1.POVZETEK[1]

Namen pričujočega besedila je izpostaviti okoljsko komponento kot intenzifikacijski faktor globalne nestabilnosti in pomemben vzrok stopnjevanja t. i. »begunske krize«. Besedilo poudarja nujnost upoštevanja okoljskih dejavnikov pri lociranju in identificiranju vzrokov uničujočih dogodkov, boj za brezogljično družbo pa kot pomemben, a ne zadosten korak[2] k mirnejšemu svetu.

V prvem delu besedila bomo preko orisa arabske pomladi in sirske vojne pokazali, kako politično-ekonomski dejavniki (tržni fundamentalizem, imperializem, stoletja izkoriščanja, itd.) v spoju z okoljskimi (suše, padec vodostajev rek, povečanje evapostranspiracije[3], padec količine padavin, širjenje puščav in temperaturnih šokov, itd.) vodijo do pogubne konvergence, ki med drugim pripelje do dodatne revščine, konfliktov in zatiranja. Razložili bomo, zakaj je potrebno okoljsko komponento razumeti kot intenzifikacijski faktor globalne nestabilnosti. Ob koncu prvega dela bomo predvsem v luči nadaljnjih podnebnih sprememb podali okoljske napovedi za prihodnost.

V drugem delu bomo preko opisa poteka sirske vojne pokazali na prepletenost razmerja med fosilnimi gorivi (predvsem nafto in zemeljskim plinom), glavnim krivcem podnebnih sprememb, in vojaškimi posredovanji. Ta samo še poglabljajo zgoraj nakazano pogubno konvergenco.

2. SEVERNA AFRIKA IN BLIŽNJI VZHOD

Današnje situacije v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu ne moremo celovito misliti brez razumevanja njene zgodovine: kolonializem[4], kratko obdobje Sevreške pogodbe, sporazum Sykes-Picot[5], krvave in uničujoče narodnoosvobodilne vojne, strukturna prilagajanja in prisilno uvajanje tržnega fundamentalizma, prostotrgovinski sporazumi[6], vojne za zavarovanje dostopa do ključnih naravnih virov … Vsi navedeni in še mnogi drugi dejavniki postavljajo arabske države v periferno pozicijo, iz katere center kapitalističnega produkcijskega sistema pridobiva presežno vrednost.

Rezultati več stoletij trajajočih politik se kažejo na mnogih področjih: BDP arabskih držav na prebivalca je v obdobju med 1980 in 2004 zrastel za 6.4 %, torej za manj kot 0,5 % na letni ravni. Brezposelnost v večini arabskih držav narašča vse od leta 1980 naprej. Še posebej visoka je med mladimi, zaposleni pa so v veliki meri revni zaposleni. V Egiptu je pred arabsko pomladjo 40 % prebivalstva živelo pod pragom revščine in 20 % prebivalstva je moralo preživeti z manj kot enim dolarjem na dan.

Zaradi zgoraj opisane politično-ekonomske nestabilnosti je regija še posebej dovzetna za najrazličnejše vplive, za sporočilo besedila pa so pomembni predvsem okoljski. Regija je glede na dostopnost obnovljivih vodnih virov najrevnejša na svetu: še tisto malo vode, ki jo ima, izkorišča prekomerno (Egipt odvzame 94 %, Libija 609 %, Kuvajt 2075 % svojih obnovljivih vodnih virov). Večina ključnih porečij (Nil, Evfrat-Tigris) je na ali že onkraj meje trajnostne izrabe. Regija je ena najbolj aridnih, kar pomeni, da se pogosto pojavljajo suše in temperaturni ekstremi. Svoje maloštevilne ekosisteme in ekosistemske storitve večinoma izkorišča prekomerno. Podnebne spremembe, ki so tam intenzivnejše kot v svetovnem povprečju, vplivajo na padec vodostajev, upad količine padavin, širjenje puščav, podaljševanje, stopnjevanje in pogostejše pojavljanje suš ter ekstremnih vročinskih valov, pa na rast gladine morja … Podnebne spremembe regijo že danes stanejo okoli 5 % letnega BDP.

2.1 ARABSKA POMLAD TER SOCIO-EKONOMSKI IN OKOLJSKI DEJAVNIKI NARAŠČANJA CEN HRANE

V obdobjih med letoma 2007 in 2008 ter 2009 in 2010 sta globalno potekali dve prehranski krizi, ki sta pomembno poslabšali situacijo delovnih ljudi in prispevali k socialnem vrenju po vsem svetu[7] (Tabela 1). V obdobjih med letoma 2007 in 2008 ter 2010 in 2011 se je namreč globalna cena hrane izjemno povečala – od junija pa do decembra leta 2010 je cena pšenice, ključnega prehrambnega živila, narasla za 70 %, do junija 2011 pa še za dodatnih 13 %. Cena koruze, ob pšenici najpomembnejšega živila, je v enem letu narasla za kar 91 %. Globalna rast cen hrane je prizadela predvsem države, ki so odvisne od zunanjega uvoza (zaradi pomanjkanja vodnih virov in aridnega okolja v tem relativno in absolutno gledano prednjačijo Arabske države), in gospodinjstva, ki večji del svojih prihodkov porabijo za zagotavljanje hrane (v arabskih državah gospodinjstva za to v povprečju namenijo okoli 40 % svojih prihodkov). Egiptovska študija je pokazala, da 30 % rast cen hrane pripelje do porasta revščine za 12 %. Ob tem je preko odpuščanj in nižanja plač posredno prizadeta še delovna sila v javnem in zasebnem sektorju, saj višje cene hrane zmanjšajo povpraševanje po preostalih blagih.

