KDO SMO?

Ženske smo. Smo matere, babice, hčerke, smo delavke v proizvodnji, tajnice, učiteljice, medicinske sestre, političarke, smo taksistke, natakarice, kuharice … Smo tista polovica populacije, ki opravi veliko večino gospodinjskega in skrbstvenega (torej reproduktivnega) dela in istočasno ogromen delež produktivnega dela. Smo med najbolj izkoriščanimi skupinami v kapitalizmu, kot delavke na trgu smo plačane manj kot moški, težje napredujemo in težje dobimo službo. Naše delo za družbeno reprodukcijo je popolnoma spregledano. Razume se kot nekaj, kar nam je naravno pripisano, kar je želja in prirojena dolžnost vsake ženske v družbi in ne trdo, naporno in neplačano delo. Me pravimo: dovolj je!

Gospodinjsko delo je DELO. Je delo, ki poskrbi, da ima kapitalizem dovolj zdrave delovne sile. Je delo, ki poskrbi, da se družba kot takšna nadaljuje, in nepravično je, da večina teže tega dela pade na ženske in se celo ne razume kot delo, ampak kot naša prirojena dolžnost! Gospodinjsko delo ni le kuhanje in pospravljanje, je skrb za otroke, je vzgoja, je skrb za ostarele, je čustveno delo in je spolno delo. Od nas se pričakuje, da se ne bomo uprle moškim, ki nas otipavajo, da bomo šefu skuhale kavo in se ob vulgarnih opazkah tiho nasmehnile. Me pravimo: dovolj je!

“Oni pravijo, da je to ljubezen. Me pravimo, da je neplačano delo.” (S. Federici, 1975)

ZA KAJ SE ZAVZEMAMO?

Verjamemo v nujnost izpostavljanja in upora proti vsem neenakostim v življenjih žensk. Če želimo zagotoviti dostojno preživetje za naš spol, moramo poznati izvore svojega izkoriščanja. Verjamemo, da je osvoboditev žensk povezana z bojem proti kapitalizmu in vsem neenakostim, ki jih ta sistem producira. Na vseh ravneh svojega življenja čutimo pritisk kapitalistične gonje za profiti in nujno je, da prepoznamo vse skupine, ki jih kapitalizem izkorišča, ter naše boje povežemo v skupen boj proti sistemu, ki deluje v dobrobit le majhnega števila posameznikov in posameznic.

Verjamemo, da je izkoriščanje in zatiranje žensk prioritetno politično in ekonomsko vprašanje. Verjamemo v solidarnost med vsemi skupinami izkoriščanih in zatiranih kot predpogoj osvoboditve vseh nas – ali smo svobodni vsi ali pa nihče. Kot politične revolucionarke se borimo za nov svet, v katerem bomo vsi in vse rojeni/e svobodni/e od vsakršnega izkoriščanja. Kot ženske se borimo za novo zgodovinsko obdobje, kjer bodo odnosi med ljudmi temeljili na osvoboditvi od izkoriščanja in zatiranja ter na medsebojnem spoštovanju.

Naš boj ni lahek. Spremembe, ki so nujno potrebne za osvoboditev žensk iz podrejenega ekonomskega in družbenega položaja, so spremembe, ki so na vseh ravneh sprejete s sovraštvom. Zavedamo se, da bo imel naš boj vzpone in padce, ampak smo pripravljene iti po tej težki poti. Če želimo zagotoviti, da bodo naše zanamke živele v do njih bolj pravičnem okolju, je naša dolžnost, da se borimo za družbo, ki bo temeljila na solidarnosti, človečnosti in vzajemnem spoštovanju vseh in ne na ustvarjanju profitov, zatiranju in izkoriščanju.

IZVORI DOMINACIJE NAD ŽENSKAMI

Ženskam nam je zamolčana svoja lastna zgodovina. Že od rojstva se soočamo z omalovaževanjem svojih bojev, ki se v učbenikih prerinejo kvečjemu med opombe. Prepričujejo nas, da smo ženske manjvredne, nekompetentne in državljanke drugotnega pomena. Pravijo nam, da smo bile vedno pasivne opazovalke brez kakršnekoli pomembne vloge v zgodovini. 

