Venezuela – protesti in širši kontekst

Ko so se v začetku februarja v Venezueli začeli množični protesti, se je v medijih vzpostavila slika zatiranih študentov, ki se upirajo zaradi slabih življenjskih razmer. Taka predstavitev dogajanja je nepopolna in zavajajoča, zanjo pa so v veliki meri odgovorni mediji s svojim namernim ali nenamernim zavajujočim ali pomankljivim poročanjem. Javnost je zgodbo takoj kupila. Saj vendar živimo v času vsesplošnih napadov na pravice in življenjski standard ljudi povsod po svetu in sočustvujemo z vsemi protestniki, tudi če v resnici ne vemo, za kaj se borijo. A Venezuela je precej drugačna od celotnega ostalega sveta. Da bi zares razumeli dogajanje, moramo razumeti kontekst.

Najprej moramo sploh umestiti Venezuelo na karto sveta – tako fizično, kot geopolitično. Venezuela sedi na enih od največjih, po nekaterih poročilih pa celo največjih zalogah nafte na svetu. Poleg zalog konvencionalne nafte obstaja v Venezueli tudi zaloga naftnih skrilavcev, po količini približno enaka svetovnim zalogam konvencionalne nafte. Bolivarska republika je svetovno dvanajsta največja izvoznica tega energenta in četrti najpomembnejši vir za Združene države Amerike. Te so v zadnjem desetletju spoznale, kako škodljiva je lahko njihova odvisnost od bližnjevzhodne nafte, straši jih tudi možnost širitve arabske pomladi v zalivska kraljestva. Zato se skušajo čim bolj distancirati od Bližnjega vzhoda, predpogoj za to pa je obstoj drugih virov energentov. Iskanje teh se kaže v povečanem uvozu kanadske nafte in eksploziji črpanja plina doma s pomočjo tehnologije hidravličnega drobljenja. Venezuela, ki leži takoj čez Mehiški zaliv, ima ogromne količine nafte in že razvito infrastrukturo za njen uvoz v ZDA in bi tako lahko nudila naslednjo možnost za povečanje energetske varnosti. A Venezuela v očeh severnih sosedov ni zanesljiv vir, saj imajo ZDA nanjo skoraj neobstoječ politični vpliv, po svoji ureditvi pa je socialdemokratska, kar prinese precejšnje omejitve za delovanje ameriškega kapitala.

Celotna Latinska Amerika je bila zgodovinsko cona ameriškega vpliva. Mešetarjenje severnih oblastnikov po politični in ekonomski ureditvi južnoameriških držav je prineslo tudi vrsto njim neprijateljskih in socialdemokratsko ali socialistično usmerjenih režimov. Ti so bili proti koncu hladne vojne, z izjemo kubanskega, vsi zatrti, a le stežka. Venezuela zdaj predstavlja nov izziv ameriški prevladi v zahodni hemisferi s projektom socializma za 21. stoletje. Ta izziv je potrebno gledati v luči pešanja ameriške moči v svetu. Njihovo gospodarstvo, ki je leta 1945 proizvedlo polovico svetovnega BDP-ja, od takrat naprej v primerjavi z ostalim svetom upada, zdaj pa je bolj kot ne jasno, da ga bodo že v naslednjem desetletju ali dveh prerasla gospodarstva držav, kot so Kitajska, Indija in Brazilija. Ameriški imperij počasi tone, kar je vidno v geopolitičnem dogajanju povsod po svetu. V Južnem in Vzhodnem kitajskem morju vzhajajoča azijska velesila vedno močneje uveljavlja svoje interese z dejanji, ki jim ZDA niso več zmožne vedno kontrirati, v Siriji in Ukrajini od svojega položaja ne odstopa Rusija, v vzhajajoči Afriki pa poteka bitka za vpliv med Kitajsko, Indijo in Brazilijo. Zato je za trenutno še največjo svetovno velesilo ključno, da pred padcem s prestola utrdi območje svojega vpliva in ga razširi, kamor je mogoče ter si s tem ustvari blazino, ki ji bo nekoliko ublažila pristanek na trdnih tleh drugorazredne države. Ublazinjenje bo potreboval predvsem ameriški kapital, ki bo izgubo primata na svetovnih trgih zavoljo ohranitve profitov moral kompenzirati z viri poceni energije in poceni brezpravne delovne sile. Venezuela bi lahko nudila oboje, a ne s svojo trenutno ureditvijo. Zato obstaja močan interes, da se ta spremeni, kar se je enkrat v nedavni zgodovini tej južnoameriški državi že pripetilo.