Pet pomembnejših vzrokov, ki so pripeljali do naraščanje cen hrane v tem obdobju in (ne)posredno do uporov po svetu (predvsem arabske pomladi), je:

1. vzrok: naraščanje cen nafte

Nafta je posredno, preko mehanizacije in pridelave gnojil, ključna sestavina kruha. Zaradi špekuliranja in upada ponudbe nafte (vojna v Libiji)  je njena cena junija 2008 narasla vse do 140$ na sodček, kar je med drugim vplivalo na zmanjšanje razpoložljivih sredstev gospodinjstev za preostala blaga in na porast cen hrane.

2. vzrok: liberalizacija finančnih trgov in špekuliranje

Pred arabsko pomladjo smo bili priča skokovitemu trendu prehajanja kapitala na področje prehrambnih terminskih pogodb (predvsem kot rezultat poka nepremičninskega balona in pospešenega procesa financializacije od leta 1970 naprej). To je pripeljalo do rasti cen hrane. Na čikaški borzi, eni ključnih za trgovanje s prehrambnimi blagi, se je v letih pred arabsko pomladjo število prehrambnih terminskih pogodb povečalo za 60 %.

Tabela 1

3. vzrok: land grabbing

V obdobju med 2000 in 2010 se je v “svetu v razvoju“ na bolj ali manj legalno pridobljenih vsaj 31 milijonih hektarjev kmetijske zemlje pridelovalo poljščine za zadovoljevanje (predvsem mesnih) potreb evropskega in ameriškega prebivalstva. S tem se je onemogočilo proizvodnjo kmetijskih pridelkov za zadovoljevanje potreb domačega prebivalstva in tudi to je vplivalo na rast cen hrane.

4. vzrok: biogoriva

Biogoriva so jasen primer uničujočega poskusa reševanja (okoljske) krize s tehnološko rešitvijo.[8] Zaradi stimulativne politike Evropske unije in Združenih držav Amerike je prišlo do land grabbinga (23 % vseh kmetijskih transnacionalnih pogodb je bilo povezanih z biogorivi), izsekavanja gozdov, “podnebne škode”[9] ter spreminjanja pridelkov, namenjenih prehrani, v gorivo. To je pripeljalo do zmanjšanja ponudbe hrane, kar je po poročilu Svetovne banke iz leta 2008 vodilo do rasti cen hrane za 75 %.

5. vzrok: najrazličnejši uničujoči okoljski pojavi

V žitnicah sveta so se v obdobju med letoma 2009 in 2011 spopadali z uničujočimi okoljskimi pojavi (suše, poplave, itd.), ki jih podnebne spremembe že danes pomembno stopnjujejo, podaljšujejo in delajo pogostejše. V tem obdobju je proizvodnja pšenice v Rusiji upadla za 32,7 %, v Združenih državah Amerike za 22 %, v Ukrajini za 19,3 %, v Kanadi za 13,7 %, Avstraliji pa za 8,7 %. Padec proizvodnje se je poznal pri zmanjšanem ali celo prekinjenem izvozu (Rusija, ena od štirih največjih izvoznic pšenice, je uvedla enoletno prepoved izvoza pšenice) in rasti cen hrane. Slaba letina se je zavlekla v leto 2011.[10] Tako se je zaradi uničujočih okoljskih pojavov močno zmanjšala proizvodnja ključnih prehrambnih blag, ki je pripomogla k rasti cen hrane.

Če strnemo: politično-ekonomski (širjenje finančnega kapitala, potrošništvo kot nujna posledica kapitalističnega produkcijskega sistema, ideologija nadideološkega, apolitičnega in na tehnologiji osnovanega reševanja problemov, itd.) in okoljski dejavniki (uničujoči okoljski pojavi v žitnicah sveta med letoma 2009 in 2011), odgovorni za skokovito rast cen hrane, so le še poglobili že tako nestabilno situacijo v arabskih državah in kumulativno pripeljali do uničujoče konvergence, ki je rezultirala v arabski pomladi.