Da bi svoj položaj v družbi lahko spremenile, moramo razumeti, kako se je ta skozi zgodovino sploh oblikoval. Opiramo se na antropološke teorije, zgodovinski pregled in družbeno-ekonomsko analizo družbenih razmerij. Friedriech Engels povezuje nastanek patriarhata z razvojem privatne lastnine. Boja med spoloma Engels ne povezuje z zlobo, ki naj bi jo ena izmed skupin posedovala, ampak kot odnose, ki so se med spoloma razvili na ekonomski podlagi. Njegova analiza sega v obdobje pred poljedelstvom, torej v obdobje, ko človeške družbe še niso poznale zasebne lastnine, kot jo poznamo danes. Odkar obstaja delitev dela, se ta deli tudi glede na spol, pomembna razlika pa je v tem, da delo, ki so ga opravljale ženske, nekoč ni bilo vrednoteno slabše kot delo, ki so ga opravili moški. Skrb za reprodukcijo, torej nadaljevanje družbe, je bila enako pomembna kot skrb za produkcijo materialnih dobrin v družbi. V predpoljedelskih družbah so morali vsi člani in članice delati, da so zagotovili preživetje svoje družbe: prispevek vsake/ga posebej je bil pomemben in se je tudi razumel kot pomemben.

Evelyn Reed, ki izhaja iz podobnih analiz kot Engels, to misel razvije še naprej. Po Reed (1974) so bile ženske pri svojem delu za nadaljevanje družbe, ki so ga opravljale kolektivno, zelo kreativne. Ženske so bile tiste, ki so se začele ukvarjati in so bistveno pripomogle k razvoju medicine, poljedelstva in arhitekture, soustvarile so prvo poezijo in prve oblike vladanja. V arheologiji se je dolgo domnevalo, da so kulturni in tehnološki dosežki zgolj delo moških, vendar pa se to prepričanje v zadnjem času kaže kot zmotno. Raziskava iz leta 2013 je pokazala, da so ženske ustvarile večino odtisov rok v evropskih jamskih poslikavah iz paleolitika (D. R. Snow, 2013). Medtem pa so moški večino časa preživeli na lovu, ribarjenju, skrbi za živali. Evelyn pojasnjuje: “Ravno skozi tehnološki napredek, ki je bil plod dela žensk, so bili moški osvobojeni lova in so se lahko posvetili kompleksnejšim oblikam dela.” V času plemenske organizacije družb so se odločitve sprejemale kolektivno, prav tako so se dobrine delile kolektivno, sorodstvo je bilo utemeljeno na materini krvni liniji. Egalitarni matriarhat (ki, nasprotno od patriarhata, ne predstavlja nadvlade enega spola nad drugim) je najvišji model enakopravnih človeških odnosov, ženske so bile spoštovane voditeljice, otroci so bili vzgajani kolektivno, poleg tega pa se žensk ni dominiralo preko spolnosti. V prazgodovini ni bilo nuklearnih družin. Obstajale so različne vrste družin, ki so bile matrilinearne, in skupnostna vzgoja, ki ni obremenjevala samo matere. V matriarhalnih družbah ima biološki oče pogosto manjši ali ničen pomen, ženske lahko izbirajo in menjajo spolne partnerje, ni nadzora nad ženskim spolnim vedenjem, tiranije devištva, vzgoja otrok pa je vezana na materino družino. Ženska ima večjo moč odločanja in se ne seli k moškemu.

Novejše raziskave kažejo, da je k napredku zgodnjih družb pomembno prispevala enakopravnost med spoloma. To se je kazalo na primer pri izbiranju lokacije prebivanja. V družbah, kjer so dominirali moški, so moški določali kraj bivanja, ženske pa so jim sledile in ostajale na periferiji. Kadar je bilo odločanje porazdeljeno enakopravno, so bile družbe bolj povezane in manj hierarhične (Dyble et al., 2015). Še danes je pomembno, ali se ženska preseli k moškemu ter ali ženska prevzame priimek moškega oziroma ali je razmerje obratno. Vse to odraža in krepi obstoječa razmerja moči.

