Društvo Iskra

Neoliberalni mit ZDA – Od zatona zlate dobe preko Reaganovih reform do danes

Združene države Amerike, domovina sodobne potrošniške družbe in zibelka novodobne (neo)liberalne tržne ideologije, so v zadnji polovici stoletja doživele tako očitno transformacijo v svoji ekonomski politiki, da lahko služijo kot šolski primer evolucije tržnega kapitalizma – od preporoda gospodarstva po drugi svetovni vojni in državi blaginje šestdesetih in sedemdesetih let, do zatona keynesovskega kapitalizma “s človeškim obrazom” in posledičnega ukoreninjanja neoliberalnih idej v gospodarstvo in družbo nasploh.

Pričujoči članek je analiza posledic reform, ki so jih le-te imele na življenje Američanov od sredine sedemdesetih let naprej. Ker danes tudi pri nas neoliberalne ideje o fleksibilizaciji dela, konkurenčnosti, davčnih olajšavah za delodajalce in državi kot zaviralcu napredka vse bolj dobivajo podporo, je smiselno raziskati, kako se je tovrstna politika odrazila na ameriški družbi v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je bila implementirana.

Uvod v ameriški neoliberalizem: kriza akumulacije kapitala v 70’

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je v ZDA zaznamoval konec t.i. zlate dobe na Zahodu. Dobo, ki se je začela v povojni obnovi zahodnega gospodarstva, so zaznamovali močna država, relativno močna in organizirana sindikalna gibanja ter razmah industrije, storitvenih dejavnosti in kmetijstva. Zahodne države so nasproti socialistični ureditvi na vzhodu postavile model socialne države, ki jo je financirala ekspanzija reguliranega kapitala preko različnih redistributivnih državnih mehanizmov. Od konca štiridesetih do sredine sedemdesetih let je ameriško gospodarstvo raslo v povprečju 4 odstotke na leto. Gospodarsko rast so spremljala premosorazmerna rast povprečne plače, nizka inflacija in nizka brezposelnost.

Razvoj globalizacije je v šestdesetih začel majati ameriško dominanco v svetovnem gospodarstvu. Japonska, Nemčija, Francija so precej zmanjšale tehnološko vrzel med njimi in ZDA ter istočasno vodile ekspanzivno makroekonomsko politiko.

Sredi sedemdesetih je bila ameriška pozicija kapitalistične velesile prvič resno ogrožena. Poleg naraščajoče mednarodne konkurence (kot posledice globalizacije) se je ameriško gospodarstvo soočilo leta 1973 še z naftnim šokom (nenadno rastjo cen nafte), ki so ga sprožile države OPEC, da bi posredovale v jomkipurski vojni. Višje cene nafte so postopoma vplivale še na podražitev ostalih dobrin. Ameriško gospodarstvo se je znašlo v krču, v primežu fenomena, ki ga poznamo kot stagflacija (stagflation). Že samo ime tega fenomena priča o dveh pojavih, ki sta udarila istočasno; vzpon inflacije in stagnacija gospodarstva (višanje brezposelnosti, upadanje profitabilnosti).

Krč v gospodarstvu je dal priložnost za vzpon konservativnim ekonomistom, ki so glavnega krivca za nastalo situacijo videli v preveliki in preveč potratni državi, rešitev pa v vnovični liberalizaciji ekonomskih odnosov. Zaradi svojih nazorov so si tudi prislužili naziv neoliberalci, ali bolj politično korektno rečeno – libertarci. Lastniki koncernov in drugi gospodarstveniki so začutili priložnost in začeli aktivno lobirati za gospodarske reforme. Sponzorirali so različne inštitute in fundacije – think tanke, ki so v svojih vrstah zbirali liberalno misleče ekonomiste. Lobiranje in vložena sredstva so obrodila sadove: že v drugi polovici sedemdesetih so se pod Carterjem začeli deregulacijski postopki, ki so z Reaganovo administracijo leta 1981 dobili še ideološki zagon.

Trickle down economics

Izraz trickle-down se je v ekonomski zgodovini ZDA uveljavil za dobo prostotržnih gospodarskih reform pod administracijo predsednika Ronalda Reagana, ki je državi predsedoval v letih 1981-89. Kot privrženec ideologije prostega trga ali laissez-faire kapitalizma je ob nastopu svojega mandata izrekel slavne besede, da “v teh kriznih časih država ni rešitev temveč problem”. Pod Reaganom so liberalne tržne ideje, ki so do takrat živele predvsem v ožjih krogih libertarnih ekonomistov, dobile izjemno politično-ideološko okrepitev. Čas je bil za promotorje teh idej res ugoden, saj je istočasno tržno ideologijo na drugi strani Atlantika promovirala železna lady Margaret Thatcher. “Še dobro,” bi lahko rekli, saj je Pinochetov čilski čudež, ki ga je diktator izvajal po nasvetih liberalnih ameriških ekonomistov, v istem obdobjupo dveh hudih recesijah že kazal svojo manj čudežno plat.

