Študentsko življenje na Primorskem

Medijska komuna je projekt, ki je nastal na željo in pobudo študentov oddelka za Medijske študije na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš primarni cilj je vzpostaviti prostor, kjer bomo lahko izražali svoje misli, ideje in komentarje ter na ta način še koga spodbudili k aktivnemu razmišljanju in participaciji, tako v študijskem kot tudi v širšem družbenem življenju. Želimo si, da je to le začetek grajenja širše študentske skupnosti, ki bi vzpostavila pestro študentsko življenje na obali. V nadaljevanju bomo orisali razloge, iz katerih je vzklila potreba po vzpostavitvi Medijske komune, saj se verjetno tega ne bi lotili, če bi imeli relevanten glas, ki zastopa študente na UP.  

V našem okolju je zaznati velik neinteres študentov glede aktualnega dogajanja, zavzemanja stališč in kritičnega mišljenja. Študentska organizacija in univerza tega ne spodbujata in tudi širša družbena klima je naravnana tako, da od mladih ne pričakuje in ne zahteva reflektiranja trenutne družbene situacije. To sami vidimo kot problem, saj menimo, da moramo imeti izoblikovano mnenje o aktualnih temah, predvsem tistih, ki so neposredno povezane z našim življenjem, predvsem pa se moramo za svoje pravice in stališča zavzemati.

V preteklosti so bili študentje kot pomemben del civilne družbe pogosto pobudniki družbenih sprememb in študentsko organiziranje je tako v tujini kot tudi v Sloveniji igralo pomembno vlogo pri oblikovanju družbenega življenja. Iz naših izkušenj študija na Univerzi na Primorskem je danes občutiti precejšnje nezanimanje študentov ne samo za aktualna družbeno-politična vprašanja, kot se to na splošno pripisuje generaciji, temveč tudi za osnovne mikroravni študentskega življenja v lokalnem okolju. Povečini prevladuje pasivnost, ki daje občutek, kot da večina fakulteto obiskuje z izključno enim ciljem – čim prej zaključiti in oditi. Tako kot se kot državljani vse pogosteje odpovedujemo pravici do odločanja, tako se kot študentje še pogosteje odpovedujemo pravici do soustvarjanja študentskega okolja, katerega del smo.

Zdi se, kot da že samo akademsko okolje od nas ne pričakuje in niti ne zahteva angažiranosti. Pravzaprav smo kdaj dobili občutek, da angažiranost celo zavrača, saj bo tak angažiran študent dosti prej sposoben konstruktivne kritike kot nekdo, ki ga prav malo briga za okolje, v katerem živi. Znani so primeri, ko smo se nekateri posamezniki soočili s poskusi utišanja s strani vodstva fakultet ali univerze, ker smo želeli javno spregovoriti o aktualnih tematikah. Tako je na primer vodstvo fakultete (UP FHŠ) poskusilo preprečiti organizacijo okrogle mize na temo organizacije političnih kampanj, čeprav smo študentje obiskovali predmet Politično komuniciranje. Določeni študentje, ki so člani Študentske organizacije Univerze na Primorskem, so želeli preprečiti organizacijo okrogle mize o študentskem organiziranju, ki smo jo organizirali na pobudo Študentske Iskre. Univerza nam je na primer preprečila najem prostora za organizacijo javne tribune o procesih v visokem šolstvu. Skupni argument vseh? »Političnih dogodkov na univerzi ne organiziramo.« V istem času je univerzo obiskal veleposlanik Združenih držav Amerike, celo leto pa je na univerzi potekala Konfucijeva učilnica, katere namen je promocija kitajske kulture in študija, financirana pa je s strani kitajske vlade. Toliko o političnih dogodkih na univerzi. Res je, študentje so se v preteklosti borili za ločitev institucionalizirane politike od univerze, vendar si dandanes to (očitno) lahko vsak razlaga po svoje. V statutu UP je jasno zapisano, da je na univerzi prepovedano udejstvovanje političnih strank, torej etablirane stranke ne smejo iskati prostora za promocijo ter agitirati novih podmladkov, vendar je to tudi vse. S politiko je prepleteno že vsako področje družbenega življenja in ni je debate, ki v sebi ne bi nosila vsaj kančka političnega. In univerza, ki bi morala kot akademska skupnost dopuščati prostor za odprte razprave, izražanje stališč in konstruktivne kritike, namesto tega deluje v interesu določenih posameznikov, ki jih več kot očitno niti malo ne briga, kakšne študente bodo vzgojili, kako se prisotni tam počutimo in kakšno podobo si s tem ustvarja v javnosti. V tem smislu študentom pasiviziranosti niti ne gre zameriti, če se v mnogih redkih poskusih angažiranja soočijo s takimi omejitvami. Vseeno pa moramo poudariti, da gre za večplastne problematike in iz omenjenih primerov ne moremo podati enostranskih zaključkov. Prav tako ne gre za načrtno delovanje s strani vodstva univerze, temveč za naključne nevedne posameznike, ki iz različnih vzgibov preprečujejo, da bi akademsko okolje zaživelo v vseh svojih zmožnostih. Raje se zadržujejo pri varnih temah, ki so same sebi namen in družbi ne prinesejo nič novega, mladim pa tako onemogočajo razvoj kritične misli.   