Kasneje se je razvila kultivacija rastlin, živali in kmetijstvo, ki je prinesela presežke hrane. S preoblikovanjem družine je moški zasužnjil žensko in s tem dobil garancijo za nadzor nad potomci in dedovanjem (Engels, 1972).

Ko je človeška družba prvič začela ustvarjati presežke dobrin, ki jih je potrebovala za lastno preživetje, se je položaj žensk pomembno spremenil. Moški so skrbeli za črede živine in ko je zaradi presežkov lastništvo postalo pomembno, so te črede postale lastnina moških. Tekmovanja med plemeni so zamenjala trgovanja med plemeni. Preko kopičenja tega prvega blaga, živine, so moški posedovali vedno več materialne moči in zasebnega bogastva. Tako so moški pridobili tudi statusno višji simbol v družbi in posledično se je izoblikoval patriarhat – nadvlada moškega spola nad ženskim. Dokler je bilo sorodstvo še vedno utemeljeno preko materine linije, moški niso mogli zasebnega bogastva prenašati na svoje potomce. Zaradi tega je skozi čas matrilinearne družinske sisteme, torej sisteme, kjer se sorodstvo definira po materini strani, zamenjala nuklearna družina, ki jo sestavljata moški, ženska in otroci (obstaja tudi v razširjenih oblikah, na primer s starimi starši, ki živijo v istem gospodinjstvu).

Nastanek nuklearne družine Engels opiše kot “zgodovinski poraz ženskega spola.” Skupaj z materialnim bogastvom si je moški prilastil tudi žensko, svojo lastno “reproduktivno enoto”. Ženske so bile s svojim novim položajem v družbi degradirane. Bile so brez državljanskih pravic, uporabljene so bile za razmnoževanje, spolna in gospodinjska opravila. Z razvojem institucije države so se ta razmerja formalizirala preko uzakonitve monogamnega odnosa. V marsikateri državi je ženska nezvestoba še vedno kaznovana. Moč nad življenjem in smrtjo je bila v popolni domeni moških.

V času fevdalizma v Evropi so bile ženske razmeroma avtonomne, četudi še zmeraj podrejene moškim. Kljub podrejenosti in izkoriščanosti s strani fevdalcev so se družine preživljale iz lastnih virov in niso bile odvisne od trga delovne sile. Ženska in moški sta delala in proizvajala skupaj in bila odvisna eden od drugega. Ni bilo jasne ločitve med produkcijo dobrin in skrbstvenim delom (reprodukcijo delovne sile). Ženske so opravljale marsikatera dela in obrti, ki so pozneje postala moška, na primer mesarstvo, pekarstvo, varjenje piva in podobno, in so bile opazno udeležene pri dedovanju zemljišč. S prehodom v kapitalizem je prišlo do izrazitih sprememb. Ko so kmetje začeli izgubljati zemljišča in druga proizvodna sredstva, se je poslabšal tudi položaj žensk. Izgubljale so pravice do posedovanja posesti, bile so izrinjene iz določenih poklicev in sčasoma postajale vse bolj odvisne od moških (Rutar, 2013). Izgubile so tudi telesno avtonomijo. Cerkvena inkvizicija in tudi siceršnji nadzor nad izpolnjevanjem družbenih norm sta izkoreninila ženska znanja o zdravilstvu in porodništvu. Prej so ženske svobodno uporabljale različne načine za nadzorovanje rojstev, ki pa so zdaj postajali vse strožje preganjani (Federici, 1974).

Nastanek zasebne lastnine in razvoj kapitalističnih družb je reproduktivno delo spremenil iz družbenega, kolektivnega, v zasebnega in v domeni nuklearne družine, kjer pa vsa teža tega dela pade na ženska ramena. In ravno ta odnos med zasebnim in javnim delom je dejanska ekonomska podlaga za izkoriščanje žensk na vseh drugih ravneh. Iz tega sledi razumevanje žensk kot blaga za spolno zadovoljevanje moških (posilstva, prostitucija, spolno nadlegovanje), iz tega sledi razumevanje ženske kot skrbstvenega in pasivnega objekta. Od žensk se še vedno pričakuje, da bodo opravljale te, družbeno jim pripisane funkcije, v kolikor jih ne, pa se jih ne razume kot “pravih žensk”.  