Reagan je svojo ekonomsko politiko oblikoval na podlagi teorije ekonomista Arthurja Lafferja, ki je teoretiziral, da se bo kapital ob razbremenitvi bogatejših slojev družbe posledično začel pretakati od zgoraj navzdol proti manj premožnim. Od tod tudi izraz trickle-down. Reaganova gospodarska politika je temeljila na naslednjih stebrih: rezi državnih izdatkov, nižanje davka na dohodek, nižanje davka na dobiček, vsesplošna deregulacija (ukinjanje vseh možnih ovir in obveznosti podjetij do države, tako na finančnem, kot na drugih nivojih) in stroga monetaristična politika za boj proti inflaciji.

Reagana mnogi libertarci kritizirajo, da v praksi ni bil dovolj zvest svojim načrtom in resnici na ljubo je res precej reform ostalo neizpolnjenih; morda je največja ironija njegove administracije prav to, da je navkljub svojim nazorom dejansko povišal državne izdatke, namesto da bi jih znižal. Večino povečanih izdatkov je šlo sicer na račun vlaganja v obrambni proračun, saj je vzporedno gojil idejo o močnem vojaškem stroju za boj proti vsemu, kar bi že samo od daleč dišalo po komunizmu. Davčne olajšave najbogatejšim v kombinaciji s povišanimi izdatki za vojsko so v državni blagajni napravile ogromno luknjo, ki jo je Reagan predlagal krpati z rezi v drugih državnih izdatkih. Če mu je uspelo zmanjšati subvencije za bivanje in prehranske kupone t.i. food stamps, je kongres odločno zavrnil posege v zdravstveno in socialno varnost. Tudi Reagan sam se je zavedal odziva javnosti, ki bi jih takšni posegi zagotovo povzročili. Kljub svoji ideološki protisocialni usmeritvi je torej ohranjal določeno mero politične taktnosti.

Verjetno najvidnejši doprinos Reaganove administracije k neoliberalni revoluciji osemdesetih je bilo znižanje davkov na dohodek in dobiček ter ukinitev mnogih olajšav. Čeprav je bila njegova davčna politika precej ambivalentna, od občutnih znižanj do kasnejših višanj davčnih stopenj, je od nastopa svojega predsedovanja leta 1981 do konca mandata znižal davek na dohodek najbogatejšim s 70 % na vsega 28 %, kar je pomenilo, da so bogati plačevali najnižji davek na dohodek vse od leta 1931. Poleg davka na dohodek je zmanjšal tudi davek na dobiček, kar je povečalo korporativne profite. Na splošno se je Reaganova deregulacijska politika odražala v glavnem v kmetijskem, transportnem in finančnem sektorju.

Reagan je uspešno zatrl organizirano delavstvo. S svojo politiko je izvedel pravo ofenzivo proti sindikalnemu gibanju v ZDA, ki je bilo eden od glavnih igralcev newdealovske ekonomije in je močno vplivalo na redistributivno politiko. Najbolj znan s tem povezan dogodek je množična odpustitev stavkajočih kontrolorjev letenja leta 1981.

Pomemben fenomen, ki se je začel s Carterjem in nadaljeval pod Reaganom, je bil deregulacija finančnih institucij. V začetku osemdesetih let se je začela razgradnja Glass-Steagallovega zakonika. Zakonik je nastal leta 1933 kot posledica velike depresije in poskus stabilizacije bančnega sistema. Zaradi špekulativne narave komercialnega investicijskega bančništva je zakonik med njim in hranilniško-posojilno dejavnostjo napravil strogo mejo. Poleg tega je prepovedoval meddržavno bančno poslovanje, reguliral aktivnosti komercialnih bank in preprečeval bankam vstope v tvegane naložbe.

Zakonik je predstavljal precejšnjo oviro pri bančnem poslovanju, kar je bilo v nasprotju z novo neoliberalno ideologijo. Z njegovo postopno razgradnjo in deregulacijo je zbledela razlika med komercialnimi bankami in hranilnicami – posojilnicami; slednjim so se v osemdesetih odprle številne nove poslovne možnosti, ki jih prej niso imele, med drugim tudi sklepanje investicij v nepremičnine. Svobodnejše poslovno okolje je spodbudilo finančne institucije v nove, predvsem pa višje in bolj rizične investicije. Finančni balon, ki je posledično nastajal se je končal s krizo varčevanj in posojanja, znano kot Savings and Loan crisis v zgodnjih devetdesetih.

