UVOD V FEMINISTIČNO MISEL: Simone de Beauvoir in Kate Millett

Feministična misel se v različnih oblikah pojavlja že od Antike. Elementi ženske osvoboditve se pojavljajo na primer v Platonovi teoriji države (avtorice, kot npr. Hipatija in Sapfo, so bile feministične posredno, z zgledom ali s pisanjem o ženskih likih), v srednjem veku s Cristine de Pizan, ki je bila med prvimi, ki so bile kritične do podrejenega položaja žensk, v obdobju abolicije monarhije pa z Olympe de Gouges in Mary Wollstonecraft. Po tem se je filozofija o položaju žensk začela pojavljati bolj neposredno in leta 1837 je Charles Fourier prvič uporabil besedo feminizem.

Delo Drugi spol je napisala Simone de Beauvoir leta 1949. Že ob izzidu je šlo za delo, ki je bilo kontroverzno, gre za eno izmed del, ki so močno zaznamovala 20. stoletje. Posebnost Drugega spola je v tem, da začne odpirati vprašanje zatiranja žensk v samem bistvu tega zatiranja, v ‘drugosti’ žensk napram moškim, ki jo prepozna kot univerzalno izkušnjo žensk in natančno analizira kako se ta ‘drugost’ reproducira. Drugo delo, ki je pomembno zaznamovalo feministično misel pa je Sexual politics izpod peresa radikalne feministke Kate Millett. Posebnost Sexual Politics je v tem, da to ‘drugost’ žensk in odnose med ženskami in moškimi politizira. Patriarhalne odnose razume kot odnose moči, ki so institucionalizirani v družbah.

Filozofija Simone de Beauvoir je v osnovi eksistencialistična. Iz eksistencializma jemlje koncept nasprotja med doseganjem osvoboditve in sprejemanjem zatiranja. S tem sta povezana njena koncepta transcendence in imanence. Imanenca je stagniranje v pasivnem, nesvobodnem položaju, transcendenca pa je osvoboditev in aktivnost, ki ima moč vplivati na prihodnost. Kot škodljiv za položaj žensk de Beauvoir kritizira ideologijo esencializma v filozofiji, literaturi in družbi. Z esencializmom misli idejo, da imajo moški in ženske neko večno, prirojeno duhovno esenco, ki določa njihov položaj v družbi, kar zanika družbeno in materialno določenost tega položaja. Analizo odnosa med subjektom in “Drugim” gradi na Heglovem konceptu “gospodarja in sužnja”. Pri analizi ekonomskega položaja žensk predvsem v industrijski revoluciji pa se naslanja tudi na marksizem oz. historični materializem, kateremu je namenjeno 3. poglavje 1. knjige.

