Simfonija uničenja


Kako veš, da se nahajaš na nevralgični točki družbene formacije? Ko v enem tednu dobiš najprej batine od poklicnih varnostnikov, malo za tem pa še od samooklicanih branilcev klenosti nacije.

Vsak, ki nečesa podobnega, kot je bil petkov napad “zamaskiranih neznancev”, kar je najnovejši medijski evfemizem za “fašistično golazen”, na uporabnice in uporabnike tovarne Rog, ni pričakoval, se ali spreneveda ali pa naivno pripisuje takšne ekscese magiji naključij in “problematičnih posameznikov”. Seznam Rogovih deliktov proti socialnemu redu naše domovine je dolg: pomoč džihadistični migrantski zalegi, gojenje skrajno levih ideologij, stičišče uživalcev prepovedanih substanc, ne-estetskost, lenoba (kdo drug kot lenuhi in sanjači sploh vztraja brez službe v neki razpadajoči tovarni) ter vsesplošno nespoštovanje svetosti zasebne lastnine. Najhujši grešnik je tisti, ki greši ponosno, in samo poglejte kakšen cirkus so zagnali, ko jim je MOL končno prijazno rekel, da bo treba počasi prekiniti neplačano zabavo in preiti v realno življenje. Če pa to ni izzivanje, pa res ne vem, kaj je.

Ker pa je cinizem najbolj okusen v omejenih količinah, ga bomo malce odložili in poskusili z malo analize. Eno od polj, ki se mu bomo posvetili, je ekonomija nasilja in vzročne legitimacije, ki iz nje izhaja. Ena od značilnosti liberalne demokracije pod katero živimo je, da si država lasti monopol nad legitimnim nasiljem. Součinkovanje pravnega reda in represivnih aparatov skrbi za družbeno stabilnost, spoštovanje osnovnih svoboščin/pravic, čeprav že pri vprašanju enakosti pred zakonom naletimo na diskrepance, večinoma vezane na posameznikov družbeni status, socialni in finančni kapital itd. Ne oziraje se na to, obstoječa ureditev najbolj dosledno in vestno skrbi za čim bolj nemoten in vse večji obseg pretoka blaga ter ustvarjanje čimboljših pogojev za liberalizirani trg, pri čemer je nedotakljivost zasebne lastnine osnovni predpogoj. Skladno s tem delujejo tudi ideološki aparati navkljub vsem kontradikcijam, ki jih oportune spremembe in boji znotraj hegemonega razreda proizvajajo. Učinki so hitro opazni. Glavni argument laične javnosti in gorečnega spletnega komentariata zoper Rogovski kolektiv je ravno to, da “niso lastniki in nimajo kej prčkat”, “kako pa bi bilo, če bi vsi skvotali” in podobno. Ostali argumenti o varnosti stavbe ali nevarnosti njenih uporabnic/kov delujejo zgolj v funkciji potrjevanja že vzpostavljene resnične izjave, da lastnik pač najbolje ve, kaj s svojo posestjo. To, da so dotični ljudje zadnjih deset let v opuščeno tovarno vnašali kvalitetne kulturne, športne in socialne dejavnosti, navkljub popolni odsotnosti sistemskega financiranja (kar bi lahko že marsikaterega neoliberalnega apologeta očaralo v smislu “inovativnosti”, “iznajdljivosti” in “fleksibilnosti” rogovskega kolektiva), ni nikakršen argument pred obličjem lastništva in črko zakona. Ko se je MOL končno odločil za začetek postopka rušenja tovarne, je na svojo stran v trenutku dobil vso javnost zaskrbljeno nad nespoštovanjem prava. Varnostniki, ki so ob pol štirih zjutraj prišli na silo izprazniti “gradbišče” v Rogu, so delovali pod okriljem zakona. Njihovo davljenje nepokornih branilk in branilcev tovarne je bilo legitimno, najverjetneje sprovocirano. Provokacije s strani rogovskega kolektiva so povsem neprimerne in nesprejemljive. Morali bi pač oditi, saj so dovolj dolgo uživali gospodarjevo milost in zdaj je gospodar prišel izstavit račun.