Leta 1999 so bile v Clintonovi administraciji odpravljene še zadnje sledi Glass-Steagallovega zakonika. Ameriška nepremičninska kriza, ki je leta 2008 pomagala povzročiti globalno finančno recesijo, je odraz deregulativne politike, ki se je začela v Carterjevih in Reaganovih časih in obenem šolski primer fenomena cikličnih kriz, ki so inherentne kapitalističnemu sistemu in brez katerih kapitalizem ne more delovati.

Neoliberalna politika v grafih

V tem poglavju bomo obdelali posledice t.i. neoliberalne revolucije. Nemalokrat se nam servira grafe, ki prikazujejo v glavnem gibanje gospodarske rasti. Gospodarsko rast se populistično in pavšalno predstavlja kot glavni pokazatelj družbenega napredka. Takšno sopostavljanje je sicer precej nevaren mit, ki preusmerja pozornost množic od zares relevantnih družbeno-ekonomskih faktorjev. Če torej zbrane empirične podatke gospodarske zgodovine ZDA zadnjih desetletij pretvorimo v statistiko in prerišemo v grafe, kakšna slika se nam izriše?

Deljenje potice

Prihodki od mezde (plače) so poleg socialnih transferjev v kapitalistični ekonomiji glavni vir kapitala za veliko večino ljudi, ki predstavljajo delavski razred. Če definicijo delavskega razreda posplošimo, lahko rečemo, da se znotraj njega nahaja vsak, ki se preživlja izključno od dohodka od mezde, torej ne poseduje produkcijskih sredstev (ne živi od lastnine, ki bi mu generirala profit).

Kot bomo videli, je neoliberalna revolucija precej izkrivila razmerja že znotraj delavskega razreda. Za začetek torej zgodovinski pregled mezdnih (plačnih) razmerij glede na skupno plačno maso v državi. Spodnji graf kaže zgodovinska razmerja v delitvi mezdne mase med družbenimi sloji:

graf 1

Vir: US Census Bureau

Kaj torej opazimo? Gledano na razmerja iz leta 1967 so pridobitve/izgube v deležu plač nekje do začetka osemdesetih let ostale bolj ali manj nespremenjene za vse prihodkovne sloje. Nato se je trend sredi osemdesetih let ekstremno obrnil v prid višjim prihodkovnim razredom, bolje rečeno, v prid zgornjim petim odstotkom najbolje plačanih Američanov.

Graf je omejen zgolj na prejemnike plač (tudi najbolje plačani menedžer za svoje delo še vedno prejema mezdo), torej izključuje določen odstotek tistih pravih kapitalistov – lastnikov kapitala, ki živijo izključno od posedovanja produkcijskih sredstev, ki ga proizvede proletariat. Ne gre torej mešati prihodkovne in splošne neenakosti.

Naslednji graf prikazuje zgodovinsko razmerje med rastjo BDP in srednjim osebnim prihodkom. Medtem ko se je ameriški BDP od leta 1967 do danes podvojil, so povprečni prihodki ostali bolj ali manj tam, kjer so bili. Diskrepanca je več kot očitna, trend višanja pa zaznavamo še danes. Poudarek gre nameniti točki začetnega razhajanja, ki je okoli leta 1975, torej ravno v času začetka vzpona neoliberalne ekonomske politike.

graf 2

Vir: US Census Bureau

Če pogledamo še globlje in nas zanima gibanje povprečne urne postavke, ki vključuje delavce v proizvodnji in ostale delavce, ki ne zasedajo nadzornih položajev (torej najbolje plačanih), dobimo spodnji graf:

graf 3

Vir: US Bureau of Labor Statistics

Vse od leta 1947 pa do sredine sedemdesetih so plače ameriških delavcev polagoma rasle skupaj z gospodarstvom. Kot omenjeno v uvodu, je bil to čas povojnega gospodarskega razcveta, za katerega je bila značila protekcionistična gospodarska politika, razmah domače proizvodnje in stabilni socialni transferji, ki so spodbujali potrošnjo in krepili srednji sloj. V kriznem desetletju 1970-80, ki je nastopilo zaradi krize akumulacije kapitala, so mezde najprej močno upadle in potem skozi vso Reaganovo obdobje stagnirale. Stopnja brezposelnosti je začela v osemdesetih po okrevanju od stagflacije sicer ponovno padati, vendar predvsem na račun slabše plačanih in novih prekernih delovnih mest v storitvenem sektorju, medtem ko je zaposlovanje v npr. proizvodnem sektorju upadlo; to je bil začetek t.i. fleksibilizacije dela in razmah vse bolj prilagodljive in nezaščitene delovne sile (spomnimo na to, da je Reagan načrtno deloval proti delavskemu sindikalnemu organiziranju).