V takih primerih bi se študentje po vsej logiki lahko obrnili na študentske organizacije in študentske svete, ki naj bi se zavzemali za pravice študentov in predstavljali njihov glas v javnosti. Vendar je tudi v tem primeru logika daleč od realnosti. Študentske organizacije so vse pogosteje deležne kritik na račun svojega delovanja, očitajo jim kopičenje denarja na račun nižanja kvalitete študentskega življenja in posledično vse večjo komercializacijo študentskih dejavnosti. Tudi na Primorskem ni nič drugače, saj se Študentska organizacija Univerze na Primorskem (ŠOUP) s podobnimi kritikami sooča že od svojega nastanka. To je organizacija, kjer nekaj posameznikov, ki so celo v kriminalističnih preiskavah, netransparentno upravlja in nadzira več sto tisoč evrov študentskih sredstev ter pravila igre kroji po svojih željah. Na to opozori že dejstvo, da večina aktov, ki urejajo delovanje ŠOUP, dolgo sploh ni bila javno dostopna, prav tako kot edina študentska organizacija v Sloveniji nima javno objavljenih finančnih poročil, kar zahtevajo pravila o finančnem poslovanju ŠOS, krovne študentske organizacije. Le-ta je bila z nepravilnostmi delovanja svoje entitete na Primorskem večkrat seznanjena, vendar niso še ukrepali in za to tudi niso izkazali pretiranega interesa.

Kako naj torej študentje računamo na podporo takih organizacij, če pa nam vedno znova dokazujejo, da so same svojemu zaslužku namen? Skrb za pravice študentov, ki jo tako radi poudarjajo, je bolj predstava za javnost, saj so že večkrat dokazali ravno nasprotno. Vsake dve leti, ko se ponovijo volitve ŠOUP, se ponovijo tudi afere, ki jih spremljajo. Spomnimo se volitev leta 2013, ko so bile brez pravih razlogov zavrnjene vse kandidature, razen tistih, ki so kasneje tudi zasedli stolčke funkcionarjev. Polbrat direktorja ŠOUP je celo fizično obračunal z enim izmed kandidatov za bodočega predsednika. Na dan so prišle mnoge nepravilnosti v delovanju, a ukrepal ni nihče, zato se je sporna praksa ponovila tudi na zadnjih volitvah, ko so spet zavrnili »nezaželene« kandidature. ŠOUP tako še naprej nadaljuje tradicijo prirejanja volitev, ki jo še najmanj obsoja krovna Študentska organizacija Slovenije.

Študentskim in političnim lobijem je na ta račun uspelo skoraj uničiti obštudijsko delovanje na Univerzi na Primorskem. Dogodki, ki jih organizira ŠOUP, so večinoma sami sebi namen. Množica komercialnih zabav, ogled finala resničnostnega šova Bar in dva športno-pijanska dogodka na leto še zdaleč niso dogodki, ki bi zapolnili obštudijske dejavnosti študentov in so daleč od akademskega nivoja, na katerem naj bi delovala univerza. Verjamemo, da so tam posamezniki, ki z omenjenim nimajo nič in tudi delujejo v dobri veri, vendar žal na njih pade senca, ki spremlja ŠOUP že desetletje, tako kot ostanejo v senci  tisti redki kvalitetni dogodki, ki jih premorejo in so v večini plod samostojnih organizacijskih enot ŠOUP ali zunanjih organizatorjev.

Tako univerza kot tudi študentska organizacija univerze bi torej lahko delovali mnogo bolje. Na Primorskem ni občutiti nikakršnega študentskega vzdušja in okolje ne deluje niti malo univerzitetno, saj je nenehno obremenjeno s starimi zamerami in sebičnim izkoriščanjem, ki vodijo v nezainteresirano pasiviziranost vseh prisotnih na univerzi. Od študentov se ne pričakuje nič drugega kot tiho sedenje v zadnji klopi z mačkom po prepiti noči na komercialni zabavi s slabo glasbo, saj jih v kaj drugega tudi nihče ne spodbuja. Žal se to lahko opiše le s takimi besedami, saj je vsakršno olepševanje popolnoma odveč in bi pomenilo le potuho trenutnemu stanju. Bojimo se, da bo postalo še slabše in načrtno ohranjamo status quo, namesto da bi se potrudili, da bi bilo boljše. Je to res tako nenavadno? Vse, kar si želimo, je ambiciozno okolje, ki nas bo gnalo naprej, da bomo po končanem študiju univerzo zapustili z lepimi spomini, pozitivnimi izkušnjami in jasnim razumevanjem družbenega dogajanja.

Medijske komune smo se lotili, ker menimo, da tak projekt predstavlja del doprinosa k vzpostavljanju študentskega okolja, kot si ga želimo. Tisti, ki piše, tudi misli in za nas to predstavlja prvi korak. Želimo, da to postane glas tistih študentov, ki se ne želijo sprijazniti z obstoječim stanjem in si od študija želijo več kot le njegov konec. Želimo, da je univerza prostor, ki dopušča odprte razprave in sprejme vsa argumentirana stališča brez poskusov utišanja. Želimo, da študentska organizacija pripada študentom in ne peščici pohlepnih posameznikov. In navsezadnje želimo, da bi znova zrasla študentska skupnost v pravem pomenu besede, ki bi povezovala študente iz vse Slovenije in širše, ter s tem prekinila to nevzdržno pasiviziranost, ki smo ji trenutno priča. Zgoraj predstavljene problematike so le majhen del velikega problema slovenskega visokega šolstva, za katerega pa ne nosijo odgovornosti le vpleteni, temveč tudi vsi, ki smo ves ta čas molčali. Kot je nekoč rekel nemški pesnik in filozof Novalis: “Življenje naj ne bo roman, ki so nam ga dali, marveč roman, ki smo ga sami naredili.” Čas je torej, da vzamemo svinčnike v svoje roke.

*Medijska komuna