Nato je prvo dejanje legitimnega nasilja spodletelo. Varnostnikom ni uspelo zavarovati “gradbišča”, konfrontacija pa je zmotivirala še več ljudi, da so se pridružili obrambi tovarne. Zmotivirala je sicer predvsem tiste, ki so si mnenje o Rogu že ustvarili pred časom, pa se jim do te točke ni zdelo nujno fizično prisostvovati v dogajanju, a telesa so le telesa in obrambna kapaciteta rogovcev se je povečala. Predstavniki občine in stroke so v naslednjih dneh začeli rožljati z uporabo policije, celo posebne enote, kar je velik del javnosti tudi sprejel kot edino logično sosledno potezo. Rušiiiiiiii Zoki, ti samo rušiiiiiii. Vsesplošna masturbacija na nasilno jemanje “nezaslužnim”. Razumljiva fantazija, glede na splošno stanje, a tipično ideološko selektivna. Ko so rogovci vložili kontratožbo in boj tudi sami speljali na pravni parket, s tem pa vsaj začasno preložili možnost policijskega posredovanja, je frustracija začela brbotati.

Glede na to, da smo v uvodnem odstavku vzpostavili neko vzročnost med nasiljem varnostnikov in neonacistov nad uporabnicami in uporabniki Roga, smo jo na tem mestu dolžni malo bolje razložiti. Nikakor ne trdimo, da gre za neko konspiratorno navezo, neposredno sodelovanje MOL-a, varnostnih služb in fašističnega podtalja. Policija je nenazadnje šest napadalcev aretirala in verjetno, tako kot ob napadu na Cafe Open, bodo dotični kaznovani (kar pa, kot tudi v primeru napadalcev Open-a, ni zagotovilo o njihovi svetovnonazorski spreobrnitvi). Povezava med nasilnima subjektoma je na prvem mestu legitimna tarča. Legitimno nasilje, ko ne obrodi sadov, posredno odpre vrata nelegitimnemu. In nelegitimno bo vztrajno iskalo legitimacijo, vse dokler ne dobi pogojev za prestop te tanke in vijugaste črte. Slednjo v Sloveniji zaenkrat še brani krhajoča se centristična liberalna hegemonija, čeprav taista ureditev pasivno tolerira in z ekonomsko politiko posredno vzpodbuja razraščanje skrajnodesnih mrež. Kaj v post-socialističnih državah pride na oblast, ko se slednja dokončno skrha ob odsotnosti omembe vredne levice, lahko vidimo na Madžarskem, Slovaškem, Poljskem …

Fašistov v Ljubljani danes nikoli ne vidimo napadati subjektov, ki nemoteče delujejo znotraj uveljavljenega pravnega reda. V fužine in štepca si več ne upajo, ker so tam prevečkrat dobili po kepi. Na Metelkovi je bilo podobno, odkar ta ni več v rednem sporu z oblastniki, že dolgo ni bilo nazi sprevodov, ki so se pred 6 – 8 leti zgodili vsakih nekaj mesecev. Tudi tu je fizičen odpor odigral neprecenljivo vlogo. Zdaj so tarče kulturni domovi in institucije, ki pomagajo beguncem, določeni z levico povezani posamezniki in aktivne točke sicer zamejenega antisistemskega odpora, kakršen je trenutno v tovarni Rog. Privoščljivo bi lahko hitro rekli, da so postali strahopetci, čeprav bi bil bolj smiseln zaključek, da bolj premišljeno izbirajo tarče, tiste namreč, ki so že tako ali tako na robu zaščite pravne države in mnogo kje čez rob javnega odobravanja. Da so dovolj dosegli, je jasno že samo ob tem, da ko napadejo Rog, javnost zahteva od policije, naj zapre oboje. Saj veste, vsi so isti, ekstremisti. Od relativizmov bomo na koncu vsi viseli po drevesih.

Neumno in predvsem politično neproduktivno bi bilo vse, ki so se izrekli v podporo rušenju Roga, označiti za fašiste, zato potrebujemo bolj univerzalen termin za označitev fenomenov rušilne masturbacije. Sadizem se ponudi kot prikladen, užitek doživljan ob trpljenju drugega. Dominantna Arendtovska interpretacija zla kot banalnosti odtujene birokratske prakse, ki jo je liberalni milje ustoličil pred več kot petdesetimi leti, ravno pri takšnih dogodkih pokaže svojo omejenost. Fantazije tiste javnosti, ki v imenu pravic lastnikov posesti navija za posredovanje specialcev in divizije bagrov, da bi pod gosenicami zgazila nadležne hipije in prodajalce megle ter zopet vnesla red v deželo, niso nič drugega kot fantazije dominacije nad nemočnim, ki se noče sprijazniti s svojo nemočjo, nekakšen BDSM brez varnostnih gesel. In del te javnosti, ki iz tega ali onega ideološega vzroka ni ponotranjil liberalnih manter o nenasilju, je to fantazijo šel v petek ponoči izživeti. To “zlo” je daleč od banalnega, je ponosno, naduto, zajebantsko, prepričano v svoj prav in brez zadržkov, veter pod krila pa mu daje tiha podpora vseh tistih, ki sicer še niso pripravljeni prestopiti črte legitimnega nasilja, ampak se zaenkrat ob mentalni podobi pogazenih “anarholevičarjev” samo prisrčno nasmejejo.

