usmerja bolonjska deklaracija iz leta 1999. Ta na evropskem visokošolskem področju določa nastanek dokumentov, kot je Nacionalni program visokega šolstva iz leta 2010. V kolikor želimo procese, kot je internacionalizacija, spraviti izpod domene dobičkonosnih storitvenih dejavnosti, so manevrske možnosti znotraj okvirov bolonjske deklaracije omejene. Potrebno je torej poiskati drugačne, »inovativnejše« načine reševanja visokega šolstva in preseči omejitve, ki jih postavlja bolonjska deklaracija.

Težave srednjih šol so še zapletenejše, saj se malo organizacij ciljno ukvarja z dijaki in dijakinjami ter njihovimi težavami med šolanjem. Obstaja nekaj primerov dobrih praks pri varovanju pravic pri delu, tudi med usposabljanjem. Vendar to ne preprečuje vedno večjih apetitov podjetij, ki služijo zasebnim interesom, po izkoriščanju potenciala javnega izobraževalnega sistema. Pri reševanju težav srednjih šol se moramo tega zavedati in težave s povezovanjem z gospodarstvom reševati sočasno z odpravljanjem izkoriščanja v podjetjih.

Viri

[1]__ Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: Vpis 2007/08. Dostopno na: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_srednje_in_visje_solstvo_ter_izobrazevanje_odraslih/srednjesolsko_izobrazevanje/vpis_v_srednje_sole/vpis_200708/, ogled: 16. 2. 2018.
[2]__ Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: Vpis 2017/18. Dostopno na: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_srednje_in_visje_solstvo_ter_izobrazevanje_odraslih/srednjesolsko_izobrazevanje/vpis_v_srednje_sole/vpis_201718/, ogled: 16. 2. 2018.
[3]__ Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: NARAVOVARSTVENI TEHNIK. Dostopno na: http://portal.mss.edus.si/msswww/programi2016/programi/Ssi/naravov_tehnik/kazalo.htm, ogled: 13. 2. 2018.
[4]__ Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: Razpis za vpis v dodiplomske in enovite magistrske študijske programe v študijskem letu 2017/2018. Dostopno na: http://portal.evs.gov.si/documents/10157/e42d117f-02bd-4c51-9e3d-35877e143274, ogled: 11. 2. 2018.
[5]__ Univerza v Ljubljani: Število vpisnih mest v magistrske študijske programe za študijsko leto 2018/2019. Dostopno na: https://www.uni-lj.si/mma/2-Tabela_razpis_mag_2018_19_feb_2018.pdf/2018012509043423/, ogled: 11. 2. 2018.
[6]__ Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo: Nacionalni program visokega šolstva 2011–2020 ter Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011–2020. Dostopno na: http://www.drznaslovenija.mvzt.gov.si/, ogled: 16. 2. 2018.
[7]__ Univerza v Ljubljani: Cenik storitev za študente. Dostopno na: http://www.uni-lj.si/studij/cenik_storitev_za_studente/, ogled: 17. 2. 2018.

Literatura

Deli članek

Iskra

,