Predavanje Jožeta Vogrinca v okviru cikla predavanj v organizaciji Študentske Iskre Gibanje kot pogoj svobode v Modri sobi na FF, 18.11.2015.

Namen tega besedila ni sporočiti, da je »vsega kriv kapitalizem«. Gre za nekaj drugega. Če ste pozorni, na kateri ravni občosti, v kakšnem jeziku in s katerimi besedami poskušajo vzroke za zdajšnje ravnanje z migranti čez Slovenijo pojasnjevati politiki in mnogi novinarji in komentatorji v medijih, boste hitro ugotovili, da se pojasnjevanje dreka, v katerega se pogrezamo, reducira na medsebojno obtoževanje med državami in iskanje nekega posamičnega dogodka, kjer so baje stvari začele teči narobe, medtem ko je bilo prej menda vse v najlepšem redu. Četudi bi vsi pokazali s prstom na istega krivca in se dogovorili, da je bilo narobe že to, da so Španci postavili bodečo žico v Ceuti in Melilli ali pa, da EU (vključno s Slovenijo) ni pomagala Italiji pravi čas preprečiti prevažanja prebežnikov čez Sredozemsko morje, to v ničemer ne spremeni načina, kako dojemamo in doživljamo nadrealno realnost tega, čemur trenutno rečemo »begunska kriza«.

Že takrat, ko EU ni dovolila Afričanom prihoda v Španijo in Italijo, bi enako lahko kazali s prstom in iskali krivca. To pelje v slabo neskončnost, do prvih dveh migrantov, Eve in Adama, izgnanih iz raja. Tudi ta zgodba ima svoj nauk. Raj je bil tam, od koder sta odšla, ne tam, kamor sta prišla. Raj je bil prej. A kako smo si ga zapravili? Se lahko vrnemo vanj?

S prevodom svetovnih družbenih problemov v teološke ne rešimo ničesar. Pridemo samo do neuporabnih preširokih sklepov, kakor je npr. modrost, da »ljudje vedno odhajajo tja, kjer mislijo, da bodo bolje živeli«. Če pa hočemo razumeti družbeno dogajanje, moramo razumeti družbene procese in poznati družbene dejavnike, ki dogajanje sestavljajo in usmerjajo. Razumeti pa ga želimo zato, da bi v dogajanje posegali.

Najprej je treba definirati dogajanje samo. Onkraj različnih analitičnih pristopov družboslovcev sta vendarle nekoč davno, po koncu druge svetovne vojne, že bila dosežena politični okvir delovanja in nabor določujočih pojmov, ki načeloma omogočajo svetovni skupnosti, da bi se v tretjem tisočletju, o katerem radi govorijo, da je njegova temeljna struktura informacijska, soočila s problemom migrantov, ki jih je menda naenkrat »preveč«. Organizacija, v okviru katere je legitimno reševati probleme svetovne skupnosti, je OZN. Politični, družbeni in kulturni okvir, z njimi pa etično merilo, po katerem se lahko orientiramo, je deklaracija OZN o človekovih pravicah. Iz slednje jasno izhaja, da je pravica ljudi do življenja, vrednega življenja, nadrejena pravicam posameznikov, občin ali držav do tega, da nam ljudje, ki si rešujejo življenje, ne motijo posesti in ne kalijo miru. Vsaka začetna pojmovna redukcija »reševanja begunske krize« na problem varnosti EU ali posameznih držav je zato laž in bežanje pred dejansko širino in globino problema, ki se medijem in politiki kaže kot »begunska kriza«. Vsaka taka redukcija že na samem začetku ljudi, ki si rešujejo življenje, poniža na gomazečo maso, ki se vali mimo nas, na nevarnost, in jih vnaprej razčloveči. Kdor to počne in pri tem zase pravi, da je humanist, ne da bi ga bilo sram, naj nam najprej pojasni, kakšen humanizem je to, ki razčloveči ljudi, ki prebežnike obravnava z natančno enakimi sredstvi kakor epidemijo kuge?

Izhodišče je torej tole: kateri konkretni družbeni procesi v sodobnem svetu »proizvajajo« migracije in še posebej, kateri dejavniki delajo življenje ljudi dovolj nevzdržno, da za vsako ceno bežijo na boljše? To je kontekst, v katerem se šele lahko začnemo spraševati, zakaj se EU od začetka tisočletja praviloma z vsemi sredstvi brani pribežnikov in to iz dežel, kjer sta ekonomska stiska in politično nasilje in kaos najhujša?

Z vso odgovornostjo trdim, da je ključni dejavnik, ki proizvaja ne le sodobne migracije, pač pa tudi njihovo »reševanje« tako, da je problem vedno manj rešljiv, prav isti proces, ki poganja globalni kapitalizem, in sicer razširjena akumulacija kapitala preko mej držav, z razdiranjem načinov preživetja navadnih ljudi, ki jih ne spreminja v boljše življenje za vse, marveč v neznansko bogastvo peščice in vedno večjo bedo večine ostalih.

