Spremna beseda h knjigi Človek in socializem


V rokah držite najnovejšo knjigo Slavka Podmenika, izkušenega politologa in dolgoletnega univerzitetnega profesorja. Nekoč je bil aktiven in zavzet kritik nepravilnosti v sistemu jugoslovanskega socialističnega samoupravljanja, danes pa želi s svojim znanjem in izkušnjami pomagati sodobnim levičarskim gibanjem, ki si prizadevajo preseči slabosti kapitalističnega sistema in graditi demokratično socialistično družbo.

Knjiga Človek in socializem je tokrat izšla že v drugi izdaji. Avtor je namreč delo s takšnim naslovom izdal že leta 1970, v turbulentnem zgodovinskem obdobju, ko so se tako v kapitalističnih državah kot v državah, ki so se opredeljevale kot socialistične, prebudile kritične polemike. Ljudje so takrat prevpraševali obstoječe družbene razmere in aktivno razmišljali o alternativah, povsod po svetu pa so s protisistemsko retoriko protestirale študentske in delavske množice. Takšne polemike so se prebudile tudi v takratni Jugoslaviji. Čeprav je bila država formalno že približno dve desetletji v samoupravnem socializmu, kjer naj bi imel osrednjo vlogo človek-delavec, ki svobodno in demokratično z drugimi delavci narekuje organizacijo družbenega življenja, načrtuje proizvodnjo in družbeni razvoj, kot so samoupravni ideologi radi razglašali v različnih člankih in knjigah, se je v realnosti vse prevečkrat pokazalo, da družbo v imenu delavskega razreda dejansko obvladuje bistveno ožja skupina ljudi, samoupravljanje pa je bilo bolj formalnost kot pa način življenja. Polemike pri nas v veliki meri niso bile usmerjene proti samoupravnemu socializmu kot takemu, temveč so bile osredotočene na razvijanje nove teorije in prakse: Teorije, v kateri bo zares obravnavana obstoječa družbena dejanskost, in prakse, skozi katero bodo delavci zares postali svobodni proizvajalci in vladajoči družbeni razred.

Danes se zgodovina na neki način ponavlja, saj je izbruh največje gospodarske krize po letu 1929 ponovno prebudil kritične protisistemske glasove, tokrat usmerjene predvsem proti neoliberalnemu kapitalizmu ter reševanju aktualne krize z državnimi dokapitalizacijami in varčevalnimi ukrepi na škodo nižjih slojev. Prvotno je knjiga izšla kot zbirka različnih esejev, ki so nastali v letih 1964-1969, tokrat pa je avtor dodaja še tri nova besedila iz let 1988, 2002 in 2015, ki kažejo na njegovo novo refleksijo družbenih sprememb.

Za začetek kar najnovejše besedilo

Na začetku lahko najdemo čisto novo besedilo, ki je bilo dokončano tik pred izdajo knjige. Gre za Teoretični okvir današnjih avtorjevih prizadevanj za socializem, v katerem pisec utemeljuje, da se danes v družbi že pojavljajo zametki potencialne nove družbene ureditve, ki bi lahko presegla kapitalizem z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi: v podjetjih se vse bolj pojavlja timska organizacija dela, v svetu obstajajo številni uspešni primeri socialnega podjetništva, demokratičnih zadrug (kooperativ) in drugih podjetij z lastništvom in upravljanjem zaposlenih, zanj pa imajo pomembno vlogo tudi delavsko gibanje in sodobna prizadevanja za neposredno demokracijo. Organizacije, ki si bodo zavestno prizadevale za družbeno-ekonomske spremembe v smeri “demokratičnega socializma” ali “neposredne demokracije”, bodo morale tudi same delovati na način, ki bo zagotavljal demokracijo in enakopravnost vseh ljudi. Tu pa se pojavijo stari problemi, s katerimi se je srečevala skoraj vsaka politična organizacija v zgodovini: egocentrične ambicije posameznih organizatorjev in voditeljev, “vrtičkanje”, boji za funkcije. Nekaj besed je namenjenih tudi političnim frakcijam in demokratičnemu centralizmu, ki v praksi lahko služita tako demokratičnim kot nedemokratičnim namenom.