ŽENSKE V KAPITALIZMU

Z industrijsko revolucijo in vstopom žensk na trg dela smo ženske pridobile delno finančno in materialno neodvisnost od moških, poleg tega smo končno spet postale del družbenih procesov produkcije. A naš podrejeni položaj je s tem postal le še bolj kompleksen. Vstop žensk na trg delovne sile je kapitalizem izkoristil in ga prikrojil po svoji meri. Le malo žensk je z vstopom na trg dela pridobilo popolno ekonomsko neodvisnost zaradi nižjih plačil, ki so jih prejemale oziroma jih še vedno prejemajo.

Z vstopom žensk na trg dela se je pojavil tudi konflikt med delavci in delavkami, ki ga je kapital spretno izrabil. Ker so se ženske in otroci lahko preživljali sami, se je podrla hierarhija v družini, plače pa so se znižale za vse. Moški niso več dobivali “družinske plače”, ampak samo plačo za potrebe enega človeka. Interes moških delavcev je bil, da ženske skrbijo za dom, interes kapitala pa, da delajo doma in v tovarni. To, da se ženske potiska v sfero doma, je seveda v interesu moških, saj jim zato ni treba opravljati napornega in enoličnega dela, do katerega čutijo odpor (Jogan, 2006). Moški delavci so se v nekem obdobju aktivno zavzemali za izključitev žensk iz sindikatov in za to, da bi se ženske vrnile izključno v domačo sfero (Hartmann, 1978, str. 15). Zase so zahtevali višje plače, ki bi preživele celo družino, za ženske in otroke pa zaščitne zakone, ki bi omejili obseg njihovega dela na trgu. Kapitalu je sicer ustrezalo, da so ženske delale v tovarni in doma, saj so predstavljale cenejšo delovno silo, hkrati pa predstavljale grožnjo moškim delavcem kot rezervna delovna sila, s čimer so moški postali nadomestljivi na delovnem mestu. V konceptu družinske plače sta se tako uskladila interesa kapitalizma in patriarhata (Hartmann, 1978, str. 16).

Največjo ovira pri emancipaciji žensk tako predstavlja institucija nuklearne družine, preko katere smo ženske izkoriščane dvojno: kot produktivne delavke in kot reproduktivne delavke. Težje se znajdemo na trgu dela, saj delodajalce od zaposlitve žensk odvračajo morebitni porodniški dopusti, kasneje pa bolniške, saj se pričakuje, da bo za otroke poskrbela mati; vsa ta plačana odsotnost z dela pa ni v interesu delodajalca. Pogosto tudi manj zaslužimo, saj se zaradi skrbi za družino ženske zaposlujejo za polovičen delovni čas ali pa opravljajo delo na domu. Možnosti za samostojno življenje se tako hitro zmanjšajo, če se ženska ni zmožna preživljati brez pomoči moža ali družine. Ženska tako nima enake možnosti zaslužka kot moški, od nje pa se istočasno pričakuje, da bo delala in služila denar ter poskrbela za gospodinjstvo. Četudi obstaja formalna pravna in ekonomska enakopravnost, Engels (1972) pravi, da je “moderna individualna družina utemeljena na odprtem ali prikritem suženjstvu žene in moderna družba je sestavljena iz molekul teh individualnih družin.”

Kapitalisti se na ta način okoristijo tako v javnem kot zasebnem okolju: ženske doma poskrbijo za že obstoječo delovno silo (moške v družini), poskrbijo za novo delovno silo (otroke), hkrati pa same predstavljajo poceni delovno silo. Reproduktivno delo žensk se izkorišča, ne da bi imel sistem s tem kakršnekoli stroške, ravno obratno, kapitalistični produkcijski način lahko ustvarja visoke profite zato, ker ženske opravimo gospodinjsko delo brezplačno. Če bi kapitalistični sistem želel zagotoviti enakopravno plačilo za gospodinjsko delo in istočasno pravično plačilo ženskam v produkciji, bi bilo ustvarjanje velikih profitov vsaj oteženo, če ne celo onemogočeno.