Od leta 1958 so bile v Venezueli na oblasti iste tri sicer demokratično izvoljene stranke, ki so tudi formalno podpisale sporazum o nenapadanju Punto Fijo. Ta jim je omogočil 40-letno vladavino v državi. Venezuela je vseskozi ohranjala prijateljske odnose s svojo mogočno severno sosedo, kljub temu pa njena politika ni bila diktirana direktno iz Washingtona. Sredi 70-ih let, ko so cene nafte narasle, je posledično Venezuelsko gospodarstvo prosperiralo in takratna vlada Carlosa Pereza je nacionalizirala naftno industrijo ter napovedala usmeritev večjega dela naftnega bogastva v potrebe državljanov. A država je bila ujeta v surovinsko prekletstvo. Gospodarstvo je bilo skoraj izključno odvisno od nafte in ko je cena tega energenta v 80-ih letih padla, se je država znašla na robu bankrota. Pod vladavino tega istega Pereza so konec 80-ih let začeli uvajati takrat že preizkušeni Čilski model. Uvedli so grobe neoliberalne reforme, ki so pripeljale v nadaljno razlastninjenje prebivalstva, ki je tudi sicer v osemdesetih izgubilo privilegije, izhajajoče iz naftnega bogastva. Ameriški kapital je s tem dobil vir poceni delovne sile, sčasoma je upal tudi na privatizacijo naftnega sektorja. A izbruhnili so nemiri, ki so bili zatrti s silo, država pa je bila naslednjih deset let precej nestabilna. To pa je leta 1998 pripeljalo do izvolitve Huga Chaveza na oblast, ki je obljubljal prekinitev Puntofijisima, konec neoliberalnih reform in usmeritev naftnega bogastva nazaj v roke ljudstva. Chavez je državo reformiral in danes je, kot že omenjeno, vsaj za današnje razmere urejena radikalno socialdemokratsko. To pa za zahodni, predvsem ameriški kapital pomeni ponovno izgubo privilegijev, pridobljenih z uvedbo Čilskega modela in izgubo Venezuele kot dela ameriškega imperija. V naslednjem delu bomo orisali ukrepe, ki so do takega stanja privedli in ugotavljali, zakaj kapitalu niso v interesu ter kako skuša to stanje spremeniti.

Večina obsežnejših Chavezovih politik je udejstvovana skozi t. i. Bolivarske misije. Prva, Plan Bolivar, je bila sprožena takoj po nastopu na oblast in je uvedla vključevanje vojske v akcije za dobrobit ljudstva. V okviru te misije so vojaki cepili, popravljali ceste in prevažali prebivalstvo iz odročnih predelov po opravkih v mesto. Akcije so bile bolj kot ne simbolne in namenjene predstavitvi namenov novih oblasti. Prav tako predvsem simbolno je bilo sprejetje nove ustave leta 1999. V njej so zapisane pravice do zastonj in kakovostnega zdravstva, prebivališča in zaposlitve za vse prebivalce, poleg tega daje nova ustava večjo težo tudi kooperativam in skupnostnim podjetjem ter ostalim alternativnim oblikam gospodarskega organiziranja. Uvaja tudi možnost odpoklica predsednika države.

Prav nič simbolne, temveč zelo materialne pa so posledice ene najuspešnejših bolivarskih misij – misije Barrio adentro. Misija je namenjena izboljšanju zdravstvenega sistema in je razdeljena v 3 faze. Prva faza vključuje izgradnjo majhnih, skupnostnih zdravstvenih domov znotraj lokalnih skupnosti. Vodeni so s strani demokratično izvoljenega odbora in imajo enega zdravnika, ki v zdravstvenem domu tudi živi ter s tem postane del skupnosti. Delovanje ni usmerjeno izključno v kurativo, kot je to praksa v zdravstvenih domovih po večini razvitega sveta, temveč velik poudarek daje preventivi in izobraževanju prebivalstva. Med letoma 1998 in 2007 je bilo zgrajenih okoli 3000 takih domov, kar predstavlja več kot petkratno povečanje števila zdravstvenih domov v Venezueli, nadaljnih 3000 pa je bilo v gradnji. Druga in tretja faza vključujeta izgradnjo naprednejših zdravstvenih domov v lokalnih središčih in obnovo ter nakup sodobnejše opreme za obstoječe bolnišnice v provincialnih središčih. Ob splovitvi programa je takrat neoliberalno usmerjena zdravniška zbornica izdala poziv zdravnikom, naj se ne prijavljajo na razpisana mesta, ki je dosegel svoj namen. Program je bil vseeno uspešen, saj so oblasti v državo povabile večje število kubanskih zdravnikov ter začele pospešeno izobraževati nove, predvsem iz nižjih slojev prebivalstva. Danes ima Venezuela enega najboljših zdravstvenih sistemov v Latinski ameriki, posebej ga je pohvalila tudi Svetovna zdravstvena organizacija. Uspeh ponazarjajo tudi statistični kazalci: med letoma 1998 in 2011 je smrtnost ob porodu padla za 36 %, smrtnost otrok do 5 let za 37 %, življenjska doba pa je v istem obdobju zrasla za dobri 2 leti.