Kapitalizem kaže človeški obraz samo v oglasih. Zunaj svetovnega »centra«, se pravi, ne v atlantski Evropi in čezmorskih Neo-Evropah (parafraziram Crosbyjev termin, samo da mu dajem politekonomsko vsebino namesto klimatološke), ampak v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji se je akumulacija kapitala vedno dogajala z razčlovečenjem ljudi in uničevanjem prejšnjih načinov življenja. Industrijski kapitalizem v Angliji so sprožili kapitalisti, ki so prej obogateli s prodajanjem pušk Afričanom, trgovanjem z afriškimi sužnji in izkoriščanjem teh sužnjev na plantažah sladkornega trsa, indiga, tobaka in bombaža v Ameriki. Bogastvo nizozemskih kapitalistov je bilo zgrajeno na nasilnem uničenju nasadov klinčkov in muškatnega oreška domačinov na Molukih (na vzhodu današnje Indonezije). Monopolizirali so pridelavo s prisilnim delom in odkupom, nadzor pa prepustili domačim poglavarjem v zameno za rento. Britanci si niso pomišljali Kitajski v 19. stoletju z vojno vsiliti opij kot glavno blago, ki so ga izvažali iz svoje kolonije Indije in naredili desetine milijonov Kitajcev za odvisnike.

S prstom lahko pokažemo na vse razvojne faze uničevanja severnoafriških, bližnjevzhodnih in srednjeazijskih dežel, ki so jih pripeljale v položaj, zaradi katerega so trenutno izvoznice beguncev. Skupni vzrok je imperializem evropskih velesil v 19. in 20. Stoletju; najprej Britanije, potem Francije, lonček pa so podstavljali še drugi. Po drugi svetovni vojni vodijo ZDA tako v ekonomski politiki, ki uničuje gospodarstva, države in družbe »v razvoju«, kakor še posebej pri reprodukciji nestabilnosti in reprodukciji potrebe po intervencijah povsod od Vzhodnega Sredozemlja do Centralne Azije.

Če se osredinimo le na področja, od koder poskuša priti v EU največ beguncev, odkar jim postavljajo ograje, so to najprej pretežno poljedelske dežele podsaharske Afrike, od Senegala in Malija na zahodu do Eritreje in drugih na vzhodu; potem je tu vojno žarišče plodnega polmeseca, ki zajema ne le Sirijo in Irak, marveč tudi turški in potencialno iranski del Kurdistana pa Libanon in Jordanijo, kjer so se sirski begunci le pridružili iraškim in palestinskim, ki so tam že od prej; in nazadnje je tu Afganistan.

Povsod je imperializem naredil meje, ki niso bile »naravne« meje med etničnimi skupnostmi, in prisilil živeti v isti koloniji ali protektoratu mešanico kulturno, versko, jezikovno in ekonomsko različnih ljudstev. Tisto malo infrastrukture, ki so jo zgradili Evropejci v afriških kolonijah, je služilo odvozu surovin, pa najsi je šlo za rude, nafto, čaj ali kakav. Ni služilo notranjemu povezovanju dežel ali celo njihovemu povezovanju s sosedami, niti avtonomnemu razvoju gospodarstva. Administrativni aparat je bil narejen za nadzor in zastraševanje domačinov, za izžemanje davkov in zavarovanje naložb. Ko so dobili domačini v 60. letih prejšnjega stoletja »neodvisnost«, so podedovali ogrodje države, ki ni bilo primerno za demokracijo, pač pa za zastraševanje in zatiranje. Medtem ko se je v prvih letih skokovito povečalo število šolajočih se in so tuja posojila, ki so se zdela poceni, vlagali v veleprojekte, je svetovna gospodarska kriza sredi 70. spremenila ta posojila v silovito breme. Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad sta v interesu velekapitala, predvsem ameriškega, izsilila popolno spremembo gospodarstva in politike. Izsilila sta odprtje trgov, ki je zadušilo zametke domačega industrijskega razvoja in še bolj domačega trga s hrano in živili. Subvencionirana »pomoč« v hrani je ljudi, ki niso mogli preživeti na deželi, pognala v mesta, da so se iz vasic v 50 letih spremenila v večmilijonske slume brez resne možnosti za zaposlitev, ki ne bi bila životarjenje. Za večino ljudi v afriških »prestolnicah«, pa naj gre za Nairobi ali za Abidžan, za Luando ali za Mogadišu, sta dva redna obroka hrane na dan razkošje.

Tako imenovani »programi strukturne prilagoditve«, ki so jih vsilile bivšim afriškim kolonijam iste globalne finančne ustanove, ki danes stiskajo za vrat Grčijo in Slovenijo, niso le uničili možnosti za samostojen gospodarski razvoj in spremenili v mestni pod-proletariat večine ljudi, pač pa so tudi povzročili, da so se državni aparati skrčili na črpanje sredstev za odplačevanje dolgov in za plačevanje represivnega aparata vojsk in policij. Vladajoči razredi nekdanjih kolonij so danes predvsem valpti in biriči svojih prebivalstev. Skrbijo za stalen pretok »menjave«, ki iz dežel poceni črpa surovine in uvaža razen luksuza za vladajoče »pomoč« in »razvoj«, ki skoraj izključno služita prebrisanim poslovnežem in birokratom v deželah dajalkah pomoči, vladajočim v deželah dobitnicah pa omogočata, da razdelijo drobtinice svojim klientom. Skratka, to so pretežno parazitske ustanove.