Seveda je med podporniki rušitve gotovo dosti takih, ki bodo vsako fizično nasilje ostro obsodili in bluzili nekaj o kulturnem dialogu in kompromisih, ampak takšnih je tudi v vojnih območjih dosti. Reče se jim idealisti, čeprav se ta termin danes večkrat uporablja napačno. Njihova posebnost je, da lahko odmislijo ali pa sploh ne uvidijo sistemskih učinkov diskriminacije, neenake porazdelitve družbene moči in neizogibnosti konfliktov, ki iz tega izhajajo. Takšni bodo hitro uporabili enačbo anti-x je enako kot x, če anti-x posega po sredstvih, ki meni niso všeč. To je najbolj zavržljiva oblika obstoja, večno ujeta v kontradikcijah, a brez volje in potrebe, da bi iz njih potegnila kakršenkoli napreden zaključek. Če se sklicujemo na “realno stanje”, se nanj sklicujemo tudi, ko “realno stanje” postane pretepanje in izganjanje nezaželjenih elementov družbe ali ko družbena vrhuška reče, da je čas za vojaško posredovanje v “nestabilni regiji”. Nasilje ni kul, ko zanj ni dobrega razloga. Vojska, policija in varnostniki imajo pač monopol nad dobrimi razlogi, jada, jada in tako dalje ad infinitum.

Verjetno se bodo stvari precej poslabšale, preden se bodo začele izboljševati. Mogoče se tudi nikoli ne bodo začele izboljševati in bomo še naprej počasi, a nezadržno tonili vse globlje v glupost in primitivizem. Nič od tega ne pomeni, da pred seboj nimamo veliko dela. Če se levica želi še kdaj izkopati iz obleganih jarkov, v katerih se skriva vse od padca realsocializmov ali še dlje, bo morala temeljito prevetriti svoj arzenal diskurzivnih in terenskih strategij. Več kot očitno je na primer, da vso negodovanje o sovražnem govoru in butastih poskusih birokratskega preprečevanja le-tega sproža kvečjemu protiučinek v delu družbe, ki je bolj ali manj politično neopredeljen, da o silah reakcije sploh ne govorimo. Na to lahko začnemo vplivati šele, ko zlomimo zlagano “uravnoteženost” vsaj dela vplivnih medijev in predvsem, ko imamo na voljo dovolj sredstev in struktur za dolgotrajno delovanje in izobrazbo. V tem duhu je obramba Roga še toliko bolj ključna, saj v zadnjih nekaj letih postaja prav to; nepogrešljivo stičišče različnih kolektivov in iniciativ, od političnih do kulturnih, zbranih pod praporjem nepokorščine. Prav tako protesti, shodi za strpnost ipd. nikoli niso in ne bodo ustavili širjenja fašistične hobotnice, potrebno bo ubrati bolj militantno pot v smislu organizacijskih oblik in pripravljenosti na konfrontacije, pri tem, da zgolj oživitev anti-fa gibanja nikakor ne bo zadostovala. Identitetna fragmentacija levice v tem smislu niti ni ovira, dokler so različne skupine sposobne in predvsem pripravljene iskati skupne strateške cilje, začenši pri najbolj perečih.

Kolektiv Roga je tako s svojim uporom podal nekakšen lakmusov test družbe: svetost zasebnega lastništva in porast fašističnega nasilja. Ko je Mussolini osvojil Italijo in začel posegati po deželah onstran sredozemskega morja, je nek Sardinec po imenu Antonio dejal o takratni levici: “Toliko dela nas čaka, da imperiji v Afriki zbledijo v primerjavi.” In, če te v roku enega tedna pretepejo tako varnostna služba kot neonaciji, gotovo delaš nekaj prav.

A LAS BARRICADAS!

Deli članek
,