Drugačni in nasprotni pogledi so v organizacijah, ki si prizadevajo za enakopravne družbene odnose, nujni, hkrati pa se je treba izogniti omenjenim negativnim pojavom. Avtor opozarja, da bo treba sestaviti konkretne postopke, ki bodo omogočali aktivistom konkretno prepoznati takšne osebe in pojave, dejansko prizadevanje za enakopravne družbene odnose pa je po njegovem prepričanju najlažje prepoznati v človekovem obnašanju in dejanjih. V Teoretičnem okvirju nam ponudi tudi nekaj primerov, kako bi se morda lahko spopadli s temi težavami, ob tem pa bralce opozarja, da so imele pri vseh družbenih spremembah v zgodovini ključno vlogo družbene elite, ki so se lahko ob pravem času “obrnile po vetru”, se začele retorično zavzemati za družbene spremembe in tako izkoristile situacijo v svojo korist.

Eseji iz prve izdaje

V nadaljevanju sledijo avtorjevi eseji iz prve izdaje, ki so nastali v letih 1964-1969. Avtor je v tistem obdobju kritiziral moč državne birokracije v socialističnih državah, ki je v imenu “družbe”, “delavskega razreda”, “delovnega ljudstva”, “ekonomske baze”, “države”, “planskega usmerjanja” ali kakšnih drugih abstraktnih pojmov (Podmenik jih je imenoval “fetišizirane sile”) dejanskega človeka potisnila na zadnje mesto v družbi. Človek v očeh oblasti ni bil vpliven in samostojen akter v družbenem dogajanju, neka »ustvarjalna celota potreb in zmogljivosti«, temveč samo delovna sila, ki mora biti marljiva in sposobna v proizvodnji, potrošnik materialnih dobrin ali pa neki nosilec družbenih funkcij, neki “kader”. Za vsemi ravnokar omenjenimi “fetišiziranimi silami” so se pravzaprav skrivali interesi državne birokracije, ki si je izborila močan položaj že ob uvajanju samoupravnega sistema in je v rokah držala večino niti odločanja.

Dejansko politično odločanje v jugoslovanskem socializmu je tako izhajalo iz majhnega kroga ljudi, ki so se temeljito dogovorili o svojem vplivu že pred vsakim formalnim odločanjem in so pogosto tudi edini razpolagali z relevantnimi informacijami. V šestdesetih letih se je birokratski eliti s tržno usmerjeno gospodarsko reformo pridružila še gospodarska elita (takrat navadno imenovana “tehnokracija”), ki je kot nekakšen menedžment dobila odločilni vpliv v podjetjih in bankah. Večina delavskega razreda je medtem ostajala podrejena tem družbenim skupinam in brez relevantne moči odločanja. Po drugi strani pa se je pogosto dogajalo, da je bila krivda za individualne napake odločevalcev prenesena na celotne kolektive, na ravno vse te množice, ki niso imele prave možnosti odločanja, zato je pomemben del Podmenikovega pisanja tudi vprašanje odgovornosti za odločitve.

Avtor se ni ustavil le pri birokraciji in tehnokraciji, temveč je polemiziral tudi z intelektualci, ki se ne trudijo narediti premika v teoriji in praksi ter tako podpirajo obstoječe družbeno stanje. V esejih je med drugim izpostavljeno dejstvo, da so takratni teoretiki povečini zanemarili natančno materialistično preučevanje družbene stvarnosti, temveč so se raje zanašali na poenostavljanja, na različne posplošene in abstrahirane “teorije” in “sisteme”, skozi katere so nato neustrezno opisovali družbo in človeka. Nasploh je razmah vulgarnega (površnega, površinskega) marksizma ena od osrednjih tem tega dela. Ne samo, da je takšna družbena teorija oddaljena od marksistične tradicije kritičnega presojanja družbene stvarnosti ter enotnosti teorije in prakse, v takšni obliki tudi ni ravno uporabna za kaj drugega kot za propagando. Še več, zaradi takšnega “marksizma”, njegove vulgarnosti in neskladnosti z realnimi družbenimi vprašanji je kritična marksistična misel izgubljala svoje privržence, še posebej med mladimi  (pisec je že takrat opozarjal, da so bile tisti čas za gimnazijce vse filozofske in ideološke smeri enako ali celo bolj pomembne kot marksizem), hkrati pa je del kritične mladine želel novo, »tretjo revolucijo« (po »meščanski« in »etatistični«), ki bi prekinila z obstoječim stanjem. Hkrati pa ves čas obstaja tudi nevarnost, da lahko kljub kritični drži do aktualnih razmer sčasoma tudi iz takšnega družbenega in teoretskega »vrenja« ponovno zapademo v vsakdanji mir ter nove abstrakcije in poenostavljanja.