2.2 SOCIO-EKONOMSKI IN OKOLJSKI DEJAVNIKI PRI SIRSKEM KONFLIKTU

Tudi v sirski vojni se srečamo z jasnim primerom spoja najrazličnejših dejavnikov, tudi okoljskih, ki so pripeljali do sirskega konflikta in močno vplivali na današnji begunski eksodus. Kot že pri arabski pomladi so tudi tukaj okoljski dejavniki delovali kot intenzifikacijski oz. poglabljajoči faktor konfliktov. Ob že zgoraj (glej razdelek »Severna Afrika in Bližnji vzhod«) naštetih procesih, ki so se v regiji odvijali v zadnjih stoletjih in se še vedno odvijajo, bomo podrobneje razložili štiri pomembne vzroke za sirsko vojno.

1. vzrok: imperializem

Regija je še iz časa imperialističnega napada na Irak preplavljena z orožjem, dodatno destabilizirana in polna beguncev (Sirija je v tistem času igrala eno ključnih vlog pri trgovanju z orožjem, bila ena od baz mudžahedinov in je med in po vojni sprejela 1,5 milijona iraških beguncev).

2. vzrok: radikalni obrat k tržnemu fundamentalizmu

Obrat k tržnemu fundamentalizmu beležimo predvsem od inavguracije Bašarja al Asada leta 2000 naprej. Ob priporočilih Mednarodnega denarnega sklada (MDS) je al Asad postopno odpiral trg tujemu kapitalu (trga cementa in tekstila) in posredno pritiskal na plače delavcev preko zmanjševanja ter na dolgi rok ukinjanja subvencij na ključne dobrine (prvi korak je bilo znižanje subvencij na pogonska goriva za 40 %). Neposredno je pritiskal na plače preko brzdanja teženj javnega sektorja po višanju plač, privatiziral je javno dobro (prej vsem javno dostopne bolnišnice je postopno odprl zasebnikom), ukinjal carinske in necarinske ovire pretoku tujega blaga, agrikulturni trg odprl velekapitalu, nižal davke podjetjem, spodbujal delovanje kreditnega trga in drugo. V letnih poročilih MDS za Sirijo (zadnje iz leta 2009) je al Asad dobival pohvale za protržno držo, opozorila glede teženj javnega sektorja po povišanju plač ter priporočila za nadaljnjo liberalizacijo in deregulacijo gospodarstva.

3. vzrok: geostrateški interesi

Gre za interese Rusije, Irana in njunih zaveznikov na eni strani ter Združenih držav Amerike, Turčije, Savdske Arabije in njihovih zaveznikov na drugi strani ter njihov boj za globalno in regionalno prevlado. Pri geostrateških interesih so pomembno vlogo odigrala fosilna goriva (več v razdelku »Sirska vojna kot geopolitično-energetsko vprašanje«), saj se tam namreč odvijajo bitki dveh plinovodov (iranskega in katarskega, ki naj bi prečkala Sirijo) ter bitka za nadzor nad velikimi zalogami zemeljskega plina v vzhodnem Mediteranu.

4. vzrok: podnebne spremembe in širša okoljska komponenta

Pri tem gre za naslednje trende:

– Osušitev pomembne reke Khabur kot rezultat dolgoletne, t. i. tisočletne suše, upada količine padavin, povečanja evapotranspiracije, obrata k agroindustrijski vodopotratni proizvodnji, pretiranega izkoriščanja reke in drugih razlogov. To je med drugim prizadelo kmetijstvo ter močno zmanjšalo dostopnost vode za prebivalstvo in za različne druge dejavnosti.

– Upad padavin v Rodovitnem polmesecu (Irak, Sirija, Turčija, Libanon, Jordanija, Palestina, Izrael in Egipt) za 13 % od leta 1931 naprej (Tabela 2 črka A, Tabela 3 črka B). To se med drugim negativno odraža pri kmetijstvu (60 % sirskega kmetijstva je odvisnega izključno od padavin) in zmanjšani količini obnovljivih vodnih virov za prebivalstvo in druge namene (industrija, turizem).

Tabela 2

– Rodovitni polmesec v zadnjem stoletju beleži jasen trend rasti temperature, predvsem poletne. Najbolj očitno je to moč zaznati v zadnjih 20 letih (Tabela 2 črka B). Rdeči stolpec označuje obdobje med letoma 1994 in 2009, ko so bile temperature vsako leto nad stoletnim povprečjem. Rast temperature med drugim vpliva na povečano evapotranspiracijo in posledično zmanjša količino vlage v prsti ter količino obnovljivih vodnih virov, poveča in stopnjuje število vročinskih ekstremov, spreminja ekosisteme v smeri aridnih ter tako na najrazličnejše načine (višji stroški hlajenja, psihološke težave, zdravstvene težave, oteženo delo in znižana produktivnost, zmanjšani donosi na hektar) prizadene prebivalstvo.

– Tudi Palmerjev sušni indeks (PDSI), ki preko kombinacije padavin in temperature izračunava kumulativno spremembo vlažnosti tal, kaže jasen trend upada količine vlage v prsti (Tabela 2 črka C). Dolgoročni trendi se zrcalijo tudi na krajših časovnih intervalih. Tako Sirija beleži upad podtalnice (Tabela 3 črka C) ter spremembe vegetacije v smeri aridne flore (Tabela 3 črka D).