Ora et labora

Pomemben moment v ameriški zgodovini dela predstavlja osemurni delavnik, ki je bil v omejenem obsegu (za železniške delavce) prvič sprejet na zvezni ravni leta 1916, nato pa v sklopu New deala leta 1937 razširjen še na nekatere druge proizvodne panoge, ki so takrat veljale za ključne. K postopnemu krajšanju delovnega dne je prispeval tudi sam tehnološki povojni razvoj.

Če je trend krajšanja povprečnega delovnega dne veljal do sedemdesetih, je od takrat naprej začel nenadoma stagnirati:

graf 4

Vir:The Expanding Workweek? Understanding Trends in Long Work Hours Among U.S. Men, 1979-2006. Kuhn, Lozano. 2007

Med leti 1970 in 1990 je delež moških delavcev, ki so delali več kot 48 ur na teden narasel s 15,4 na 23,3 %. Če upoštevamo še podatek, da je v obravnavanem obdobju narasel še odstotek ženske delovne sile, lahko razložimo fenomen višjega srednjega dohodka na gospodinjstvo, ki se je posledično generiral.

Sklep, ki ga lahko potegnemo iz dane statistike participacije delovne sile in gibanja trajanja delovnega dne je ta, da je povprečno ameriško gospodinjstvo svoj življenjski standard ohranjalo s povečanim vložkom dela, ki je samo po sebi bilo slabše plačano v primerjavi s prejšnjimi obdobji.

Kam je šla presežna vrednost?

V zadnjem poglavju bomo razdelali vprašanje, kam se je prelil presežek ustvarjenega kapitala. Čeprav je odgovor na dlani, bomo obdelali še nekaj statistike.

Socialna stratifikacija

Obstaja socialni indikator, ki se za razliko od mnogih ni gibal v obratnem sorazmerju z gospodarsko rastjo. Premosorazmerno z rastjo gospodarstva se je namreč višala stopnja družbene neenakosti; na levi GINI indeks, kot standardno sprejet faktor merjenja ekonomske neenakosti, na desni rast BDP v USD na stopnji iz 2005:

graf 5

Vir: US Census Bureau

V kontekstu protikriznih ukrepov, ki nam jih danes na pladnjih in lepo zavite servirajo nekateri ekonomisti je mnogo govora o povezavi med gospodarsko rastjo in zniževanju revščine. Od leta 1947 pa vse do sredine sedemdesetih je bilo odpravljanje revščine v keynsovski ekonomiji ZDA še nekako povezano z gospodarsko rastjo, potem pa se je ta korelacija na neki točki začela ustavljati. Od 1980 naprej je, kot smo videli, gospodarstvo nadaljevalo z rastjo, medtem ko je upadanje revščine praktično zamrznilo;

graf 6

Vir: US Census Bureau

Zaključek

Gospodarska rast, kot je pojmovana v kontekstu kapitalistične ekonomije, torej še zdaleč ni glavni faktor za vpogled v blaginjo določene zaključene družbene ali geografske enote; ključno je vprašanje redistribucije ustvarjenega kapitala. Kot smo videli na primeru ZDA, ima kapital ob razbremenitvi gospodarstva tendenco, da se pretaka iz spodnjih slojev v zgornje. Ideja trickle-down torej dokazano ne deluje, kot je bila zastavljena s strani njenih ideologov. Še vedno pa ji s svojo populistično in poenostavljeno argumentacijo, ki se zdi zdravorazumska, uspeva  prepričati širše množice ljudi.

V kontekstu vse hujšega boja za svetovni trg, ki je posledica razvijajoče se globalizacije, lahko sklepamo, da se bodo neoliberalni trendi še naprej nadaljevali in zaostrovali. Čeprav se je že prevečkrat v zgodovini izkazalo, da je politika, ki gre na roko imetnikom kapitala, dobra samo za imetnike kapitala, nas institucije, etablirana politika in razni think-tanki neprestano prepričujejo s floskulami tipa “če bomo poskrbeli za vlagatelje, bodo ti poskrbeli za nas”. Tej logiki se je treba upreti in zavreči vsakršno idejo, ki bi samo nakazovala v to smer. Ključna za to, da ozavestimo nujnost po uporu škodljivi ideologiji, pa je izobrazba v politični ekonomiji.

M.K.

 

viri:

Deli članek

Iskra

,