Kdo ne bi od tam bežal, če le more? To, da bežijo tisti, ki s pomočjo sorodstva zberejo dovolj denarja, nikakor ne kaže, da so »v resnici bogati«. Tisti, ki so ostanejo, se prerevni, da bi pobegnili. Izobraženci, ki ne dobijo zaposlitve v Afriki, lahko sebi in svojim pomagajo šele, če postanejo uspešni ekonomski migranti. Bivše kolonialne države, zlasti VB in Francija, že vseskozi cinično pripuščajo perspektivne Afričane, kolikor jih potrebujejo. Kdor je pripravljen tvegati življenje in porabiti tisoče evrov, da pride v EU in najde delo, bo zanesljivo veliko cenejši in ubogljivejši delavec od »razvajenih« Britancev in Francozov. Nemčija si mora pri nabavi migrantov pomagati na bolj ovinkaste načine.

Prav uspešna deindustrializacija Zahodne Evrope od 90. let dalje, se pravi, relativna ekonomska uspešnost, je razlog, zakaj je ponudba skoraj vsake delovne sile, ne glede na izobrazbo, ki prihaja iz Afrike ali z drugih kriznih območij, navadno bistveno večja od povpraševanja po njej. To pa pomeni, da sta lahko kapital in imigracijska politika držav na severozahodu Evrope izbirčna. Po 1989 so prišli v te države milijoni izobražencev in visoko kvalificiranih delavcev z vzhoda Evrope. Še posebej zaradi reševanja krize, ki je bilo naklonjeno njenim krivcem in je še zmeraj sovražno do njenih žrtev – to pa smo zlasti proletariat starih industrijskih panog, revnejši del javnega sektorja in nasploh socialno najbolj ranljivi sloji prebivalstva, od upokojencev preko samohranilk do brezposelnih in do otrok v prizadetih skupinah – je tudi Slovenija postala izvoznica svojih najboljših mladih izobražencev. Migranti so tudi naši otroci, vaši bratje in sestre, sošolke in sošolci.

Na Bližnjem vzhodu sta zmagoviti državi po prvi svetovni vojni izpeljali končni razpad Osmanskega cesarstva tako, da sta ozemeljsko razkosali Kurdistan in so Britanci tako prišli do naftnih polj, Francozi pa do tolažilne nagrade, Sirije, kot svojega vplivnega območja. Arabski polotok so pretežno pustili razdeljen na fevdalne državice. Kuvajtu so Britanci pomagali, da se je osamosvojil od Iraka, ker so v mini državici lažje ohranili nadzor nad črpanjem in izvozom nafte. Da bi si ustvarili zanesljivejše zaveznike, so del Sirije, kjer so prevladovali kristjani, osamosvojili v Libanon, cionističnim judovskim priseljencem v Palestino pa so pomagali, da so se osamosvojili v ekspanzionistično državo Izrael, katere gospodarstvo je danes v veliki meri identično z oboroževalno industrijo. Politika ZDA in Izraela na Bližnjem Vzhodu je vse od nastanka Izraela konec 40. let temeljila na slabitvi katere koli arabske države, ki bi hotela imeti samostojno politiko.

Afganistan se je kot država vmes med britanskim in ruskim vplivnim območjem obdržal zato, ker je bil dovolj daleč od obeh, ker je sredi 19. stoletja premagal britansko vojsko in ker je bil sosed Irana, kjer prav tako niso trajno prevladali niti Rusi, niti Britanci. Ostal pa je skrajno nerazvita, etnično in versko raznorodna država; največje afganske etnije imajo večji del prebivalstva ali pa vsaj obsežno manjšino tik onkraj meje in pri tem gre za živinorejce nomade, ki so bili vedno vajeni sezonsko prehajati prek vsiljenih mej: Tadžiki na severu v Tadžikistan, Paštuni na jugovzhodu v Pakistan, Baluči na jugu v Pakistan in Iran. Sovjetskemu poskusu, da bi naredil Afganistan za svoje območje, je sledila gverilska vojna, kjer so ZDA podprle reakcionarne islamske sile, Pakistan pa tudi. Posledica intervencij je trajna državljanska vojna, kjer režim nadzoruje le del ozemlja, prebivalstvo pa je predmet terorističnih napadov talibanov in vlade, pa še ameriških dronov. To, da dajejo v EU Afganistanu vsaj ponekod status države, kjer ni vojne, je nepriznavanje dejanske razsutosti države in trajne ogroženosti prebivalcev, EU pa jo je sopovzročila z intervencijo NATO.

Za razpad Iraka so neposredno krivi ZDA in njihovi evropski zavezniki, ki so sodelovali v obeh vojnah in pri zasedbi Iraka. Uspelo jim je, da je država praktično razpadla na šiitski jug, kjer je prevladal iranski vpliv, na kurdski sever (ki ga Iran in Turčija gledata grdo, ker imata sama »kurdski problem«) in sunitski zahod, ki je bil baza Sadamove moči in je bil zato tarča maščevalnih ukrepov tako zahodnih okupatorjev kot Kurdov in šiitov. Prevlado skrajnežev, ki so ustanovili novi kalifat, so v Iraku in v Siriji omogočili saudski in drugi vplivneži.

