Objava Delovnega odbora za feminizem, 4. novembra 2017.
Priča smo še enemu poskusu varčevanja, tokrat na plečih starejših in njihovih družin. Ministrstvo za zdravje je 20. oktobra 2017 predstavilo svoj predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki naj bi predstavljal “izhodišče za postavitev novega samostojnega stebra socialne varnosti”, vendar dvomimo, da se bodo uporabniki/ce storitev dolgotrajne oskrbe, še posebej uporabnice, počutili socialno varnejše kot v dosedanjem zakonu.
Po predlogu naj bi se namreč uveljavila nova dajatev oziroma “obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo”, ki bi sorazmerno zmanjšala prispevek države za to področje, nikakor pa ne prinaša bistvenih izboljšav v sistemu. Po besedah Zorana Hoblaja se bo stanje kvečjemu poslabšalo, saj bodo uporabniki še bolj finančno obremenjeni, dostopnost storitev pa naj bi se v prihodnosti zmanjšala zaradi uvedbe kriterijev ocenjevanja, kdo je upravičen do katere vrste oskrbe. Še več, tudi psihosocialna nota, ki domove loči od bolnišnic, je z zakonom spregledana in prepuščena izvajalcem.
Zaradi težnje k deinstitucionaliziranju je predlog zakona naravnan k spodbujanju oskrbe na domu, pri čemer uvaja izredno problematičen “institut družinskega pomočnika”, ki omogoča uporabniku/ci prejemanje dodatka ob oskrbi s strani sorodnika ali sorodnice. Kot poudarja Hoblaj, bi to vodilo do zlorabe starejših v družinah ter spodbujalo predvsem nezaposlene ženske, da ostanejo doma in ne iščejo zaposlitve. Spomnimo, da bi to slednje le utrjevalo status žensk kot tistih, ki “po naravi” ostajajo doma in skrbijo za šibkejše v družini.
Ministrstvo pred očmi očitno ni imelo izboljšave storitev ampak golo finančno optimizacijo, ki brez razloga otežuje starost tistim, ki so celo življenje prispevali v državno blagajno. Posebno škodo bodo utrpele ženske: prvič zato, ker so upokojenke socialno najbolj ranljiva in najrevnejša populacija, ki jih bo nova dajatev najbolj bremenila in jim bo dostop do ustrezne oskrbe najbolj otežen, drugič pa zato, ker aktivnim, a nezaposlenim ženskam preti vnovično potiskanje v zasebno, skrbstveno sfero. To je pri razvoju družbe očitno nazadovanje.
Prenašanje bremena socialnih storitev na ramena uporabnikov in uporabnic ter njihovih družin ni rešitev! Dostojanstveno preživetje in staranje mora biti brezpogojna pravica vseh, ne glede na socioekonomski položaj! Zato od ministrstva zahtevamo, da zakon oblikuje tako, da se finančno breme ne prenaša z družbe na posameznike in ki poskrbi, da bo z zakonom zagotovljena tudi kakovostna oskrba, ki ni omejena na golo preživetje!
Več o tem na: http://www.delo.si/novice/slovenija/domove-za-starejse-bi-spremenili-v-hiralnice.html