Delo Drugi spol je povedno že v naslovu. De Beauvoir pravi, da smo ženske v evropski kulturi in filozofiji ‘drugi’ spol. Takoj na začetku to ponazori z vprašanji, kaj/kdo je ženska, ali ženske izginjajo in podobno ter s svojimi odgovori o sami zgovornosti postavljanja takšnih vprašanj: “Če se hočem definirati, moram najprej razglasiti: ‘Ženska sem.’ […] Moški se nikoli takoj na začetku ne opredeli kot indivduum določenega spola.” Kategorija ‘Drugega’ seveda ne obstaja samo po spolu, da se neka skupnost definira kot ‘Eno’, mora nasproti sebe postaviti ‘Druge’. Temnopolti so ‘drugi’ za rasiste, Judi za antisemite ipd. ‘Drugi’ ne postavljajo sami sebe kot ‘Druge’, kot nebistvene, kot objekte, ampak ‘Drugega’ postavi ‘Eno’, ki samo sebe postavlja kot ‘Eno’, kot bistveno, kot subjekt, proti ‘Drugemu’. Veliko primerov je, kjer je ena kategorija dlje časa popolnoma obvladovala drugo, najbolj poznana primera sta apartheid v Južnoafriški republiki in holokavst v nacistični Nemčiji. Večinoma gre pri vprašanju obnosa moči med dvema družbenima skupinama za nadvlado večine nad manjšino. Začetki zatiranja raznih skupin imajo nek zgodovinski razvoj; zanje obstaja tudi nek čas pred zatiranjem; neka kultura, ki je zatiranim, ‘Drugim’, skupna; obstajajo tudi momenti, ko se ‘Drugi’ vzpostavijo kot ‘Eno’ (ko se na primer temnopolti imenujejo z ‘mi, temnopolti’ in se organizirajo okoli tega vprašanja, vzpostavijo belopolte proti sebi kot ‘Druge’). Torej, po de Beauvoir so ženske ‘Druge’ napram moškim, tako kot je neka narodnostna skupina ‘Druga’ tisti, ki samo sebe definira preko te ‘Drugosti’ (npr. da se mi/e razumemo za Slovence/ke, ki smo delovni, pridni, moramo vedeti, da nismo Hrvati/ce, ki pa niso takšni/e, ampak so leni/e …). Ženska je ‘Druga’ moškemu, moški je Subjekt, je Absolutno, ona pa je ‘Drugi’. Moški je torej norma, ženska pa odstopanje od norme. Tukaj naredi de Beauvoir pomemben korak pri razlikovanju ‘Drugosti’ žensk glede na druge ‘Drugosti’. Specifika ženske ‘drugosti’ je, da nimamo skupne, enotne preteklosti, kulture, vere, ne razumemo se kot, in nismo, enotna skupina, kateri so moški ‘Drugi’, ne živimo npr. v skupnih naseljih (kot npr. temnopolti v getoiziranih predelih, kot včasih delavci v delavskih naseljih), ki pripomorejo k vzpostavljanju neke skupne identitete, ki jo ‘Drugi’ lahko vzpostavijo kot upor proti ‘Enemu’ in s tem sebe postavijo kot subjekte. “[Ženske] Živijo razpršene med moškimi in bivališče, delo, ekonomski interesi, družbena situacija jih tesneje vežejo na določene moške –  na očeta ali moža. Kot buržujke so solidarne z buržuji, ne pa s proletarskimi ženskami; kot belke z belci, ne pa s črnskimi ženskami. Proletariat bi si lahko postavil za cilj, da pobije vodilni razred; judovski ali črnski fanatik bi lahko fantazirala o tem, da bi se polastila skrivnosti atomske bombe in ustvarila v celoti judovsko ali v celoti črnsko človeštvo; ženska ne more niti v sanjah iztrebiti moških. Vez, ki jo povezuje z zatiralci, se ne da primerjati z nobeno drug.”  (De Beauvoir, 2013, str. 19)

Torej, odnos med moškimi in ženskami je recipročen, kljub temu pa smo ženske zatirane in postavljene kot ‘Drugi’ spol. Postavi se vprašanje, zakaj ta recipročnost med spoloma ne pripomore k osvoboditvi ženskega spola? Tukaj de Beauvoir za ponazoritev opiše ekonomsko recipročnost med gospodarjem in sužnjem. Gospodar ne rabi razglašati svoje potrebe po drugem človeku, ker ima v svojih rokah moč, da jo zadovolji, suženj pa v odvisnosti ponotranji svojo potrebo po gospodarju. Ženska je bila vedno v odvisnosti od moškega, četudi so ji pravice danes priznane, se ne morejo zares konkretno izraziti zaradi zgodovinskega bremena te dolgotrajne navajenosti na odnos gospodar – suženj. Moški imajo v rokah večino konkretne moči (visoke funkcije), obkroža jih veljava, ki se ohranja v tradiciji (v preteklosti pa so vso zgodovino ustvarjali moški). Ko se ženske priključijo temu svetu, je to še vedno svet, ki so ga postavili in ki pripada moškim. Poleg tega ima za žensko zavrnitev svoje pozicije ‘Drugega’ konkretne posledice, mora se odpovedati vsem ugodnostim, ki jih prinese zavezništvo z višjo kasto. “Ženska se ne potrjuje kot subjekt, ker za to nima konkretnih možnosti, ker občuti nujno povezavo, ki jo veže na moškega, ne da bi ga postavila kot sebi recipročnega.” (De Beauvoir, 2013, str. 21)

Utemeljevanje žensk kot manjvrednih oz. drugih moškim je bilo vseprisotno skozi zgodovino. Poulain de la Barre pravi: “Ker so bili moški tisti, ki so izdelali in sestavili zakone, so dali prednost svojemu spolu, pravniki pa so te zakone spremenili v načela.” (De Beauvoir, 2013, str. 22) Žensko manjvrednost so kasneje v 19. stoletju zagovarjali z vero, filozofijo, teologijo, tudi biologijo, eksperimentalno psihologijo in tako dalje. S potrjevanjem neke naravne manjvrednosti žensk se upravičuje diskriminacijo. ‘Večna ženskost’ je homologna ‘črnski duši’. Zatiralci pa imajo seveda koristi od zatiranja, tako se npr. nekateri moški bojijo ženske ‘konkurence’ (mesta na fakultetah, na visokih pozicijah, v politiki …), druga korist pa je ta, da se lahko tudi najnižji med najvišjimi napram zatirani skupini počuti večvreden. “Najpovprečnejši moški se ima vpričo ženske za polboga.” (De Beauvoir, 2013, str. 24)

V nadaljevanju knjige de Beauvoir natančno analizira in kritizira vidike, ki so jih do ženske zavzeli na področjih biologije, psihoanalize in historičnega materializma. V drugi knjigi pa se posveti vprašanju izoblikovanja ‘ženske realnosti’.