Leta 2002, ko so kot nadaljevanje državnega udara (o katerem več kasneje) multinacionalke in vodilni kadri v državnem in privatnem sektorju bojkotirali proizvodnjo in distribucijo vsega, od nafte do osnovnih živil, se je izkazalo, da je vsa država na milost in nemilost prepuščena kapitalu. Kot odziv na to je Chavez sprožil dve misiji: Zamora in Mercal. Zamora je program redistribucije obdelovalne zemlje. Venezuela ima namreč precej rodovitne zemlje, kljub temu pa večino hrane uvozi, saj ima najvišjo stopnjo urbanizacije v Južni Ameriki, ki je posledica masovne migracije ljudi v mesta po odkritju naftnega bogastva v začetku 20. stoletja. Namen te misije je zagotoviti delo mestnim revežem z vrnitvijo na podeželje in zagotoviti prehransko samozadostnost države. Razdeljuje se tri tipe zemljišč: državna, tista, ki nimajo urejenega lastništva in država zanje trdi, da so javna, ter privatna zemljišča nad določeno velikostjo (velikost je odvisna od kvalitete zemljišča), ki niso obdelana ali drugače v uporabi, za katera pa se lastniku povrne sredstva v višini tržne cene zemljišča. Zemljo v okviru tega programa lahko dobi vsaka venezuelska družina ali posameznik med 18. in 25. letom. Po treh letih obdelovanja se lastništvo prenese na kmeta, zemlja se nato lahko deduje, ne sme pa se prodati. Podatki iz leta 2005 kažejo, da je bilo v prejšnjih dveh letih približno 130,000 družinam razdeljenih 2 milijona hektarov zemlje, še dva milijona pa sta bila na razpolago za razdelitev v naslednjem letu. Kljub težavam (ki so zaradi kompleksnosti programa razumljive) v obliki dolgotrajnih sodnih postopkov dokazovanja lastništva zemlje, zastrahovanja in celo nasilja s strani veleposestnikov in včasih upirajočih se birokratskih struktur, je imel program pozitiven učinek na sto tisoče Venezuelcev. Uspel je tudi dvigniti delež kmetijstva znotraj BDP iz 5 na 6 odstotkov v prvih treh letih delovanja, kar pa je vseeno občutno premalo. Venezuela še vedno uvozi večino hrane, saj domače pridelave ni dovolj, poleg tega je tuja hrana, skoraj tretjina katere je iz ZDA, cenejša. Zato je nastala misija Mercal, ki po vsej državi upravlja s trgovinami, v katerih se prodaja subvencionirana osnovna živila domače pridelave. Njen namen je dvojen: po eni strani pomagati domačemu kmetijskemu sektorju in s tem doseči prehransko neodvisnost z odkupom pridelka in financiranjem kmetijskih kooperativ ter predelovalnih obratov, po drugi pa omogočiti dostop do osnovnih živil tudi najrevnejšim. Doseganje prvega namena je težko oceniti. Zagon celotnega sektorja ekonomije je dolgoročen proces, kot omenjeno zgoraj pa se pomembnost kmetijstva v nacionalnem gospodarstvu povečuje, tudi dodana vrednost kmetijskih izdelkov se je od leta 2004 povečala za 50 %, a Venezuela še vedno večino hrane uvozi. Pri doseganju drugega namena, to je izkoreniniti lakoto, pa je program zelo uspešen. 16,000 trgovin po vsej državi letno obišče čez 10 milijonov Venezuelcev, ki lahko nekatera živila dobijo tudi med 50 % in 80 % ceneje kot v trgovinah v zasebni lasti. Splošna podhranjenost je od leta 1992 do danes padla za 63 % na 5 %, podhranjenost otrok pod 5. letom je od nastopa Chaveza na oblast padla za 38 % na 2,9 %, količina zaužitih kalorij pa je narasla za 27 %. UN Food and agriculture organisation je Venezueli za omejitev lakote podelila nagrado, kot razlog za takšno izboljšanje prehranske varnosti prebivalstva pa je posebej izpostavila misijo Mercal.