Skozi posamezne prispevke avtor loteva več tematik, kot so:

  • Praktične težave pri uvajanju demokratičnega delavskega upravljanja,
  • Poenostavljanje družbene teorije v šolah in v sociologiji,
  • Kaj je “vulgarni ekonomizem” in zakaj je nevaren,
  • Kdo sprejema odločitve in kdo je odgovoren zanje,
  • Interesi in mentalitete, povezane z različnimi družbenimi skupinami,
  • Delavski razred in statistične metode preučevanja družbe,
  • Problemi inteligence kot družbenega sloja.

Eseji odpirajo številna vprašanja, na katere bi že ob nastanku vredno odgovoriti, vendar se je zgodovina obrnila drugače in je marsikateri paradoks ostal nerazrešen. Pomislimo na kakšen očiten družbeni pojav iz poznejše zgodovine, na primer na pojav v osemdesetih letih, ko so v vse slabših ekonomskih in socialnih razmerah delavci začeli vse pogosteje stavkati. Čeprav bi moralo biti po ideji in teoriji samoupravljanja vse pod njihovim nadzorom, so delavci vseeno stavkali. Bilo je očitno, da delavci niso mogli stavkati sami proti sebi, kar je povzročilo svojevrsten paradoks. Da bi razrešila ta neprijeten paradoks, si je morala oblast za stavko izmisliti nov, nadomestni izraz, ki bi ustrezal ideologiji samoupravljanja – stavke so postale “prekinitve dela”.

Čeprav so bili ti eseji napisani v nekem drugem času in sistemu, vseeno odpirajo številna vprašanja, ki so relevantna še danes. Politična gibanja, ki bi želela delovati v smeri demokratičnega socializma, bodo morala upoštevati avtorjeve ugotovitve, sicer se utegne zgodovina neuspešnega socialističnega projekta spet ponoviti. Nekateri problemi, ki jih je avtor izpostavljal že pred desetletji, imajo vzporednice tudi v današnjem času. Površinsko poenostavljanje oziroma “vulgarizacijo” družbenih vprašanj v javnosti lahko danes spremljamo v površni retoriki, ki na primer spremlja pospešeno privatizacijo, idealiziranje podjetništva med mladimi ali pa komercializacijo šolstva. Lahko bi odprli tudi vprašanje odgovornosti, ki je še ena pomembna tema pričujočega dela: v bivšem sistemu je odgovornost za napake posameznikov pogosto padla na širše množice, v današnjem času po izbruhu zadnje svetovne gospodarske krize pa so države reševale dolgove zasebnega kapitala z davkoplačevalskim denarjem, za kar državljani sedaj plačujejo z varčevalnimi ukrepi.

Še dve novejši besedili

Novi izdaji knjige Človek in socializem sta dodana še dva nova teksta:

  • odprto pismo članstvu in vodstvu Zveze komunistov Slovenije (1988)
  • Apel poslancem v Državnem zboru, slovenskim medijem in glavnemu odboru Zveze združenj borcev NOB (2002).