‘Drugost’ žensk, o kateri piše de Beauvoir, pomembno osvetli specifiko zatiranja po spolu. Radikalne feministke iz druge polovice 20. stoletja so to ‘drugost’ politizirale, saj se (še vedno) kaže kot osebno vprašanje odnosa med moškim in žensko ter se jo naturalizira (ženske so ‘po naravi’ skrbne, ljubeče, moški so ‘po naravi’ agresivni …). Najbolj znan slogan iz časa radikalnih feminisitičnih uporov je ‘Osebno je politično’, s katerim so želele opozoriti, da nasilje in druge oblike zatiranja žensk niso stvar zasebnih odnosov, ampak so politična vprašanja, ki terjajo politično akcijo. Seveda ‘politično’ tukaj razumemo širše od etablirane politike: “Ta esej političnega ne razume kot relativno ozkega in izključujočega sveta sestankov, poslancev in strank. Izraz ‘politika’ se nanaša na razmerja moči in družbene dogovore, kjer je ena skupina ljudi pod nadzorom druge skupine ljudi.” (Millett, 1969)

Patriarhat kot politični sistem je že tako dolgo institucionaliziran v človeško življenje, da prežema vse pojavne oblike političnega, ekonomskega, družbenega, ali govorimo o kastah, razredih, aristokraciji, prav tako zaznamuje vse religije. Seveda pa glede na druge družbene okoliščine prevzema različne podobe. V začetku 20. stoletja niso ženske v zahodnem svetu smele niti sanjati o visokih političnih pozicijah, medtem ko so pripadnice aristokracije več stoletij nazaj večkrat prevzemale najvišje pozicije moči. Na Poljskem in Irskem je prepovedan abortus, medtem ko je v istem trenutku pri nas zapisan kot pravica v ustavi. Vse to pokaže, da se patriarhat manifestira na veliko različnih načinov, od tega, da imamo ženske formalno priznane iste pravice kot moški, do tega, da so ženske še vedno formalno prepoznane kot lastnina nekega moškega.

De Beauvoir je zanikala kakršnokoli ‘esenco ženske’, ne obstaja neka naravna in/ali univerzalna karakteristika, ki določa žensko. Ženska identiteta je družbeno konstruirana. ‘Žensko’ so ustvarili moški, družba, ki ohranja ideološki sistem, ki ženski predpisuje podreditev in samo sodelovanje žensk v tem sistemu. Ta situacija omejuje sovobodo ženske in določa njene življenjske projekte. Zato je za osvoboditev ženske nujna tako individualna kot družbena transformacija. Ženska se mora, kot moški, prepoznati kot subjekt, ne objekt. Poleg tega se morajo ženske prepoznati kot skupina, prepoznati svojo povezanost in skupne okoliščine zatiranja. Nezmožnost za to pripomore k vzdrževanju zatiranja.

V 2. poglavju dela Sexual Politics Kate Millett natančno analizira in kritizira načine in področja na katerih se patriarhat vzpostavlja, reproducira in naturalizira.

Torej, kako se patriarhat vzpostavlja in predvsem ohranja? Hannah Arendt pravi, da se vladavina vzpostavi preko moči, ki se jo pridobi ali preko soglasja ali pa se jo uveljavi z nasiljem. Privajanje v ideologijo pripomore k temu, da se moč vzpostavi s soglasjem vpletenih. Politika spola ohranja soglasje preko specifične spolne socializacije obeh spolov v osnovne patriarhalne politike glede značaja, vloge in statusa. Seveda lahko tukaj govorimo o treh ločenih področjih, značaj kot področje psihologije, vloga kot družbeno vprašanje in status kot politično, se pa vsa tri prekrivajo. Tisti, ki so rojeni v višjem družbenem statusu, prej prevzamejo vlogo gospodarja, ker je v takem okolju razvoj dominantnega značaj spodbujen. Pri spolu se to kaže v obliki dveh različnih osebnosti, ki sta pripisani osebam, glede na biološki spol, v katerem so rojene in se jih socializira v eno izmed teh osebnosti ter posledično v družbeno vlogo in status.