Tabela 3

Rjavi stolpci Tabele 2 črka A in Tabele 2 črka C ponazarjajo tri ali več let dolga obdobja, ko je bilo padavin manj kot 80 % stoletnega povprečja. Jasno je izražen trend intenzifikacije sušnih obdobij v zadnjih desetletjih (tri od štirih so se zgodila v zadnjih 25 letih). Natančneje: rodovitni polmesec je v suši že vse od leta 1998 (torej od začetka predzadnjega pa do konca zadnjega rjavega stolpca), saj je bilo v obdobju med letoma 1998 in 2009 (ki je bilo zadnje obravnavano leto) sedem od enajstih let manj padavin, kot je bilo povprečje med letoma 1901 in 2008. Glede na rezultate pred kratkim objavljene študije znanstvenikov iz ameriške vladne agencije NASA lahko v obdobju med letoma 1998 in 2012 opazujemo najhujšo sušo na območju rodovitnega polmesca v zadnjih devetstotih letih. Sušno obdobje med leti 1998 in 2012 je bilo za 50 % bolj suho kot katerokoli sušno obdobje v zadnjih 500 letih in 10 do 12 % bolj suho kot katerokoli obdobje v zadnjih 900 letih. Japonsko-izraelska študija predvideva, da bo ob scenariju rasti temperatur za 4,8 °C glede na predindustrijsko dobo rodovitni polmesec do konca 21. stoletja »izginil«.[11]

Rezultat zgoraj opisanih dolgoletnih trendov (upadanje vodostajev in padavin, naraščanje temperatur in evapotranspiracije, širjenje puščav, štirinajst let dolga t. i. tisočletna suša (1998-2012)) je opustošenje rodovitnega polmesca. Še posebej je prizadeta Sirija[12], ki že tako izrablja 160 % svojih obnovljivih vodnih virov in ob tem tudi slabo gospodari z vodo (velike izgube v vodovodih, gojenje vodoljubnih rastlin, itd.). Suši je sledilo močno deževje in pojavila se je snet (glivična bolezen rastlin, ki se pojavi po poplavah ali močnih deževjih). V nekaterih sirskih regijah je zaradi suše, povodnji in sneti več kot 75 % kmetov izgubilo celoten pridelek. V severovzhodnih regijah je poginilo 85 % živine, 60 % prsti pa se je spremenilo v puščavo. Domače cene hrane so zaradi katastrofalnih okoljskih razmer močno poskočile, uvoz le-te pa je bil močno omejen (glej razdelek »Arabska pomlad ter socio-ekonomski in okoljski dejavniki naraščanja cen hrane«). Bolnišnice so beležile velik porast sprejemov zaradi s prehrano povezanih bolezni in vpis v šole se je v najbolj prizadetih kmetijskih regijah zmanjšal za 80 %. Al Asad ob podpiranju agrovelekapitala in ob omejenih fiskalnih sredstvih ni priskočil na pomoč kmetom. Tako je bilo leta 2010 1,5 milijona kmetov prisiljenih zapustiti svoje domove. Pregnani so bili v mesta, kjer so se srečali s slabo infrastrukturo, visoko brezposelnostjo, odrinjenostjo, pomanjkanjem vode, hrane in elektrike ter iraškimi begunci. V Sirijo jih je od leta 2003 naprej prebežalo že 1,5 milijona. Notranje razseljeni sirski prebivalci in iraški begunci so pred sirskim konfliktom skupaj šteli okoli 20 % celotne populacije.[13]

Prakso nepomoči kmetom je al Asad nadaljeval tudi v mestih. Na povečane cene hrane je odgovoril z vsesplošnimi varčevalnimi ukrepi. Med pomembnejšimi sta bili ukinitvi subvencij na hrano in bencin. S tem je poleg kmetov prizadel še mestni proletariat. V regiji, kjer gospodinjstva za hrano povprečno namenijo 40 % svojih dohodkov, je bila zaradi prej opisanih okoljskih razmer povzročena rast cen hrane pogubna. Ogromno število prebivalcev in prebivalk je padlo v revščino.

To, kar je na koncu izbruhnilo kot religijski konflikt, je v resnici spoj neoliberalnih reform sirske vlade, imperialističnih pohodov zahodnega sveta, energetskih interesov (zemeljski plin, nafta), akumulacije z razlaščanjem in drugih že prej omenjenih razlogov, ki so jih okoljski dejavniki le še poslabšali in stopnjevali.

2.3 PREDVIDEN RAZVOJ DOGODKOV OB NADALJNJI RASTI TEMPERATURE

Pri obstoječem trendu naraščanja temperature[14] se bodo pogubne razsežnosti krize le še poglabljale. Napovedi in predvidevanja:

– Do leta 2050 v Arabskih državah zaradi politično-ekonomskih in okoljskih vzrokov pričakujemo padec količine obnovljivih vodnih virov na prebivalca za 50 %. Povpraševanje po vodi pa naj bi se do leta 2050 povečalo za 50 %.