Na področju izobraževanja delujejo ali so delovale 3 Bolivarske misije. Misija Robinson je bila namenjena opismenjevanju in učenju osnov matematike za starejše, neizobražene prebivalce. Prostovoljci in vojaki so v dveh letih osnovno izobrazbo podali 1,5 milijonu Venezuelcem, ki so bili prej nepismeni. Misiji Ribas in Sucre pa skušata izboljšati formalni šolski sistem. Ribas se osredotoča na srednje šolstvo, kjer je namen povečati dostopnost za revnejše družine predvsem s povečanjem sredstev in posledično opustitvijo vpisnin ter vlaganjem v gradnjo geografsko razpršenih srednjih šol, s čimer za šolajočega se odpadejo stroški življenja v tujem kraju. Vpis v srednje šole se je med letoma 1999 in 2009 povečal za 50 % in stoji na 75 % vseh prebivalcev v starostni skupini, za katero je predvideno srednje šolstvo. Vpis na tretjo stopnjo izobraževanja pa se je med 2000 in 2009 povečal za 180 %. Univerzitetna stopnja se nato deli na dva programa: tradicionalni in triletni, skrajšani program, ki ga je uvedla misija Sucre. Ta je namenjen podajanju osnovnejše terciarne izobrazbe večjemu številu prebivalstva in je usmerjen v področja, na katerih Venezuela potrebuje več kadrov, kot so zdravstvo, pedagogika, kmetijstvo in prehrana, gradbeništvo itd.

Nekatere Bolivarske misije, kot je Mission Habitat, pa so neslavno propadle. V okviru misije Habitat naj bi v letu 2006 zgradili 150,000 socialnih stanovanj, tak tempo pa naj bi se nato nadaljeval, s čimer so želeli izprazniti številne slume v velikih mestih. A ti plemeniti cilji nikoli niso bili doseženi, leta 2006 je bilo na primer zgrajenih le 35,000 stanovanjskih enot, predlani zgolj 5,200, za leto 2013 pa je bilo načrtovanih 3000 enot. Slumi še vedno dominirajo revne soseske v Caracasu in drugih večjih mestih, Maduro pa je za 2014 napovedal, da bodo program ponovno zagnali z vložkom 6,4 milijarde evrov.

Rdeča nit vseh Bolivarskih misij, od katerih so zgoraj opisane zgolj najpomembnejše, je ta, da izboljšujejo življenjski standard ljudstva. Kar pomeni, da mora kapital plačevati za ta višji standard. Uspešen in demokratično voden skupnostni zdravstveni sistem onemogoča razvoj trga zdravstvenih storitev. Redistribucija zemlje, pa čeprav zgolj neuporabljenih zemljišč nad določeno velikostjo, krši kapitalu sveto in na zahodu nedotakljivo pravico do privatne lastnine. Sistem trgovin s subvencionirano prehrano ne upošteva pravil prostega trga in omejuje prosto postavljanje cen glede na ponudbo in povpraševanje. Uspešen državni izobraževalni sistem hkrati onemogoča razvoj trga podajanja izobrazbe in proizvaja bolje izobražene kadre, nepripravljene spustiti se na nivo poceni, brezpravne delovne sile. Tudi neuspela množična gradnja stanovanjskih blokov bi ljudi dvignila iz neprizanesljivega boja za eksistenco, ki se bije v slumih in jih s tem postavila v boljši pogajalski položaj naproti kapitalu. In potem so tu še druge misije, ki skušajo opolnomočiti južnoameriške domorodce, omogočajo zastonj dostop do dokumentov ali pomagajo samostojnim rudarjem izboljšati standard in narediti rudarstvo okoljsko vzdržno. Nobena od njih ni v interesu kapitala, kot tudi niso druge Chavezove poteze. Socialni izdatki so se od njegovega nastopa do leta 2011 povečali za 100 %, brezposelnost je padla za 30 %, revščina in ekstremna revščina sta se zmanjšali za 35 % in 57 %, GINI indeks neenakosti pa je padel s 50 na 40. Tudi proti ZDA usmerjena proti-imperialistična retorika zunanjim političnim in kapitalskim silam ni po godu.

