V preteklem obdobju smo v pogovorih med sindikati javnega sektorja in vlado lahko zasledovali zanimivo strategijo, ki je vsaj na področju visokega šolstva in znanstvene dejavnosti prisotna že kar nekaj časa. Gre za poskus, kako zrušiti enotni plačni sistem.
Po do sedaj sprejetih dogovorih in veljavni zakonodaji so separatna pogajanja med predstavniki vlade in predstavniki sindikatov onemogočena. Odstopanja so se seveda dogajala že prej, trenutno situacijo pa je vlada zapletla, ko je popustila stavki sindikata Fidespo višanju plač. Poleg že tradicionalno bolje situiranih poklicev, kot so v tem primeru zdravniki, bo korist imela predvsem vlada, ki bo z neenotnimi sindikati lažje vodila pogajanja. Ofenzivi se bodo uspeli izogniti le najbolje organizirani sindikati (primer: napoved stavke Sindikata poklicnega gasilstva), najranljivejši deli javnega sektorja pa bodo še bolj marginalizirani.
Za razliko od stališča sindikata Fides, kjer zagovarjajo izstop iz enotnega plačnega sistema, je na področju visokega šolstva in znanstvene dejavnosti večinsko mnenje usmerjeno proti takšnim posegom, napadi na enotni plačni sistem pa imajo že dolgo zgodovino. Ko so se zaradi krize začele kazati razsežnosti finančnih težav javnih univerz in so bile visokošolske ustanove prisiljene v varčevanje, so to počele na lastno pest predvsem na plačah svojih zaposlenih. Leta 2010 je denimo sprejeti Pravilnik o napredovanju na Univerzi v Mariboru in sistemizaciji delovnih mest vodstvu te univerze omogočil, da je samovoljno, izven dogovorov določalo višino plač zaposlenih.
Tudi zakonski predlogi, ki jih je vladajoča koalicija predlagala tekom svojega mandata, izkazujejo podobne lastnosti. Ko je bila leta 2016 v sprejemanju novela Zakona o visokem šolstvu (ki je mimogrede okrnila še zdravstveno oskrbo za študente in študentke), so se vladni predlagatelji na vse pretege poskušali izogniti soočenju s problemom prekarnega zaposlovanja in samovolje vodstev, niti se niso želeli izjasniti o statusu javne službe, katera je v primeru javnih univerz neločljivo povezana z načinom plačila visokošolskih delavcev in delavk. Lansko leto predlagan Zakon o raziskovalno-razvojni dejavnosti prav tako ni nakazal nobenih rešitev. Marsikatero vprašanje je ostalo odprto, kar bi v primeru sprejetja zakona šlo na roko predvsem vodstvom raziskovalnih ustanov.
Ohranitev enotnega plačnega sistema je torej bistvena. Pomaga pri zagotovitvi financiranja plač zaposlenih v dostopnem visokem šolstvu s strani države ter s stabilnostjo pomaga ščititi delovanje javnih univerz pred prevelikimi tržnimi pritiski. Višanje plač znotraj enotnega sistema sicer ne bo prineslo želenega učinka, če ob tem ne poskrbimo za vedno več posameznikov in posameznic, ki so iz tega sistema že izključeni s prekarno zaposlitvijo.