Agresija, inteligenca, moč in učinkovitost so lastnosti, pripisane moškim, dominantni skupini, medtem ko so ženskam pripisane lastnosti kot so pasivnost, neumnost, krotkost, čednost in neučinkovitost. Te lastnosti so dopolnjene s spolnimi vlogami, ki predpisujejo natančna navodila glede vedenje, premikanja in seveda aktivnosti, ki so ‘primerne’ za enega izmed spolov. Ženskam je tako pripisana vloga domače skrbnice, ostali človeški dosežki, zanimanja pa so ‘rezervirani’ za moške. Tukaj tudi prepoznamo razliko in povezavo med biološkim in družbenim spolom. Biološki spol je reproduktivna kategorija, značaj, vloga in status, ki so pripisani spoloma pa so vsebina družbenega spola. Gre sicer za povezani kategoriji, indivduui, ki se rodijo z določenimi spolnimi organi, so na podlagi le-teh vzgajani, socializirani v točno določene ljudi. Kategorija družbenega spola je seveda zatiralska za vse ljudi, vsem onemogoča svoboden razvoj, je pa v tej zgodbi družbenega spola ženski spol tisti, ki je podrejen moškemu.

Pomembno vlogo pri reproduciranju patriarhata odigra družina. V preteklosti so bili otroci in žena ter sužnji dejanska lastnina patriarha, najstarejšega moškega v družini. Status žensk je bil tako skorajda izenačen s statusom živine. Danes se podrejen položaj kaže preko izgube priimka ob poroki in predvsem v splošni domnevi, da je ženska moškemu v zameno za finančno podporo dolžna nuditi domačo oskrbo in spolne usluge. Enota nuklearne družine odigra zelo pomembno vlogo pri reprodukciji ljudi in socializaciji novih članov/ic družbe v patriarhalno ideologijo. Seveda se družine po vrednotah med sabo razlikujejo in posledično tudi vse socializacije in njihove vsebine niso identične, ampak na koncu je nek splošni uniformni učinek dosežen. Kultura, družba se nadaljuje po svojih bolj ali manj ustaljenih vzorcih. Socializacija je represivni in konzervativni proces. Represivni v tem, da individuue vsaj do neke mere prisili v sprejemanje družbenih vzorcev brez preizpraševanja, sicer jih sankcionira (fizično nasilje, verbalno nasilje, izključevanje iz družbe itd. – sankcije so seveda kulturno specifične – nasilje nad spolno nekonformnimi ljudmi je oblika družbenega sankcioniranja tistih, ki se ne podredijo družbenim pričakovanjem glede svojega biološkega spola). Proces socializacije je konzervativen v tem, da konzervira, ohranja, reproducira obstoječe družbeno stanje preko ustvarjanja indivduuov, ki jih družba potrebuje, da se ohrani takšna, kot je.

Zelo velik vpliv na patriarhat ima tudi razredna delitev družbe. Kot smo videle že pri de Beauvoir, eden izmed učinkov razrednega konflikta (pa tudi rasnih in etničnih) na konflikt med spoloma je ta, da ženske postavi drugo proti drugi, zgodovinsko najbolj nazoren primer je razlikovanje med ‘kurbo’ in ‘svetnico’, modernejši pa na primer med ‘gospodinjo’ in ‘poslovno žensko’. Drugi učinek pa je ta, da je zatiranje žensk iz različnih razredov različno (ne smemo pozabiti tudi na specifično zatiranje nebelih žensk, ki je spet drugačno od zatiranja belih žensk, četudi gre za ženske iz istega razreda). Millett za ponazoritev predstavi ‘paradoks’; medtem ko je v nižjih družbenih skupinah bolj pogosto, da moški vzpostavijo dominanco samo na podlagi svojega spola, bodo večkrat primorani svojo dejansko moč deliti z ženskami iz svojega razreda, ki so ekonomsko produktivne, medtem ko v višjih razredih ni potrebe za moške, da bi dominanco vzpostavljali na podlagi spola, saj imajo v vsakem primeru dejansko (politično in ekonomsko) moč v svojih rokah.

In če zaključimo, bistvo patriarhata je postavljanje žensk kot ‘Drugih’ napram moškim. Manifestira se na različne načine, prežema vse družbene oblike in ideologije. Njegova največja moč je v njegovi dolgotrajnosti in univerzalnosti, ima tudi uspešno navado, da se kaže kot naraven. “Ko je nek sistem moči v popolnem obvladovanju družbe, ne rabi razglašati svojega obstoja; ko pa je njegovo delovanje izpostavljeno in preizpraševano, postane ne le predmet debate, ampak tudi spremembe.” (Millett, 1969)

 

LITERATURA:

De Beauvoir, Simone; Drugi spol (1. knjiga); Krtina: 2013.

Millett, Kate; Sexual Politics; 1969.