Iz povezave geopolitičnega položaja Venezuele in njene pomembnosti za ZDA ter Chavezovih politik lahko izpeljemo vlogo Venezuelske opozicije. Ta je sredstvo obrata države nazaj v neoliberalizem. Za ta cilj izkorišča nezadovoljstvo višjih slojev, ki so na račun dviga milijonov revnejših Venezuelcev iz bede izgubili nekatere privilegije. To nezadovoljstvo podpira z močno finančno podporo kapitalističnega razreda in uporabo privatnih medijev za namen propagande. Finančna podpora se na opozicijske bančne račune steka tako od domačih kapitalistov, kot tudi od tujih – če ne neposredno, pa preko neoliberalnih think-tankov, nevladnih organizacij in ameriške vlade same. Desno usmerjena organizacija Venezuelan Student Movement je npr. leta 2008 prejela 500.000 ameriških dolarjev v obliki nagrade Milton Friedman s strani neoliberalnega instituta CATO. Vlada ZDA pa je v letošnjem proračunu namenila kar 5 milijonov dolarjev za financiranje opozicijskih skupin v Venezueli. Lahko si predstavljamo, da je to le vrh ledene gore, katere potopljeni del predstavlja financiranje preko tajnih kanalov in ki ga nekateri strokovnjaki ocenjujejo na 45 milijonov dolarjev od leta 2002 naprej. Drugi podporni steber opozicije, mediji, so v Venezueli, kljub pogostemu drugačnemu poročanju, večinoma v privatni lasti. Državni mediji nadzorujejo le 5 % trga, ostalih 95 % je v veliki večini v privatnih rokah, manjši delež pa zasedajo manjši skupnostni mediji. Lahko si mislimo, kdo ima privatne medije v lasti – elite, ki nikakor niso omejene na Venezuelo, temveč si lastijo tudi medije v ostalih državah Latinske amerike in ZDA, in ki, v končni fazi, seveda niso omejene zgolj na medije. Njihovi interesi so torej jasni. Manj delavskih pravic, manj stroškov, več prostega trga in več profita. Za to izrabljajo že omenjeni medijski monopol. Z obvladovanjem domačega trga nadzorujejo tudi praktično vse informacije, ki o dogajanju v Venezueli pridejo v svet. Pomislimo, tam so dopisniki AP-ja in Reuters-a, CNN-a in še nekaterih velikh zahodnih medijskih hiš, ki so že same po sebi ideološko nagnjene k opoziciji, njihove novice pa nekritično kopira večina manjših medijskih hiš po svetu. In privatni mediji jih silijo s svojimi informacijami, saj je edini alternativni vir informacij državna televizija, ki pa je nihče ne jemlje za kredibilno. Kakšne informacije torej dobimo bralci, gledalci in poslušalci na zahodu? Več komentatorjev je že izrazilo stališče, da je Venezuela država, o kateri se po svetu širi največ laži. Te pa nikakor niso širjene slučajno, temveč jih preko medijskega monopola za uresničitev svoje agende odstranitve Chaveza in obrata države nazaj v desno sistematično širi opozicija že vse od leta 1998.

Do prvega resnejšega poskusa odstavitve Chaveza je prišlo leta 2002, ko je desnica proti njegovemu režimu izvedla državni udar. Vse skupaj se je začelo že konec leta 2001, ko je Chavez sprejel serijo zakonov, ki desnici niso bili po godu. Od takrat naprej so se vrstile stavke in protesti, spodbujane s strani neoliberalne gospodarske zbornice. Ves čas je potekala medijska gonja. Nato je protestni shod 11. aprila 2002 »nepričakovano« skrenil iz svoje načrtovane poti in zavil proti predsedniški palači, tik pred tem pa je predsednik gospodarske zbornice Pedro Carmona v govoru protestnike nahujskal, da je edina rešitev ta, da se Chaveza odstrani. Na pozive opozicijskih voditeljev so protestniki pritiskali proti predsedniški palači, mediji so prikazali sliko nasilnih Chavezovih privržencev, ostrostrelci so pobili nekaj protestnikov, vojska pa je Chaveza aretirala in prikazala vnaprej posnet govor vojaških častnikov, v katerem pojasnjujejo, da so prevzeli oblast. Nekatere podrobnosti glede državnega udara res niso razčiščene. A glede na to, da je bilo dokazano, da je bil državni udar planiran nekaj mesecev vnaprej, da je imela opozicija vnaprej pripravljen potek dogodkov vključno z vnaprej posnetimi govori ter očiten interes in namen prevzeti oblast, lahko s precejšnjo verjetnostjo sklepamo, da so bili ostrostrelci opozicijski in da so Chavezovi podporniki kvečjemu iz obupa, spontano in povsem neorganizirano napadali opozicijske protestnike.

Nekaj dni kasneje je bil Chavez nazaj na svojem mestu. Opozicijo, ki je vmes razpustila parlament, razglasila ustavo za nično in nastavila za predsednika Pedra Carmonasa, so z oblasti spodila močna družbena gibanja, t. i. colectivos, sestavljena iz ljudi revnejših slojev. Ta so se v odsotnosti commandanteja organizirala sama, zavedajoč se, da jih bodo v nasprotnem primeru poteptali, in so pred predsedniško palačo pripeljala nekaj sto tisoč ljudi. To je ustvarilo dovolj velik pritisk na nove oblasti in vodilne kadre v vojski, da so Carmono izgnali iz palače, Chavez pa se je zmagoslavno vrnil.