Še pod vladavino starejšega Asada v Siriji in Sadama Huseina v Iraku sta bili to avtoritarni, a laični državi, z avtonomno politično usmeritvijo. Za nevarni ju je štel predvsem Izrael in ju je slabil, kolikor je mogel. Rusi so podpirali Asada, da bi obdržali oporišče v Latakiji, Turki in Savdijci so pomagali okrepiti salafistične skrajneže. »Islamska država« je osamosvojeni odgovor v kot stisnjene arabsko govoreče sunitske večine na ozemlju ob Evfratu in Tigrisu. Ko se je vojna v Siriji intenzivirala z nastankom ISIL (in zdaj še z rusko pomočjo Asadu), so Sirijci, mnogi razseljeni že v Siriji, izgubili upanje. V Libanonu in Jordaniji jih je že preveč, naftne države pa se jih otepajo zato, ker so povsod privilegirani domačini manjšina prebivalstva, ki se čuti po arabski pomladi ogrožena, ker se izkoriščani migrantski delavci vedno bolj razločno upirajo. Za razliko od Libanona in Jordanije so dovolj daleč in dovolj bogati, da si lahko privoščijo, da sirske begunce zavračajo. Jordanija in Libanon si tega ne moreta privoščiti. Obenem sta to deželi, ki sta beguncev polni že od prej, iz Iraka in še prej iz Palestine.

***

Kako razločiti vlogo EU kot generatorja krize od vloge kapitala? To je teoretski problem. Način povezanosti se hitro spreminja. Ne moremo več preprosto domnevati, da neka država, npr. VB, reprezentira britanski kapital. Kapital je razdružen in se konfiguracija akterjev, ki ga predstavljajo, stalno spreminja. Stalnica v njegovem delovanju je, da od držav zahteva zakonodajo, ob kateri lahko čim bolj svobodno deluje. To pa ne pomeni, da se skupine kapitalistov ne zanašajo zelo močno na lastne vlade, da jih zaščitijo pred konkurenco, ali pa, z druge strani, da jim s političnimi in vojaškimi sredstvi utrejo pot za delovanje v »državah v razvoju« ali v drugih politično in vojaško šibkih deželah, npr. na Balkanu ali v vzhodni Evropi.

Za dinamiko predkriznega obdobja je bistveno, da se je velekapital globaliziral in financializiral, tiste družbene sile, ki so preprečevale kapitalu popolno premoč, pa so bile poražene ne toliko zaradi poraza »komunizma«, pač pa zato, ker so socialdemokratske stranke bogatejših držav EU sprejele prevlado neoliberalizma, saj so si obetale, da bodo v svetu »konkurenčne« in bodo drobtinice tega deležne večine njihovih prebivalstev. Oblastniki v tranzicijskih deželah so se odpovedali oblasti v zameno za nekaznovano konverzijo v lastnike. V obeh primerih so sile, ki se upirajo naraščanju neenakosti in neoliberalizmu, postale šibkejše. Način reševanja ekonomske krize, se pravi, razlastitev ljudskih množic za stabilizacijo velekapitala, je okrepil in opogumil velekapital.

Netransparenten način sprejemanja odločitev v EU pomeni, da imajo ljudstva v posameznih državah zanemarljiv vpliv na sprejemanje strateških odločitev. Te so v domeni neformalnih povezav med velekapitalom in posameznimi odločilnimi osebami v vladah ter njihovo ekspertno birokracijo. Parlamenti so glasovalni stroji, vlade so ujetnice proračunskega primanjkljaja in finančna politika je skrčena na računovodstvo. Ker so pokojninski, zdravstveni in drugi skladi že zdavnaj postali delček v finančnih transakcijah, smo upravičenci, to pa smo v starajoči se Evropi večina prebivalcev (obenem smo praktično vsi varčevalci v privatiziranih bankah in mnogi med nami dolžniki), postali tudi odvisniki od kapitala. Banke izterjujejo po svetu dolgove, da si kapital v centru kupuje socialni mir, države upnice pa so vedno bolj hkrati dolžnice in izterjevalke dolgov, ki pritiskajo na druge, šibkejše države, kot na dolžnice in izterjevalke dolgov od lastnih državljanov v imenu upnikov iz držav upnic.

Merim na to, da je status državljana v EU postal izjemno dragocen. Kajpak še zdaleč ni vseeno, ali ste državljan Grčije ali Nemčije. Grki so kot državljani, se pravi, davkoplačevalci države dolžnice brez upanja na boljše čase, postavljeni v nasprotje do Nemcev kot državljanov države, ki s svojo politiko varuje upniški kapital in razmeroma privilegirani položaj lastnih socialnih upravičencev na račun deprivilegiranosti, recimo, grških.

Tu zdaj vidimo, kako se včlenjata ena v drugo logika kapitala in logika statusa državljanstva, ki je politični in socialni status, ki ekonomsko in družbeno ločuje in spravlja med seboj v konflikte državljane različnih evropskih držav. Kot državljani EU pa ste namreč sorazmerno svobodni, da si delo poiščete v Nemčiji, četudi ste Grk ali Slovenka.

Eden izmed ključnih pogojev za to, da kapital nemoteno izkorišča delovno silo, je njena razpoložljivost. Delovna sila mora biti mobilna, če to želi in kolikor to želi kapital. Njen politični status pa mora biti kar se da prekaren, da ga kapital lahko izkorišča 1) da se je znebi, kadar je ne potrebuje; 2) da jo plačuje čim slabše; 3) da lahko drži med seboj v konkurenci delavce z različnimi statusi, namesto da bi bili ti enotni, solidarni in močni. Če lahko kapital delavca zaposli tako, da ostanejo »doma«, recimo, na Šri Lanki ali na Kitajskem, pa čeprav opravljajo računovodske posle za firmo v Britaniji ali pa šivajo copate za firmo v ZDA, torej z outsourcingom ali v »specialnih ekonomskih conah«, je to zanj še bolje, ker ne prevali le dela cene vzdrževanja delavcev na države obrobja, pač pa zlasti ni več odgovoren za njihovo politično zatiranje. Ni torej treba, da bi bila mobilna vsa delovna sila ali da bi bila mobilna nasploh. Delovna sila je nesvobodno mobilna.