V odprtem pismu članstvu in vodstvu Zveze komunistov Slovenije (ZKS) iz leta 1988 Podmenik kritizira delovanje vodstva organizacije. Kot nas spomni, so partijski voditelji preprečevali odprto in konkretno diskusijo znotraj organizacije, se zapirali v ohlapno retoriko ter podcenjevali in zavračali iniciativo večine svojih članov, »množice, delavcev, občanov«, čeprav bi morali imeti (v skladu z zakonodajo in ideologijo samoupravljanja) ravno oni glavno vlogo pri uresničevanju “uradnega poslanstva” ZKS – razvoja enakopravnih in demokratičnih družbenih odnosov v socializmu – s tem pa tudi odločilno moč in vpliv na oblast. V odprtem pismu je opozoril še na številne negativne pojave v Zvezi komunistov, kot je na primer položaj poklicnih partijskih funkcionarjev, ki so s svojim delovanjem spravili republiko v globoko gospodarsko in družbeno krizo, a so zaradi koncentracije oblasti in odsotnosti demokratičnih mehanizmov za to ostali nekaznovani. Pismo se konča z nekaj predlogi za reformo delovanja ZKS, s katerimi bi se organizacija morda lahko reformirala, poskrbela za enakopravno participacijo članov in bila v praksi bolje zavezana svojim uradnim ciljem izgradnje demokratične socialistične družbe.

V Apelu poslancem v Državnem zboru, slovenskim medijem in glavnemu odboru Zveze združenj borcev NOB iz leta 2002 pa je avtor največ pozornosti namenil manipulacijam in zavajanju aktualnih političnih elit v zvezi z dogajanjem v drugi svetovni vojni, povojnimi poboji, vladavino Zveze komunistov in propadom samoupravnega socializma. V apelu opozori, da je treba odprta družbena in zgodovinska vprašanja reševati z objektivno presojo družbenih odnosov, kjer ne bo zadoščala presoja zgodovinarjev (mnogi namreč na pereča zgodovinska vprašanja, kot so povojni poboji, radi odvrnejo, da je najbolje, da zgodovino prepustimo samo zgodovinarjem) – potrebna bo globoka analiza »sociološke, socialnopsihološke, ekonomske in drugih družboslovnih znanosti«. Namesto objektivne družbene analize se akterji v javnem diskurzu pogosto zatekajo k različnim poenostavljanem in manipulacijam: enačijo partizansko in domobransko stran v drugi svetovni vojni na Slovenskem, zaradi napak političnih elit označujejo celoten socialistični sistem za v temelju zgrešen ali totalitaren, vse člane Zveze komunistov pa za zavestne izvrševalce totalitarnega režima (četudi so bili njihovi nameni lahko drugačni od dejanskih nosilcev oblasti).

Slavko Podmenik, ki je v svojem življenju doživel že štiri različne družbene in politične sisteme (monarhijo v prvi Jugoslaviji, nacifašistično okupacijo, socialistično republiko v drugi Jugoslaviji in kapitalistično parlamentarno republiko Slovenijo), opozarja na pomembno dejstvo, da se s spreminjanjem družbenih okoliščin in družbenih vlog spreminjajo tudi sami ljudje – v novih družbenih funkcijah in strukturah lahko tudi najbolj pošteni ljudski voditelji postanejo odtujeni egoistični birokrati ali karieristi, ki včasih celo verjamejo, da vse počnejo »z dobrimi in najboljšimi nameni«. Temam, ki jih odpira ta apel, je sicer namenil tudi celotno knjigo z naslovom Nehajmo se sprenevedati ali Odgovornost za zgodovino – na primeru: slovenski partizanski-domobranski in socialistični-kapitalistični rašomon (2009).

Zaključek

Skratka, avtor se v knjigi Človek in socializem loteva različnih tem, ki so relevantne še danes. Knjiga je lahko koristno in zanimivo branje za marsikaterega socialista in za vsakogar, ki si aktivno prizadeva za družbene spremembe. Knjiga izpostavlja probleme, ki spremljajo vsako progresivno politično gibanje, in nudi potencialne smernice, kako te probleme odpravljati. S tem se knjiga navezuje tudi na avtorjevo prejšnje delo z naslovom »Dobra volja in (ne)moč civilnih gibanj, ki želijo spremeniti kapitalizem« (2013).

Tibor Malinovič, Študentska Iskra

oktober 2015

 

 

Deli članek
,