Naslednji poskus je sledil konec leta 2002. Opozicija je organizirala splošno stavko, s katero naj bi paralizirali ekonomijo, vse dokler Chavez ne odide. Šlo je za stavko vodilnega kadra, ki delavcem, željnim dela, mnogokrat tega ni omogočil. Najhujši efekt je imela stavka vodilnih v državni naftni družbi. Nek kapitan se je s tankerjem zasidral v kanalu, ki vodi iz jezera Maracaibo in s tem blokiral izvoz nafte. V kombinaciji s stavko ostalih vodilnih kadrov v naftni industriji je to rezultiralo v ustavitvi črpanja tega energenta za nekaj tednov, kar je imelo na gospodarstvo katastrofalne posledice. Proti koncu decembra so uspeli delavci prevzeti nazaj vso potrebno infrastrukturo in jo z lastnim znanjem ponovno zagnati.

Tudi ta poraz opozicije ni ustavil in leta 2004 so razpisali referendum za odpoklic, na katerem je Chavez dobil 58 % podporo. Na volitvah leta 2006 in 2012 je Chavez zmagal z 62,8 in 55,1 odstotno podporo, leta 2013 pa je njegov naslednik Maduro dobil predsedniški mandat z 50,1 % glasov. Zadnje volitve je sicer opozicija s svojim kandidatom Henriquejem Caprilesom na čelu spodbijala kot nelegitimne, a njihova kritika ni imela podlage in desnica je za nekaj mesecev potihnila. Zdaj pa je novi zastavonoša opozicije, še bolj radikalni Leopoldo Lopez, ponovno oživel taktiko protestov.

Protesti so se res začeli na kampusih, kjer so študentje protestirali proti visoki stopnji kriminala, a jih je opozicija hitro zlorabila za svojo agendo. Razlogi za proteste, kot zdaj beremo iz medijev, naj bi bili visoka stopnja kriminala, visoka stopnja inflacije in pomanjkanje osnovnih živil.

Kriminal je v Venezueli res dosegel nepojmljive razsežnosti in je vsaj do neke mere posledica razmaha organiziranega kriminala v državi, predvsem zaradi cvetoče trgovine z drogami. Ta se preko Venezuele transportira v države zahodne Afrike, predvsem Gvinejo-Bissau, od tam pa naprej na rastoči Evropski trg. Poleg tega Venezuela predstavlja alternativo tradicionalni poti droge iz Kolumbije skozi Srednjo Ameriko na sever, saj je ne nadzoruje ameriška Drug Enforcement Agency. Med letoma 2004 in 2007 naj bi se po podatkih iz poročila ameriškemu kongresu količina kokaina, pretihotapljenega skozi Venezuelo, početverila in dosegla kar 17 % svetovne trgovine s to drogo. Torej, kriminal predstavlja velik problem, a ga pogojujejo okoliščine izven Venezuele in tudi Venezuelska opozicija ne predstavlja rešitve.

Inflacija je pri 57 % prav tako nevzdržno visoka. Izhaja iz dejstva, da je vrednost bolivarja proti dolarju umetno vzdrževana na višji ravni, kot bi jo bolivarju določil trg. S tem skušajo oblasti vzdrževati dostopnost uvoženih izdelkov, kar je potrebno zaradi nezadovoljivega obsega domače proizvodnje. Uvoženi izdelki vključujejo zdravila in medicinske pripomočke, elektroniko, turbine in ostalo opremo za energetsko industrijo, hrano in kmetijsko mehanizacijo, vse vrste kovin, tekstil in druge izdelke, pomembne tako za ekonomijo, kot tudi za vsakdanje življenje. A hkrati precenjeni bolivar pomeni, da neko količino bolivarjev po uradnem menjalnem tečaju zamenjamo za več dolarjev, kot bi jih dobili na prostem trgu. To pa v tržni ekonomiji de facto pomeni tiskanje denarja in ker je trgovinska menjava med Venezuelo in ZDA velika, povzroča inflacijo. Ta je v Venezueli zgodovinsko visoka in je v desetletju pred nastopom Chaveza dvakrat presegla 80 %. Posledica inflacije je tudi občasno pomanjkanje določenih dobrin. Zaradi panike ljudje nakupijo več, kot potrebujejo. Vlada je ta pojav skušala kompenzirati s kontroliranjem cen, s čimer je želela omejiti inflacijo. Uspešnost boja proti inflaciji in pomanjkanju je očitno vprašljiva, a zopet ni nobenega indica, da bi prihod opozicije na oblast situacijo izboljšal. Pomanjkanje bi reševali s sprostitvijo cen, kar bi pomenilo, da bi dobrine v trgovinah sicer ostajale, a bi bile za večino prebivalstva predrage. Inflacijo pa bi lahko rešili le s sprostitvijo menjalnih tečajev, s čimer bi tuji izdelki, ki so zaradi pomanjkanja domače proizvodnje nujni tako za vsakdanje življenje Venezuelcev kot za ekonomijo, postali mnogo dražji.