– Pri rasti temperature za 2 °C bo Warm spell duration index (WSDI), eden ključnih kazalcev za identifikacijo ekstremnih temperatur in ekstremnih temperaturnih šokov, v Damasku narastel iz enega na 71 dni, v Riadu pa iz treh na 132 dni; pri rasti temperature za 4 °C bo v Damasku narastel na 129 dni, v Riadu pa na 202 dneva. To bo imelo med drugim negativne posledice za produkcijo energije, zdravje ljudi, padec produktivnosti dela v zaprtih prostorih, predvsem pa močno omejeno ali onemogočeno delovno sposobnost v panogah kot so gradbeništvo, kmetijstvo in podobno.

– Ob obstoječem trendu se bo leta 2100 BDP na prebivalca 40 % najrevnejših držav samo zaradi naraščanja temperatur zmanjšal za 75 % v primerjavi s scenarijem brez podnebnih sprememb.

– Pri rasti temperature za 2 °C se pričakuje padec padavin v regijah okoli Mediteranskega bazena za do 30 % ter pri rasti temperature za 4 °C za do 60 %.

– Skladno s padcem padavin in povečanjem evapotranspiracije se bodo širili aridni predeli.

– Do konca stoletja pri rasti temperature za 1,5 °C pričakujemo povprečen dvig gladine morja za 36 centimetrov (do 61 centimetrov) glede na obdobje med letoma 1986 in 2005, ob rasti temperature za 4 °C pa za 58 centimetrov (do 102 centimetra), prav tako glede na obdobje med letoma 1986 in 2005.

– Pričakuje se, da bi dvig gladine morja za 20 centimetrov Aleksandriji brez primerne adaptacije povzročil med 16.5 in 50.5 milijard dolarjev škode, dvig gladine morja za 30 centimetrov pa bi brez adaptacije potopil 30 % celotne Aleksandrije.

– Pri rasti temperature za 2 °C se pričakuje upad količine pridelka do 30 %, pri rasti temperature za 4 °C pa do 60 %. Sirija naj bi do sredine stoletja doživela padec proizvodnje pšenice za 23 do 57 % glede na obdobje z začetka tega tisočletja.

– V anatolskem, tj. zgornjem in ključnem, delu rek Evfrat in Tigris se v primeru rasti temperature za 4 °C pričakuje zmanjšan tok do 55 %. Druga študija pa predvideva upad toka reke Evfrat za 73 % do konca stoletja.

– Zaradi naraščanja temperatur se bodo širili primerni pogoji za najrazličnejše bolezni in okužbe. Do leta 2080 naj bi bilo malariji izpostavljenih dodatnih 20 do 62 milijonov prebivalcev Arabskih držav.

– The Global Risk Report 2016, izdan v sklopu Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, podnebne spremembe označuje kot dejavnik, ki ima lahko največji kratko- in dolgoročni vpliv na globalno situacijo.

– Nevladna organizacija Christian Aid govori o milijardi ljudi, ki bi lahko bila ob ustaljenih trendih do leta 2050 zaradi podnebnih sprememb prisiljena zapustiti svoje domove.

– Poročilo Svetovne banke ocenjuje, da se lahko po pesimističnem scenariju do leta 2030 zaradi podnebnih sprememb število ljudi pod pragom revščine poveča za eno milijardo.

– Komisar Združenih narodov za begunce je t. i. razvite države opozoril, naj se začnejo pripravljati na prihod od 250 do 1000 milijonov ljudi, pregnanih s strani podnebnih sprememb. To naj bi se ob ustaljenih trendih zgodilo do leta 2050.

Ob že danes represivnih in avtoritarnih odzivih evropskih članic so takšni podatki skrb vzbujajoči in nam slikajo prihodnost, polno represije, konfliktov, begunskih eksodusov in širjenja revščine.

3. SIRSKA VOJNA KOT GEOPOLITIČNO-ENERGETSKO VPRAŠANJE

Na Bližnjem vzhodu moramo vsako spremembo nujno misliti skozi prizmo geostrateških interesov, povezanih predvsem z dostopom do poceni fosilnih goriv – še posebej ob upoštevanju podatka, da je bila več kot polovica vseh vojn od leta 1973 dalje povezanih z naftnimi interesi (če ne upoštevamo zemeljskega plina). Tudi Sirija je ključno področje energetskih sporov med Ameriko in njenimi regionalnimi zavezniki ter med Rusijo in njenimi regionalnimi zavezniki.

Za namen besedila je ključno razumevanje kavzalnosti med fosilnimi gorivi in podnebnimi spremembami: raba fosilnih goriv je glavni krivec podnebnih sprememb.