Nuklearna družina je ekonomska enota. Moški dominira žensko, oba dominirata otroke, da ima lahko obstoječi sistem nove, nahranjene in oskrbljene delavce/ke. Vse na račun ženskega neplačanega dela. Nuklearna družina ni le reakcionarna in nepravična tvorba, temveč v svojem bistvu nedružbena. Ženske izolira iz skupnosti, iz družbe in tudi drugo od druge. Tako se napaja nesocialnost in individualizem ter z njima povezano nevmešavanje v javno življenje. Družina je nujna celica opore za socialno ogrožene in marginalizirane skupine, ampak jih istočasno vedno znova dodatno omejuje. Družinsko nasilje, spolno, fizično in verbalno nasilje nad ženskami in otroci so žalostne posledice patriarhalne nuklearne družine.

POLOŽAJ ŽENSK V DRUŽBI

Od časa, ko smo bile ženske popolnoma brez pravic, ko smo bile skoraj dobesedno priklenjene za štedilnik in lastnina moškega, se je naš položaj zagotovo izboljšal. Zahvala za to gre feministkam, ki so se za emancipacijo našega spola borile že dolgo pred nami. Sufražetke so zaslužne za našo volilno pravico, ki je v nekaterih delih Evrope še vedno novost (del Švice je žensko volilno pravico uzakonil šele v 80. letih prejšnjega stoletja). Potem gre velika zahvala revolucionarnim feministkam iz 60. in 70. letih, ki so v delih sveta, kjer je bila to takrat še vedno velika tabu tema, z direktnimi akcijami in protesti uspele priboriti pravico žensk do odločanja o lastnem telesu (na primer dostop do kontracepcijskih tabletk), ter nas s tem osvobodile kletke, ki jo lahko naša plodnost predstavlja za nas in naše javno udejstvovanje. Feminizem je naredil velik korak naprej tudi na področju prisotnosti žensk v politiki in drugih javnih sferah. A kljub temu naš boj še zdaleč ni končan. Za popolno osvoboditev našega spola bo potrebna družbena transformacija, ki ne bo temeljila na ustvarjanju zasebnih dobičkov, družbena ureditev, ki ne bo zasužnjila celotnega spola za to, da si zagotovi nadaljevanje.

Nujno je v družbi vzbuditi zavedanje, da ženske nismo po naravi gospodinje, matere in seksualni objekti, in to lahko dosežemo le tako, da povemo, zakričimo: gospodinjsko delo in vse delo, ki pride z njim, je delo, in zato zanj zahtevamo plačilo. Ravno razumevanje gospodinjenja, nudenja seksualnih in drugih opravil moškim kot nekaj ženskam prirojenega, je izvor objektivizacije naših teles, je izvor kontrole nad našimi telesi in je izvor našega zatiranja, v kolikor se javno izražamo o teh stvareh. Napadi na pravico do abortusa so utemeljeni le na razumevanju ženske kot inkubatorja, ki mora rojevati otroke za državo. Posilstva in ostalo seksualno nasilje izhaja iz razumevanja žensk kot objektov, ki obstajajo zato, da spolno zadovoljujejo moške. Če je ženska pri tridesetih letih samska in ne želi imeti otrok, ji družba namenja čudne poglede – zanjo ni t. i. “prava” ženska, zato poskrbi, da se ženska počuti krivo, če ni izbrala poti, ki ji je bila predpisana že ob rojstvu. Me pravimo: dovolj je! Nismo objekti, ljudje smo.