S tem bi povzročili sabotažo mnogih sektorjev ekonomije in drastičen padec življenjskega standarda večine Venezuelcev. A to za opozicijske voditelje ni skrb, temveč priložnost. Propad industrije in kmetijstva je predpogoj za nadaljne tržne reforme. Znižanje standarda prebivalstva pa bi mnoge pripadnike nižjega sloja pahnilo v socialno bedo, ki bi jih prelevila v poceni, brezpravno delovno silo. Na drugi strani bi vsi ti ukrepi, od sprostitve cen in menjalnih tečajev do tržnih reform v realnem delu ekonomije, prinesli profit tistim, ki s prozvodnjo in trženjem posameznih izdelkov upravljajo – kapitalu. Opozicija torej bodisi nima prepričljivih odgovorov na pereče probleme današnje Venezuele bodisi so njeni odgovori za večino prebivalstva zelo škodljivi. So pa v interesu tako venezuelskega kot mednarodnega razreda lastnikov kapitala.

Iz geopolitičnega položaja Venezuele in vloge opozicije v njeni zgodbi ter poznavanja zgodovine opozicijskega delovanja moramo izhajati tudi pri vrednotenju trenutnih protestov. Najprej se moramo zavedati, da je natančno vrednotenje praktično nemogoče, saj enostavno nimamo dovolj podatkov oziroma ti niso objektivni. Vsemu, kar lahko izvemo iz svetovnih medijev, se namreč da slediti nazaj do opozicijskih medijev, ki imajo svojo lastno agendo. V zahodnih medijih je zato poročanje o protestih zreducirano na laži in polresnice o številu mrtvih in vladnem nasilju. Zamolčano je, koliko smrti so s svojimi barikadami povzročili protestniki, ko so s koli pretepali novinarje in čez križišča v višini vratu napeljali bodeče žice, ki so obglavile več motoristov. Poročila o domnevni diktaturi v Venezueli, ki jih pogosto ojačuje slika smrtno resne opozicijske mladenke s trakom čez usta in napisom »Mir« na dlaneh, se vztrajno pojavljajo kljub temu, da ima Venezuela po poročilih Carterjevega centra za nadzor volitev enega najboljših volilnih sistemov na svetu. Če se želimo izogniti “mainstream” medijem, lahko prisluhnemo vladnim glasilom, ki trobijo o fašistih med protestniki in zunanji sabotaži Venezuelske ekonomije, ne da bi te trditve utemeljili, in jim tudi ne gre slepo zaupati. Trenutnega dogajanja torej ne moremo zadovoljivo vrednotiti. Predvsem pa se moramo zavedati, da prerekanje o tem, kdo je z nasiljem začel in kdo ga je eskaliral ter koliko žrtev je povzročilo, zgreši bistvo. Bistvo je namreč, da Venezuelske oblasti uvajajo ukrepe, ki niso po godu venezuelskemu, ameriškemu in nasploh mednarodnemu kapitalu, ter da opozicija na probleme, ki pestijo venezuelsko družbo bodisi nima odgovorov bodisi so ti odgovori izključno v interesu kapitala in sovražni interesom večine venezuelskega ljudstva. To je tudi razlog, zakaj trenutno protestira skoraj izključno višji in višji srednji sloj, medtem ko se večina ljudstva zaveda, da je podpora Maduru za njih v danem trenutku najboljša možnost. To pa ne pomeni, da je njegova Chavistična politika zgolj svetel zgled brez pomanjkljivosti. Tudi tega se mnogo vladnih podpornikov zaveda, a so jo prisiljeni braniti, saj bi v nasprotnem primeru v enem zamahu izgubili vse. Zaenkrat je bila ta obramba kljub vsem poskusom opozicije uspešna.

To pa zato, ker je venezuelska civilna družba politično aktivna ves čas, ne le ob volitvah, in jo je posledično težje destabilizirati z namenskimi intervencijami. Njen večji del sestavljajo številna med seboj ohlapno povezana gibanja, ki jih opisuje izraz »colectivos«. Organizirana so geografsko, okoli svojih lokalnih skupnosti, ali tematsko oz. interesno. Sestavljajo jih predvsem prebivalci nižjih slojev, a imajo, sploh v okviru lokalnih skupnosti, svoje predstavništvo tudi bogatejši. Colectivos so bili ključni pri izvolitvi Chaveza na oblast, pri njegovem ponovnem ustoličenju po državnem udaru in ponovnih izvolitvah vse odtlej. Nasploh je tak način organiziranja ključni del Bolivarske revolucije, ki temelji na sintezi delovanja od zgoraj in spodaj ter znotraj katere ima država nalogo izpolnjevati zahteve ljudstva. Zavedajoč se, da ne obstaja preverjena teorija prehoda iz kapitalizma v socializem, si je chavizem zadal nalogo v ta proces vključiti najširše množice preko oblik direktne, participatorne in fluidne demokracije, ki jo utelešajo omenjena gibanja. Z omogočanjem dostopa lokalnih skupnosti do državnih sredstev jim je tako na primer uspelo spodbuditi nastanek več deset tisoč demokratično organiziranih lokalnih skupnosti po vsej Venezueli in zagon nove ravni demokracije, o kateri lahko na zahodu le sanjamo. Te lokalne skupnosti z državnimi sredstvi upravljajo avtonomno in imajo precejšnjo moč v svojih okoliših. A žal se njihov vpliv tu ustavi in tudi vpliv ostalih gibanj ne seže v državno politiko.