***

S tem smo pri povezanosti med dinamiko migracij in politično-ekonomskim položajem v EU. Kapital v EU ni niti sposoben, niti pripravljen, financirati državne projekte zaposlovanja. »Ustvarjanje novih delovnih mest« dopušča kvečjemu kot privatizacijo javnega, kot zasebne storitve. To je dokaj pogubno v razmerah, ko gre večini ljudi slabše. Delovna mesta so redka dobrina, tam pa, kjer so, lahko zaposlovalci po mili volji diskriminirajo prosilce, da dobijo »zaželeni profil«, pa naj gre za vrsto ali stopnjo izobrazbe, za barvo kože ali za geografski izvor prosilcev. V VB so povsem vzvišeni tako nad prebežniki čez Balkan kakor nad tistimi, ki plujejo iz Libije proti Siciliji. Ne le zato, ker so daleč stran, na otoku v hladnem Atlantiku, pač pa tudi zato, ker brez težav »pogoltnejo« letno dve sto tisoč migrantov plusa, ki so predvsem s severovzhoda Evrope, če pa so Afričani iz Commonwealtha, so po izobrazbi zanesljivo vsaj medicinske sestre ali učitelji. V EU ne manjka Kitajcev, Indijcev, Turkov, Latinoameričanov.

Koliko so Evropejci dejansko odprti za neuke migrante in begunce iz Afrike, se dobro vidi v Ceuti, Melilli in na Lampedusi. Niso. Odveč so jim. Vsaka resna politična ali ekonomska kriza v Afriki pa danes proizvaja tudi ubežnike. V Magrebu je Zahodna Evropa ves čas pomagala avtoritarnim režimom zatirati radikalni islam, ta pa je v veliki meri bil izraz socialnega protesta razlaščenih množic, ki je v Zahodu upravičeno videla zaveznika zatiralskih režimov. Dobro se je spomniti, da so Italijani in Francozi neposredno odgovorni za razpad države v Libiji in da je EU pred leti podprla diktaturo v Alžiriji, ko ni hotela priznati volitev, na katerih so zmagali islamisti. To ni edini tak primer. V podsaharski črni Afriki je porast islamskega ekstremizma neposreden izraz tega, da ljudje tam svoje vlade štejejo za lutke Zahoda, ki pomagajo zatirati svoje prebivalstvo.

To je skupna točka politične situacije v Severni Afriki, na Bližnjem Vzhodu in v Afganistanu: Zahod in Evropa ne pomenita več obeta emancipacije v deželi, kjer ljudje živijo. EU pomeni kraj, kjer lahko živiš bolje, če tja prideš. Pri tem pa je treba vedeti, da so populacije segregiranih Muslimanov, ki že desetletja živijo v Franciji, tudi že mešanica ekonomskih in političnih pribežnikov, a v vsakem primeru diaspor, ki pritegujejo nove priseljence. V Franciji je 8% Muslimanov, a v francoskih zaporih jih je do 70%. Tam živijo že 60 in več let, skratka, večinoma so tudi že Francozi, a getoizirani.

Teroristi, ki so izpeljali napad v Parizu, so produkt evropske družbe, Made in France, Made in Belgium, proizvedeni v getu. Opozarjajo nas, da diskriminacija deluje v osrčju demokratične Evrope in da je zanjo povsem dovolj, da se na terenu geta represivni aparat vede selektivno, z izbranimi metodami, ki ostalega dela prebivalstva ne doletijo, ker ne ve zanje, saj niti slučajno kdaj ne zaide v geto. Mediji so o getu tiho, kadar pa o njem pišejo, ga obdelajo tabloidno, se pravi, kot zbirko ekscesov in problemov. Predvsem zanje Maročan iz bidonvilla oziroma banlieuja ni nekdo, ki bi bil prikazan kot Francoz s francoskimi problemi. Ni ga treba diskriminirati odkrito, saj je dovolj, da preberejo njegovo ime in priimek na prošnji za službo, da je odklonjen. Če pa nekdo, ki je bil rojen in vse življenje živi v Franciji ali v Belgiji, najde edino zatočišče v identiteti, v katero ga potisnejo vsakič, ko ga zavrnejo ali zaprejo, potem je treba jasno povedati: kapitalizem, ki ne daje ljudem služb, in birokracija, ki deluje v praksi rasistično, proizvajata islamski fundamentalizem. Ta je v polni meri rezultat evropske »civilizacije«.