3.1. PLINOVOD

Slika 1

Pri tem je ključen spor med Iranom, ki ga podpira Rusija, na eni strani ter Katarjem in Turčijo, podprtima s strani Savdske Arabije in držav atlantskega bazena, na drugi. Leta 2009 sta Katar in Turčija podpisala pogodbo o gradnji plinovoda, ki naj bi prenašal zemeljski plin iz katarskih Severnih polj preko Savdske Arabije, Sirije in Turčije v Evropo. To bi bil sploh prvi plinovod, ki bi povezoval Bližnji vzhod in Evropo.[15] Al Asad je zaradi prijateljskih vezi z Rusijo in Iranom projekt zavrnil. Nato je ob nadzoru Rusije podpisal nov načrt plinovoda, ki bi tekel od iranskega Južnega Parsa[16] preko Iraka in Sirije do Libanona (ali do Latakie, sirskega pristanišča) ter potem pod vodo v Evropo (Slika 1). Ta plinovod bi na dan prenesel do 110 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina. Rusija (z željo po ohranitvi nadzora nad čim večjim delom pretoka energije v Evropo) bi ob gradnji plinovoda Iran-Sirija zaradi prijateljskih vezi še zmeraj nadzorovala pretok energije v Evropo, ob tem pa med drugim tudi zmanjšala možnosti za vzpostavitev Transadriatskega plinovoda in Transanatolskega plinovoda, skozi katera bi tekel azerbajdžanski zemeljski plin iz Kaspijskega jezera.[17]

Julija 2011, torej le nekaj mesecev pred izbruhom sirskega konflikta, je Iran uredil predpogodbo za gradnjo 1500 km dolgega plinovoda. Dela so se začela novembra 2011, kar skoraj sovpada s trenutkom, ko so Katar in sosedne države ob bolj ali manj odkriti podpori evro-atlantskih držav Turčije in Izraela začele nuditi pomoč sirskim upornikom.

Zgoraj opisano situacijo lepo izpričuje takratni neuspeli sestanek Savdskega princa Bandarja Bin Sultana z Vladimirjem Putinom, na katerem je princ Putina poskušal pridobiti na svojo stran z obljubo, da novi sirski režim ne bo podpisal nobenega sporazuma, ki bi dovolil transport zemeljskega plina preko Sirije na škodo Rusije. Ko je Putin predlog zavrnil, se je princ zaobljubil vojaški akciji.

3.2. ZALOGE ZEMELJSKEGA PLINA V VZHODNEM MEDITERANSKEM MORJU

Drugo področje, kjer se ponovno odvija energetsko-geopolitična bitka, so tri in pol trilijona kubičnih metrov velike rezerve zemeljskega plina v vzhodnem Mediteranu. Teh se želita polastiti tako Sirija kot Izrael. Natančneje: Rusija je s Sirijo podpisala sporazum, ki ji dovoljuje raziskovanje zemeljskega plina v Sredozemlju, na drugi strani pa poskuša Amerika skupaj z Izraelom, Turčijo, Ciprom, Libanonom in Egiptom vzpostaviti s strani Izraela nadzorovano in vodeno pridobivanje zemeljskega plina.[18] [19]

4. ZAKLJUČEK

Navedeni primeri (okoljska komponenta arabske pomladi in sirske vojne, napovedi ob nadaljnjem segrevanju ozračja, sirska vojna kot vojna za fosilna goriva) jasno kažejo, da moramo pri iskanju vzrokov – če jih želimo čim natančneje identificirati in posledično zanje podati primerne rešitve – za različne uničujoče dogodke upoštevati tudi okoljsko plat. Ta bo v prihodnje igrala še pomembnejšo vlogo (glej razdelek »Predviden razvoj dogodkov ob nadaljnji rasti temperature«). Ob tem smo videli tudi, da bi prehod na obnovljive vire energije preko blaženja podnebnih sprememb, ustavitve vojn za fosilna goriva in drugih posledic preprečil še dodatno obubožanje delovnih ljudi, kaos in širjenje represivnih ter avtoritarnih praks ter hkrati pomembno zmanjšal potrebe po nadaljnjih vojnah za vire. Boj za brezogljično družbo je zato potrebno razumeti kot nereformistično reformo, ki nam bo omogočila in razširila prostor za radikalnejše družbene spremembe.

5. NEKAJ OSNOVNE LITERATURE

Parenti, C. Tropic of Chaos: Climate Change and the New Geography of Violence. 1. natis. New York: Nation Books, 2001. ISBN: 9781568586625

IPCC, 2014: Climate Change 2014: Synthesis Report. Contribution of Working Groups I, II and III to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Core Writing Team, R.K. Pachauri and L.A. Meyer (eds.)]. IPCC, Geneva, Switzerland, 151 pp

World Bank Group, Turn Down the Heat: Confronting the New Climate Normal. Washington, DC: World Bank. 2014

World Bank Group, Shock Waves: Managing the Impacts of Climate Change and Poverty. Washington, DC: World Bank. 2016

Werz M. in  Conley L., Climate change, Migration and Conflict: Addressing complex crisis scenarios in the 21st Century. Washington DC: Center for American Progress in Heinrich Böll Stiftung. Januar 2012

Werrell C. E. in Femia F. ur., The Arab Spring and Climate Change: A Climate and Security Correlations Series. Washington DC: Center for American Progress in Heinrich Böll Stiftung. Februar 2013

Kelley C. P. et al., Climate change in the Fertile Crescent and implications of the recent Syrian drought. PNAS (vol. 112 no. 11), 3241–3246.