To nas pripelje do kritike venezuelskih oblasti. Do vpliva na državno politiko ima vedno bolj izključno pravico socialistična stranka, ki se je od gibanj precej odtujila, jih izključila in postala stranka državnih birokratov. Ti delujejo kot vztrajnik, ki ga ne zanimajo nadaljne družbene spremembe, interna debata in zahteve množic. Od prihoda na oblast so si elementi znotraj državnega aparata izoblikovali vsak svoj vrtiček, iz katerega zdaj izčrpavajo presežno vrednost. Tu gre v večji meri za presežno vrednost iz naftne industrije, pa tudi drugih sektorjev gospodarstva, ki so v državni lasti. Chavezov režim namreč nikoli ni zagnal demokratičnega upravljanja s proizvodnimi procesi. Delavsko upravljanje nikoli ni zaživelo; deloma zato, ker je veliko podjetij še vedno v privatni lasti, država pa ni želela pregrobo poseči v privatno lastnino, deloma pa zato, ker se tudi v državnih podjetjih delavske demokracije ni spodbujalo. Na papirju sicer obstaja, a v realnosti so uprave državnih podjetij nastavljene s strani partije. Posledično je upravljanje proizvodnje še vedno v izključni domeni kapitala ali države, se pravi elite, delavci in družba pa so iz vodenja gospodarstva še vedno izključeni. Državna podjetja so torej porodila novo, birokratsko buržoazijo, znano tudi kot Boli-bourguise ali Bolivarska buržoazija. Tudi ta ima, kot vse ostale elite, svoje interese, ki so nasprotni interesom ljudstva. Njihov interes je ohraniti status quo. Med tem pa večina družbenih gibanj zahteva poglabljanje revolucije, več socializma, več egalitarnosti, manj kapitalizma in manj buržoazije. Ker bi te zahteve ogrozile privilegije političnih oblastnikov, državni aparat ni sposoben vključiti civilne družbe v državno politiko. S tem izgublja edino moč, ki jo ima naproti interesom zasebnega kapitala: ljudske množice. To izgubo zdaj kompenzira z organiziranjem mirovne konference, kamor je bila povabljena opozicija ter največji lastniki kapitala v Venezueli in na kateri bo partija za ohranitev svojih privilegijev primorana sklepati kompromise s kapitalom. V tem procesu zapostavljeno ljudstvo ima na voljo dve različici prihodnosti. Lahko v navezi državnega aparata in kapitala najde nepremostljivo oviro izpolnjevanju svojih interesov in zapade v pasivnost. Tako delujejo vse zahodne družbe, torej si razplet lahko predstavljamo. Po drugi strani pa lahko po zmagi nad trenutnimi protestniki svoje topove usmeri v socialistično partijo in izvede drugi krog revolucije ter s tem ohrani idejo socializma 21. stoletja.

Vidimo torej, da je slika dogajanja v Venezueli precej drugačna od tiste, ki nam jo, v svojem večnem iskanju črno-belih zgodb, predstavljajo “mainstream” mediji, začinijo pa jo s svojo lastno agendo promocije prostega trga. Chavismo je bil na marsikaterem koraku uspešen pri zadovoljevanju interesov večine prebivalcev, protestniki pa so pripadniki ožje ali širše elite, ki je tekom Bolivarske revolucije izgubila nekatere privilegije. Po drugi strani pa je ta ista revolucija z vzpostavitvijo togih struktur začela žreti svoje lastne otroke, kar je razlog, da protesti še niso bili zatrti. Delavski razred namreč zaradi vedno večje izključenosti izgublja voljo po igranju svoje vloge branika revolucije. Edina relevantna kritika venezuelskih oblasti ji mora torej ogledalo postaviti na levo.

M.Z.

VIRI (in dodatno branje):

  • Kmetijstvo in prehrana:

  • Mešano:

  • Zdravstvo:

  • Razno:

  • Naftna industrija:

  • Šolstvo:

  • Nastanitev:

  • Financiranje opozicije

  • Mediji:

  • Udar 2002

  • Oil lockout:

  • Kriminal:

  • Inflacija

  • Gibanja:

Venezuela_student_protest_2014_0