Tudi na Bližnjem Vzhodu je samorazstreljevalni terorizem rezultat tega, da so se znašli ljudje v brezizhodni situaciji. Mnoge kulture sveta, zlasti v patriarhalnih družbah, poznajo vedenje, ki mu rečejo amok: nekdo (najpogosteje moški, odgovoren za svojce) se znajde v situaciji, ko zaradi udarcev usode ne more več zadostiti temu, kar zahteva od njega čast moža, moškega, očeta, poglavarja družine, zato zbesni in pobija vse okoli sebe, dokler ga ne ubijejo. V malajskih družbah je tako rešil svojo čast, izkazal se je kot agresiven moški, ni pa naredil samomora, saj mu ga vera prepoveduje. Poraženi Palestinci, kjer je bilo razmerje med padlimi v primerjavi z Izraelci 1: 10 ali 1:20 (se pravi, tako kot takrat med NOB, ko so Nemci streljali talce), so s samorazstreljevanjem in nasiljem nad naključnimi mimoidočimi razmerje znižali na 1:7 ali 1:8. Bistveno je, da je globoki občutek ponižanja in nemoči proti nasprotniku, kjer si prepričan v svoj prav (saj si, recimo, begunec, izgnanec), vzgib, ki daje teroristu moralno moč za njegova dejanja. Znesel se je nad nedolžnimi. Res je. A to je naredila njemu in njegovim svojcem že stokrat prej družba, katere pripadniki so ti nedolžni. Tudi teroristovi pobiti svojci in prijatelji so bili, so in bodo večinoma nedolžni.

Pripisovati neki veri ali narodu nagnjenje k terorizmu kot etnično, rasno ali versko psihopatologijo, je rasizem. Tak rasizem so biologi in antropologi argumentirano zavrnili že pred 80 do 100 leti, a se zdaj vrača, tudi iz ust doktorjev sociologije v Sloveniji, da teologov, zgodovinarjev ali filozofov rajši ne omenjam. Terorizem je vedno izraz trajne socialne stiske in potisnjenosti v brezizhoden položaj. Z vojno ga ni mogoče uničiti. Vojna teroriste množi kot kuga podgane. Proti njemu se je mogoče uspešno bojevati le tako, da izkoreninimo brezizhodni položaj skupnosti, kjer se oblikujejo teroristi.

***

Naj vas ne zavede, da govorim o teroristih. Migranti niso teroristi. O teroristih sem moral govoriti zato, da pokažem, da niso isto. Teroristi so v brezizhodnem položaju. Begunci trdno verjamejo, da še niso v brezizhodnem položaju. Iz njega so zbežali in se ne nameravajo vrniti vanj. Če jih bo EU sama zdaj postavila v brezizhoden položaj, bo s tem sporočila prebivalcem vseh dežel, od koder prihajajo, da se ne splača migrirati. Da morajo postati teroristi, če se hočejo vsaj za en neskončno kratek trenutek, preden ugasnejo, počutiti dobro.

Čemu služi schengenski režim? Ali še velja, ali pa ga je realnost povozila? Presenečeni boste: trdim, da Schengen še danes ustreza svoji dejanski funkciji, za katero ga uporabljajo odločilne države EU. Trdim torej, da je kritika dobronamernih mirovnikov, da se je Schengen sesul, kratkovidna. A pazimo: ne trdim, da schengenski režim opravlja dobro svojo deklarirano funkcijo, se pravi, varovanje zunanjih meja EU. Trdim, da dejanska funkcija Schengena ni njegova uradna funkcija, marveč je njegova funkcija dejansko način, kako Schengen po svoji volji odločilne članice EU prakticirajo, kadar jim to ustreza, in ga ignorirajo, kadar jim ne ustreza. To so počele že prej, to počnejo zdaj in to nameravajo početi v prihodnje.

Schengenske meje so ovira. Žične ovire z rezili so fizični izraz namena ovire, da prepušča ali pa ne prepušča ljudi čez neko mejo v skladu s statusom, ki jim ga pripiše tisti, ki ljudi prepušča. Opozoril sem že (v Mladini pred nekaj tedni), da je Schengen fukojevska institucija v smislu tega, da sproti proizvaja statuse in razločuje prišleke, npr. na ekonomske migrante in politične begunce, in da je to dajanje statusa performativno, je live performance, ki ga izvajajo policisti in vojaki na mejah in v zbirnih centrih. Prebežniki niso že po svoji naravni identiteti bodisi eno, bodisi drugo; so to, za kar jih naredijo podeljevalci statusa na mejah. Kajti biti Evropejec je status in zanj si prizadevajo, ker je kljub vsemu neprimerno boljši status, kakor če nisi Evropejec, če si ostal zunaj, na drugi strani morja, na drugi strani predora, na drugi strani rezil, bodeče žice, pušk, vojakov in policistov, ki na proslavah pojejo: »Žive naj vsi narodi…«

Begunec, ki se prebije v obljubljeno deželo, je politični prekarec: status mu lahko vzamejo. Zato je ekonomsko šibek. Ekonomski migrant se trese za svoj status, zato se boji biti politični zaveznik svojih tovarišev na delovnem mestu, ki imajo trdnejši politični status, saj so Evropejci in morda celo državljani države, kjer delajo. To je že skoraj nezamisljivo trden status. Bistvo statusnih delitev v EU danes je, da razbijajo socialno solidarnost med ljudmi, ki so v enakem ekonomskem položaju nasproti kapitalu, in jih politično ločujejo.