Kitoh A., Yatagai A., in Alpert P, First super-high resolution model projection that the ancient “Fertile Crescent” will disappear in this century. Hydrol Res Lett 2:1-4. 2008

Cook B. I. et al., Spatiotemporal drought variability in the Mediterranean over the last 900 years. AGU (vol. 121 no. 5), 2060–2074. 4. 3. 2016

Kathleen Maclay, Study finds climate change will reshape global economy. UC Berkeley. California, Berkeley News, 21. 10. 2015. Dostopno na internetu na naslovu: http://news.berkeley.edu/2015/10/21/study-finds-climate-change-will-reshape-global-economy/

[1] Besedilo je bilo podlaga predavanju, ki je potekalo v sklopu večdnevnega ljubljanskega festivala Čez vse meje med 27. 2 in 4. 3. 2016.

[2] Namen našega besedila ni podajanje konsistentne razlage, zakaj boj za brezogljični svet ni zadosten korak za miren svet. Naj na tem mestu omenimo le, da je ključni in naddeterminirajoči problem v komodifikaciji energije same in ne v fosilnih gorivih per se. Fosilna goriva predstavljajo le zgodovinsko specifično obdobje kapitalizma (za zdaj so še del Poceni Narave) in dejstvo je, da (lahko) kapitalizem brez večjih pretresov in sprememb odlično shaja tudi z zeleno energijo (v tem primeru – mnogo prepočasne začetke tega procesa doživljamo danes – bi in bo zelena energija predstavljata del Poceni Narave).

[3] Evapotranspiracija (ET) je prehajanje vode v obliki vodne pare z zemeljske površine in skozi listne reže rastlin v ozračje.

[4] Velika Britanija je Egipt prisilno spremenila v surovinsko bazo za svojo tekstilno industrijo in ga tako poslala več stoletij v preteklost.

[5] Sočasno z razglasitvijo kalifata je Islamska država objavila video z naslovom »Konec Sykes-Picota«.

[6] Evropska unija se trudi doseči izključitev člena o obveznem najemanju domače delovne sile, podjetij in storitev iz sporazuma z Egiptom.

[7] Upore lahko označimo tudi kot kruhove upore (bread riot), ki v zgodovini niso nič novega. Znameniti so predvsem kruhovi upori v Konfederaciji ameriških držav leta 1873 ter kruhovi upori v Egiptu leta 1977. Slednji so bili rezultat strukturnih prilagajanj, predvsem s strani MDS in SB zahtevane ukinitve subvencij na ključne prehrambne dobrine. O pomenu visokih cen hrane v povezani z arabsko pomladjo priča tudi podatek, da je iskro uporov sprožil samozažig Mohameda Bouazizija, mladega tunizijskega pouličnega prodajalca hrane.

[8] Dodaten primer s področja transporta je dizel.

[9] Velik del biogoriv prve generacije ob upoštevanju posrednih okoljskih stroškov izpusti več toplogrednih plinov kot konvecionalna goriva.

[10] Medtem ko se je velik del delovnih ljudi spopadal s krizo visokih cen hrane, sta multinacionalki Glencore in Cargill še dodatno špekulirali na borzi in pritiskali na države, naj vzpostavijo prepoved izvoza svojih produktov (Glencore je igral glavno vlogo pri prej omenjeni ruski prepovedi izvoza pšenice). To sta počeli z željo po še dodatni rasti cen hrane, saj jima je ta zagotavljala dodatne vrtoglave dobičke.

[11] Že danes smo dosegli rast temperature za 1 °C glede na predindustrijsko dobo. Popolna izpolnitev prostovoljnih in neobvezujočih obljub držav, sprejetih na pariški podnebni konferenci, za neizpolnjevanje katerih ne veljajo sankcije, naj bi pripeljala do dviga temperature za 2.7 do 3.7 °C glede na predindustrijsko dobo.

[12] Turčija je manj odvisna od padavin in podzemne vode kot Sirija – izrabi 20 % obnovljivih vodnih virov (Sirija 160%) in ima bolj razvit namakalni sistem. Irak porabi 80 % svojih obnovljivih vodnih virov, s strani suše prizadeti severozahodni del pa je mnogo manj odvisen od kmetijstva kot sirski severovzhod.

[13] Jasen trend k slumizaciji kažejo podatki o naraščanju števila mestnih prebivalcev. V obdobju med letoma 2002 in 2010 je število mestnega prebivalstva naraslo za več kot 50 % (iz 8.9 milijonov na 13.8 milijonov), česar ni mogoče pojasniti zgolj z demografsko rastjo prebivalstva.

[14] Že danes smo dosegli rast temperature za 1 °C glede na predindustrijsko dobo. Popolna izpolnitev prostovoljnih in neobvezujočih obljub držav, sprejetih na pariški podnebni konferenci in za neizpolnjevanje katerih ne veljajo sankcije, naj bi pripeljala do dviga temperature za 2,7 do 3,7 °C glede na predindustrijsko dobo.

