Tema prihajajočega protesta je splošna – gre za protest proti vojnam. Marsikdo bi se ob tem samo posmehnil in si mislil “zopet bodo po mestu strašili naivni pacifisti.” Po drugi strani pa je ozračje pričakovanja nekega vojnega stanja vseprisotno – verjetno bi se v trenutku, ko bi naša hipotetična oseba zamahnila z roko, v njenem umu sprožil alarm in bi pomislil še “pa saj je res ozračje takšno.”

Gre za ambivalenco, v kateri sta obe tezi – vojne ne bo in vojna bo, na svoj način ustrezni, ko predvidevamo o naši prihodnosti. Vojne v klasični obliki, s frontami, bojnimi polji in razrušenimi mesti verjetno ne gre pričakovati, zato pa je mogoče napovedovati vstop v izredno stanje – stanje permanentnega strahu pred vojno, iz katerega bo izhajala militarizacija družbe, to stanje pa se iz prihodnosti že hrani z opisano ambivalenco. Tako je največji trik splošne miselnosti, v katero množično zapadamo, ravno ta, da ji uspe vsesplošno razširiti tesnobo in na njeni podlagi upravičiti intenzivno širjenje tako imenovanih varnostnih ukrepov. Elementi distopij, kakršna je na primer Orwellov 1984, so v naši sodobnosti vedno bolj prisotni. Tisto, kar se je od 11. septembra leta 2001 uspelo zažreti globoko v družbeno tkivo Amerike, se vedno hitreje seli v Evropo in to v hujši obliki in na podlagi (vsaj) enako mračne zgodovine, s katero je zaznamovana ta celina.

Omenjano prihajajoče stanje deluje kot samouresničujoča se prerokba. Ker so mnoge članice Evropske unije vpletene v izkoriščevalske vojne po državah Bližnjega Vzhoda, se število tistih, ki bodo skušali prebegniti v Evropo, ne bo zmanjševalo. Ravno tako pa bo, zaradi večanja socialnih razlik v evropskih mestih kot tudi zaradi maščevalnih ukrepov, vedno pogosteje prihajalo do teroristične nevarnosti. Oba izmed navedenih razlogov, tudi v medsebojni kombinaciji, bosta krožno upravičevala avtoritarne ukrepe, ki se jih bodo posluževale evropske vlade in njim nadrejene instance Unije. Vse to bo prispevalo k navideznemu poenotenju kontinenta, ki ga že dlje časa razjedajo politični konflikti zaradi neenakosti med notranjimi centri in periferijami. Ste opazili, kako je z nastopom tako imenovane begunske krize vprašanje grške subverzije in politike Sirize nasploh izstopilo iz glavnih medijev?

Prihodnost je torej po vseh indicih mračna – slumi, ki smo jih doslej opazovali na periferijah, postajajo vse bolj očitna realnost bližnjih velemest – s tem pa postaja vse bolj realno tudi nasilje, ki ga množice ponižanih in razžaljenih vnašajo v njihovo vsakodnevno življenje. Nevarnost stopnjevanja terorizma ni fikcija, kot bi nas želeli prepričati levoliberalni krogi. Na drugi strani pa se se zaradi občutka strahu pomirjajo že prisotni razredni konflikti. Družbena konsolidacija se izvaja z izključitvijo Drugega v obliki muslimanskih prikazni. Ta Drugi je lahko kot tak zgolj homogen – v trenutni situaciji ni pomembno, da je islamski svet sklop zelo različnih verskih in kulturnih interpretacij, da salafistična in vahabitska interpretacija, ki sta idejni gojišči islamističnega terorizma, med muslimansko populacijo predstavljata precej majhen delež vseh interpretacij. Kakor tudi niso ključnega pomena realno obstoječe kulturne razlike med številnimi v Evropi živečimi muslimani in drugimi prebivalci. Pomembna je notranja konsolidacija, ki jo – preko vulgarnih interpretacij in s samozavestjo radikalnih levičarjev, z izključitvijo tega Drugega – trenutno izvajajo tudi nekateri vidni intelektualci, kot je na primer Slavoj Žižek.

Zato je levica na ključni točki. Levoliberalna interpretacija je mejo med dobrim in zlim pozicionirala kot mejo med vulgarnimi klasičnimi proletarci in kmeti (ki da se še niso znebili primitivnih totalitarnih tendenc) ter razsvetljenimi in tolerantnimi srednjimi razredi. Ta interpretacija pada, prevladovati pa začenja tista, ki to mejo postavlja med bele Evropejce in temne Arabce. Ta meja spominja na tisto med Izraelci in Palestinci. Popolna militariziranost izraelske družbe in spoj vsakodnevnega življenja ter izrednega stanja verjetno predstavljajo naš prihodnji model. Če želimo to preprečiti, moramo kot levica poiskati novo interpretacijo, ki bo pozornost znova preusmerila na vprašanje ekonomske deprivilegiranosti, si upala pogledati v globoko brezno vsesplošne neenakosti in znala enotneje nagovoriti vprašanja, ki se tičejo tako evropskih belcev kot evropskih Arabcev in drugih muslimanov; tako modrih ovratnikov, kot tehnične inteligence in kmetov. Z militarizacijo izginja kakršna koli možnost prevpraševanja temeljnih razrednih in družbenih razmerij, ki predstavljajo sine qua non vsakršne militarizacije. Brez teh možnosti drvimo v brezumno životarjenje, v katerem postajamo žrtve vsi, celotna družba z izjemo peščice privilegiranih. Svet se zvaja na množico hitro prenosljivih informacij in podtalnih ukrepov proti družbi. V njem nam aktivisti, ki te informacije in ukrepe prestezajo, za razumevanje hitro tekočega dogajanja koristijo bolj kot sofisticirani znanstveni sistemi. Vprašanje je, kako si v tej hitrosti izboriti dostojanstvo reflektirajočega in učinkujočega posameznika.

V zadnjih tednih smo v Sloveniji lahko videli, kako hitro je mogoče vpeljati zakone, ki omogočajo vstop vojske v naše družbeno življenje. Zaradi tega je mogoče biti pesimist. Vendar verjetno tudi optimist – če je mogoče težave ljudi nagovarjati s takšno hitrostjo, obstaja možnost, da jih bo s takšno hitrostjo uspela nagovoriti tudi levica. Če bo to seveda hotela in znala.

Prihajajoči protest je lahko prvi korak k temu nagovoru. Zato splošnost teme protesta ni stvar politične nepreciznosti, temveč ravno obratno; nevarnost, ki nam grozi, je na videz tako splošna ravno zato, ker temelji na celi seriji specifičnih mistifikacij, in zato jo moramo razumeti v vsej njeni širini. Vrniti se moramo k velikim temam.