ŽENSKE IN SOCIALNA DRŽAVA

Vzpostavitev močne socialne države, ki je bila pri nas predvsem “ostanek” socializma, je močno prispevala k izboljšanju položaja žensk v družbi. Plačan porodniški dopust, otroški dodatki, varstveni dodatek za starejše, progresivne cene vrtcev, javni izobraževalni in zdravstveni sistemi so načini za prenašanje odgovornosti za reprodukcijo družbe z ramen žensk na celotno družbo. So prvi koraki k zagotavljanju naše emancipacije. In ravno zaradi ukinjanja teh storitev smo ženske tiste, ki najbolj občutimo razpad socialne države in varčevalne ukrepe. Ko se nižajo štipendije in otroški dodatki, ukinjajo varstveni dodatki, ko cene vrtcev naraščajo, ko vedno več žensk dela v prekarnih delovnih razmerjih, ki jim ne zagotavljajo porodniškega ali bolniškega dopusta, teža reproduktivnega dela spet v vedno večji meri pada na ramena žensk. Če zbolijo ostareli člani ali članice družine, ki si ne morejo privoščiti oskrbe v domu, so ženske tiste, ki bodo našle čas za opravljanje dela, ki bi ga morala opraviti družba.

Na to opozarja tudi dr. Lilijana Burcar, ki se ukvarja z analizo delitve dela po spolu znotraj kapitalizma. Ugotavlja, “da smo priča veliki količini neplačanega dela s strani žensk, ki znotraj simbiotičnega odnosa med kapitalizmom in patriarhatom opravijo veliko neplačanega dela. Reproduktivno delo kot temeljna baza za vzdrževanje obstoječe in prihodnje delovne sile je namreč potisnjeno v zasebno sfero in vanj kapitalistom ni treba investirati. V interesu akumulacije kapitala je tudi slabitev pravic, povezanih s porodniško in skrbjo za otroka, saj ženske sili v različne oblike prekarnega dela, dela od doma in podizvajalstvo. Skratka v razmerja, v katerih imajo (ne samo ženske) vse manj pravic in omejene možnosti napredovanja in varnosti. Omenjena razmerja pa odpirajo vrata prisvajanju presežnega in nevidnega dela s strani kapitala.” (Delo, 15.3.2013)

V krizi se z namenom krepitve kapitala uvajajo ukrepi, med katerimi so uvajanje manj varnih oblik zaposlovanja, ki ne nudijo pravic, ki izhajajo iz rednega delovnega razmerja, in ukinjanje ali podražitve vrtcev, nižanje in ukinjanje socialnih transferjev in podobno. V veliki meri prizadenejo prav ženske in poglabljajo neenakost med spoloma. Ukinjanje družbenih skrbstvenih sistemov, kot so zdravstveno varstvo, varstvo otrok in njihova prehrana ter varstvo za starejše, ženske priklepa nazaj k neplačanemu delu (Rutar, 2013). Ženske se po celi Evropi vse pogosteje zaposlujejo za skrajšani delovni čas, da lahko skrbijo še za gospodinjstvo. Tako v Nemčiji plačano delo opravlja le tretjina mater in še od tega velik del za krajši delovni čas (Barysch, 2014). Vse to ženske potiska nazaj v ekonomsko odvisnost.

Kljub temu, da se danes zdi, da je domače in hišno delo vse bolj enakomerno porazdeljeno med moške in ženske, podatki kažejo, da to ni res. Ženske tudi pri nas še vedno prevzemamo večji del domačih opravil, po raziskavah pa ženske prevzemamo tudi večji delež stroškov, povezanih s skrbstvenim delom. Neplačano delo doma ženske obremenjuje in jim otežuje sodelovanje, dejavnost ter napredovanje v javnem in profesionalnem življenju.

Vsiljevanje stereotipov otrokom je eden od načinov za vzdrževanje neenake delitve dela. Ta proces opisuje slovenska raziskava med osnovnošolci in osnovnošolkami, ki je ugotovila, da so med otroki stereotipi o tem, katera dela so primerna za kateri spol, zelo prisotni. Slovenski in avstrijski učenci so navajali, da so notranja gospodinjska dela bolj primerna za ženske, učenke pa so bile mnenja, da so za moške bolj primerna tehnična opravila. Zelo utrjeni so bili tudi stereotipi o tem, da je za ženske bolj pomembna skrb za lepo telo, za moške pa fizična aktivnost (Cankar, Slivar in Milekšič, 2004).