+++

Najbolj nevarna sistemska posledica ukrepov slovenske države je razširitev pristojnosti vojske, ki vojski praktično dopušča oboroženo intervencijo v mirnem času proti brezmočnim ljudem. Ministrica je pred tednom ali dvema pripisala tistim, ki kritiziramo tak ukrep, da nasprotujemo temu, da bi vojaki pomagali policistom pri skrbi za begunce. Takšno pripisovanje je povsem zgrešeno, najbolj pa škoduje vojski kot ustanovi v demokratični državi. Nikakor ne nasprotujemo temu, da vojaki pomagajo ljudem v stiski. To je daleč najpametnejše, kar vojaki v miru lahko počnejo, in to smo tisti, ki se zavzemamo za bolj mirovniški status vojske, vedno podpirali. Verjamem, da vojaki pribežnikom pomagajo in da je za njihovo razumevanje beguncev to dobro. Tisto, česar nočemo dopustiti, je, da bi si oblast v imenu izrednih razmer prilaščala vojsko in jo zlorabljala za represijo nad lastnimi državljani ali komerkoli drugim. Mirovniki vojsko branimo pred tem, da bi jo oblast zlorabila. Beguncem lahko vojaki pomagajo tudi brez pooblastil, kakršna so v navadi med vojno.

Med vrsticami nam tak ukrep sugerira, da smo že v vojni. Ko bo prvič vojak ustrelil nekoga, ki se bo znašel tam, kjer vojska »brani mejo«, ker se bo ustrašil, bosta državni zbor in vlada s predsednikom na čelu kriva, da bo tega vojaka pekla vest, druge, ki smo njegovi sodržavljani, pa bo sram zaradi države, ki je s svojimi ukrepi omogočila, da se to lahko zgodi.

Za usodo pribežnikov in za usodo Evrope – ne le Unije, pač pa vsega skupaj, čemur rečemo evropska civilizacija in v kar je Gandhi upravičeno dvomil, da že obstaja – pa so bistvene sistemske posledice režima ravnanja s pribežniki, ki se v EU danes praktično uveljavlja. Najbolj bistveno je, da še ne moremo vedeti, kaj je v doslejšnjem ukrepanju trajno in kaj ne. Kratkoročni ukrepi bodo namreč neizbežno imeli posledice, ki bodo sprožile domine, zaradi katerih se bodo ukrepi vseh lahko še močno spremenili.

Najbolj grozljiva sistemska posledica je neverjetna lahkota, s katero posamezne države, med njimi Slovenija, pa tudi EU kot naddržavna tvorba, opuščajo temeljno obveznost zaščite beguncev. Ideološke fantazije, v imenu katerih to počnejo, so bile državna politika fašističnih režimov. Masovno psihozo, ki legitimira oblastnike, da postavljajo bodečo mejo in da zganjajo odkrit rasizem, lahko desni ekstremizem v začasni demokratični preobleki v ugodnem trenutku uporabi za demokratično vpeljavo fašizma. To ni prihodnost. To je madžarska sedanjost. Ko se slovenski premier rokuje z Orbanom in se od njega uči postavljati na mejo bodečo žico, se orbanizira. Orbanizacija pa je fašizacija.

Niti za trenutek ne smemo sprejeti logike, da je tisto, kar je po svojem bistvu nesprejemljivo, ker krati ljudem temeljne pravice, naenkrat sprejemljivo, če je začasno. To začasnost je mogoče podaljševati. Morije in vojne se pogosto začnejo z začasnimi ukrepi. Sčasoma začasni ukrepi postanejo vsakdanjost in so sprejeti kot normalno stanje. Rosa Luxemburg je opozarjala, da bo družba prihodnosti ali komunizem ali barbarstvo. Ubili so jo, preden je barbarstvo zavladalo. Naivno smo mislili, da ga je konec. Ni ga konec. Spet je tu, da nam zavlada kot začasni ukrep, ki ga je zahteval nekdo, ki se ima za humanista. Human je nehal biti samo začasno, zatrjuje.

To, da se je Angela Merkel postavila na stran pribežnikov v Nemčijo, in da se je za begunce nedvoumno zavzel papež, nam izpričuje, da se je z »begunsko krizo« zamajala dolgotrajna evropska ločnica med konzervativci, ki so zavračali prišleke, in liberalci, ki so jih načelno sprejemali. Doslej so se ločili glede tega, iz česa je sestavljena »evropska identiteta«, se pravi, ali je krščanska, ali liberalna. Begunci postavljajo Evropejce pred praktično vprašanje, ali so sposobni dati prednost temeljni, univerzalni pravici do življenja, vrednega človeka, ali pa jim bomo Evropejci to pravico odrekli vsak v imenu svoje ideološke fantazije, a s skupno obrambo izključevalnosti lastnega statusa Evropejca. Kanclerka in papež, luteranka in katolik, Evropejka in Latinoameričan sta zastavila vsak svojo kariero za univerzalno vrednoto, ki jo lahko sprejmejo musliman in budistka, pacifist in komunistka. To nam daje vsaj malce upanja.

+++

Kaj mislim, da se bo zgodilo v naslednjih mesecih z mejami, migranti in Schengenom? Moj scenarij je takle. Nemčija je sprevidela, da ne more zlepa pripraviti članic EU, da bi sprejele vsaka svoj paket pribežnikov, in je sklenila, da jih bo k temu pripravila zgrda. Preden je prišlo do napada v Parizu, so menili, da bodo pač počakali, da se bodo pribežniki začeli ustavljati zaporedoma na mejah, ki se bodo premikale od Slovenije in Madžarske čez Hrvaško proti Makedoniji. Vračanje migrantov v »varne države« bi bilo v takem primeru treba dojeti kot »mehko« sporočilo migrantom, da bodo morali odslej sprejeti tisti azil, ki jim ga bodo pač odobrili. Manjši konflikti na mejah, vključno s predvidljivimi žrtvami (verjetneje med migranti), bi v tem kontekstu pomenili argument v prid Nemčiji, da mora EU poenotiti svojo politiko.