[15] Evropa je največja porabnica zemeljskega plina na svetu in poskuša predvsem zaradi zemeljsko-plinske krize iz let 2006 in 2009 ter slabšanja odnosov z Rusijo čim bolj razpršiti svoje energetske vire in tako zmanjšati svojo odvisnost od Rusije. Če lahko sklepamo po sprejetem dokumentu, spisanim s strani Evrope komisije glede povečanja energetske varnosti z dne 16. 2. 2016, se bosta razpršitev in povečanje varnosti zgodili minimalno, predvsem pa na račun naraščanja podnebnih sprememb. Evropa bo poskušala to odvisnost v veliki meri zmanjšati le s kvalitetnejšim delovanjem notranjega energetskega trga, izmenjujočim se tokom, boljšim obvladovanjem tveganj, s solidarnostjo med državami, z večjimi shranjevalnimi kapacitetami in s povečanjem kapacitet za uvoz tekočega zemeljskega plina iz Bližnjega vzhoda in Združenih držav Amerike. Zemeljski plin ob vštetih izgubah pri ekstrakciji in transportu od nafte ni okolju prijaznejši. Na kratko: zadnji dokument Evropske komisije pomeni, da bo oskrba Evrope še zmeraj temeljila na fosilnih gorivih in da bodo obnovljivi viri predstavljali le majhen delež energetske oskrbe. To pomeni, da bomo zaradi odvisnosti od zemeljskega plina iz Rusije in Bližnjega vzhoda še naprej podpirali avtoritarne režime in poglabljali podnebne spremembe.

[16] Iranski Južni Pars in katarska Severna polja so skupna nahajališča zemeljskega plina, ki so razdeljena med ti dve državi in predstavljajo največjo svetovno zalogo zemeljskega plina na enem mestu.

[17] Gradnja Transadriatskega plinovoda in Transanatolskega plinovoda se je začela leta 2015.

[18] Fosilna goriva pa ne določajo le sporov za vire, ampak vplivajo tudi na same oblike, točke in intenzivnosti boja:
– Eni najsrditejših spopadov v Siriji potekajo prav v dveh s fosilnimi gorivi najbogatejših regijah. To sta Al Hasakah, provinca na severovzhodu države, in Deir Ez Zour, južna soseda prve. Nadzor nad naftnimi polji pomeni nadzor nad pretokom denarja.
– Oboroženi napadi severnolibanonskega pretežno sunitskega prebivalstva na tovornjake, polne goriva (predvsem dizla), namenjene sirskemu režimu.
– Mesto Alep, kjer je Al Nusra z nadzorom nad ključno elektrarno vladala in določala sam potek življenja v mestu. Pri večini vojn je eden prvih ciljev upornikov uničenje energetske infrastrukture. To se v sirski vojni ni zgodilo. Spopadi se odvijajo v regijah, bogatih z energetskimi viri, uničenja same infrastrukture pa skorajda ni. To kaže predvsem na prepričanost upornikov v končno zmago.

[19] Ob vojnah za fosilna goriva so vojaške akcije in vojska sama izjemno energetsko požrešne, povzročajo okoljsko degradacijo in imajo zelo visoke oportunitetne stroške.
Ameriška vojska, največji posamezni potrošnik fosilnih goriv na svetu, izpusti 4 % vseh ameriških emisij letno. Ob visokem ogljičnem odtisu imajo vojne in vojske tudi mnoge druge uničujoče okoljske vplive. Okoljsko poročilo Združenih narodov o prvi zalivski vojni je ugotovilo, da so 70-tonski tanki in druga vozila ob prečkanju Kuvajta v smeri Iraka uničila polovico kuvajtske rodovitne zemlje. Vojaški stroški na letni ravni znašajo blizu dveh trilijonov dolarjev (letne subvencije za obnovljive vire energije znašajo 0,5 % tega zneska ter poročilo, spisano s strani Oil Change International, je izračunalo, da bi sredstva, namenjena iraški vojni, zadostovala za zeleni prehod do leta 2030 in ustavitev podnebnih sprememb).
Na zelo pomembno vlogo vojske v današnjem svetu kažejo tudi različni sporazumi in zakoni. Ameriški kongres je izglasoval, da je ameriška vojska izvzeta iz vseh domačih zakonskih določil po znižanju ogljičnega odtisa. Vojaške emisije so prav tako bolj kot ne izvzete iz vseh mednarodnih podnebnih zavez (pariški podnebni dogovor določa, da države poročajo o vojaških izpustih, niso pa zavezane k zmanjševanju teh). Ob tem člen XXI. GATT (Sporazum o carinah in trgovanju) vojaškemu kompleksu podeljuje carte blanche pri kupčijah, narejenih v »interesu nacionalne suverenosti«. To konkretno pomeni, da je lahko Grčija v zadnjih letih pod sloganom »nacionalne suverenosti« še dodatno okrepila vojaški sektor.