Napad v Parizu je povsem premešal karte takim načrtom, ki bi seveda ustrezali mnogim, ki si želijo enotne evropske notranje, zunanje in finančne politike. Slogan dneva za oblastnike, ki želijo ostati na oblasti, je »vojna do iztrebljenja« proti terorizmu. Najbolj seveda v Franciji. Meja med migrantom in teroristom se je zameglila. V Franciji in drugod, kjer so priseljenske skupnosti muslimanov, se bo ta boj neizogibno izrodil v državni teror, še posebej v getu.

Z »begunsko krizo« se je začel, z odgovorom evropske policije na napad v Parizu pa se v Evropi dogaja konec tradicionalnega demokratičnega režima. Tak konec je v ZDA omogočil 11. september. Vrednote enakosti, bratstva in svobode so – začasno, kajpak – na varnem v kakšnem sefu kje pod zemljo, dobro zastražene, da nam jih ne ukrade kakšen terorist ali pa se razstreli skupaj z njimi. Ena sama vrednota združuje Evropejce: varnost, varnost, varnost. To je druga možna pot v enotnejšo Evropo, bi pripomnil kak cinik.

Varnost se bo poslej uveljavljalo navzven, na vsaki državni meji, in navznoter, proti notranjemu sovražniku. Pričakujem, da na sistemski ravni to predvsem pomeni upravičevanje trajnih družbenih razlik v obliki segregacije med državljani na podlagi osebnega statusa in kraja prebivanja. Pazite: seveda med vsemi prebivalci, ne samo državljani. A dodajam: tudi kot državljani poslej statusno ne bomo več enaki.

Enaki nismo bili že prej, saj je formalno-pravna enakost pred zakonom že doslej dopuščala dejansko socialno in ekonomsko neenakost, pa tudi neenak dostop do pravice, v primeru srečanja z zakonom, med premožnimi in revnimi. Že doslej so uradniki tretirali drugače ljudi z nepravo barvo kože ali z nepravim imenom; že doslej so policaji represijo izvajali drugače v getu kakor pa v ekskluzivnih četrtih, kjer te legitimirajo na vhodu.

Pričakujem, da bo represivni aparat v imenu množičnega strahu pred terorizmom dobil pravico, da poostri notranjo varnost. Prav zato, ker bomo nekaj časa živeli še v demokraciji in si bomo morali očitno sami izglasovati, naj nam te pravice vzamejo, da nas bodo učinkoviteje varovali, se bo nadzor nad (možnimi, potencialnimi) teroristi izvajal selektivno glede na to, kje živijo populacije, iz katerih se rekrutirajo teroristi. Drugače povedano: v bogatih četrtih, tako kot doslej, še dolgo ne bodo čutili, da v getu policija maltretira nedolžne in tu in tam koga preventivno poči. Ko bodo videli pred svojo banko vojaka s puško, jih bo prevevala blaga misel, da so varni. V srcu jim bo zaplapolalo domoljubje, da evropskega izročila in vrednot niti ne omenjam.

Hkrati s tem se bo krepila ideja, da bi čim več prišlekov preprosto zapakirali in poslali nazaj, od koder so prišli, Nič ne kaže, da bi pripravljenost, uničiti islamsko državo, zmanjšala število migrantov. Kvečjemu nasprotno! Nisem še opazil, da bi se dogovarjali o rekonstrukciji samostojnih držav, sposobnih samostojnega odločanja. OZN nikoli ni bila sila, ki bi lahko rešila katerokoli vojno z vojaškim posredovanjem. Povsod, kjer so posredovali vojaki OZN, je konflikt konzerviran, ozemlja, ki so tako nastala, pa so nesposobna samostojnega političnega življenja. Na Kosovu traja to 15 let, v Bosni 20, na Cipru skoraj 60, v Koreji in v Palestini se bližajo 70. obletnici.

Razlogi za migracije so sistemski in se množijo ter komplicirajo. Nikakor ne izginjajo. Migracije se ne bodo ustavile. Našle si bodo nove poti in dobile nove, bolj zapletene smeri. Prav mogoče je, da se bo mitski večni žid Ahasver v 21. stoletju utelesil kot večni migrant, ki ga pošiljajo od ene meje k drugi. Bolj ko so statusi pomembni, bolj so nestalni in negotovi.

Kako naj se borimo proti barbarstvu, ki nas zajema? Namesto statusov (= migrant, begunec, terorist) je treba videti ljudi. Treba jim je najprej priznati dostojanstvo ljudi, to pa se pravi, oseb, odgovornih za svoja dejanja, ki imajo pravico, da upoštevamo njihove konkretne temeljne človeške potrebe. Niso masa, s katero je treba upravljati v rokavicah in z gazo na obrazu, da se mi in naše vrednote ne okužimo. Poskusiti je treba razumeti njihova dejanja in biti z njimi v dialogu. Morda nam bo šlo to lažje od rok, ko se zavemo, da lahko tudi mi kmalu postanemo begunci. Migranti so mnogi med nami že zdaj.