Po poročilu Eurofound iz leta 2013 ženske v štiriintridesetih evropskih državah tedensko opravijo okoli 10 ur dela več kot moški. Od vseh ur dela ženske opravijo 34 ur plačanega dela, neplačanega (negovanje odraslih in otrok, gospodinjska dela) pa 26,4 ure. Moški opravijo 40,9 ur plačanega dela in 8,8 ur neplačanega dela. Razlika med opravili, stereotipno primernimi za moške ali ženske je med drugim to, da so “ženska” opravila vsakodnevna, enolična, s kratkotrajnim učinkom in vzamejo več časa. “Moška” opravila so občasna in skupno zavzamejo manj časa, kar se kaže v skupnih opravljenih urah neplačanega dela. V razpravi, ki sta jo objavilli Cristine Delphy in Diana Leonard, je navedeno, da ženske brez plačila nudijo kar “57 različic storitev” za moške, ki bi jih sicer morali opravljati plačani delavci in delavke (Delphy in Leonard,1992). Po raziskavi iz leta 2012 bi se prihodek žensk povečal za trideset odstotkov, če bi bile plačane za delo, ki ga opravijo zastonj (Bridgman et al., 2012).

Prisila reproduktivnega dela se kaže tudi pri najbolj izobraženemu delu prebivalstva. Slovenske doktorice znanosti večinoma same opravljajo neplačana dela, medtem ko za moške znanstvenike to počnejo druge osebe, ki z njimi živijo v gospodinjstvu. Ženske znanstvenice same opravljajo gospodinjsko delo v 42,9 odstotkih, moški pa samo v 11,8 odstotkih (Ule, 2013).

Ženske znotraj kapitalistične patriarhalne ureditve zapravimo več denarja za življenjsko potrebne izdelke, kjub temu da ga imamo povprečno manj. Nakupi življenjskih potrebščin ter tudi vseh gospodinjskih pripomočkov namreč povečini padejo na ženske. Po študiji iz ZDA ženske zapravijo več od moških za igrače in otroške pripomočke, otroška in odrasla oblačila, kozmetiko, zdravstvene produkte za dom in za oskrbo starejših. Prav tako so produkti, ki so namenjeni ženskam, v povprečju dražji od tistih, ki so namenjeni moškim (Bessendorf, 2015).

Vsi primanjkljaji in rezi skozi življenje se poznajo. Ženske smo za isto delo plačane manj, opravljamo manj plačanega in več neplačanega dela, ženske vzamemo dopust, ko so otroci bolni in ko so bolni starši, krajšajo nam delovni čas, da lažje skrbimo za otroke. Posledica vsega tega so tudi nižje pokojnine – ob tem pa živimo dlje. V Evropi so najbolj finančno ogrožene starejše ženske. Med revnejšimi so tudi samske matere z otroki (United Nations, 2015). Tudi v Sloveniji so ženske nad 64 leti na najvišji stopnji tveganja revščine (Kazalniki dohodka in revščine, Slovenija, 2015). To kaže na nujnost ukrepov, ki bodo finančno in časovno razbremenili ženske, priznali naše nevidno delo in preprečili revščino v starosti.

 

… ZATO ZAHTEVAMO:

• Plačan porodniški dopust ne glede na status na trgu dela; če ženska rodi in ni zaposlena, je dolžnost države, da poskrbi za njeno preživetje in preživetje otroka.

• Plačan starševski dopust za oba starša. Vzgoja in skrb za otroke je delo, ki mu pripada plačilo, ne glede na to, kdo ga opravlja.

• Takojšnje povišanje socialnih transferjev za ostarele, matere in otroke. Na najvišji stopnji tveganja revščine pri nas so ženske nad starostjo 64 let.

• Brezplačno bivanje v domovih za ostarele oz. brezplačna oskrba na domu za tiste ostarele, ki si sami ne morejo privoščiti plačevanja teh storitev.

• Brezplačne in kakovostne vrtce za otroke iz socialno šibkejših okolij, ki bodo odprti 24 ur na dan, vse dni v tednu. Sam sistem progresivnih cen na področju vrtcev ni dovolj. Ženske potrebujejo varstvo svojih otrok tudi v popoldanskem času in marsikatera si ne more privoščiti niti minimalnega plačila vrtcev.

• Brezplačno javno prehrano za vse otroke in mladoletnike/mladoletnice.

• Povišanje plač za t. i. “feminizirane” poklice. Za učiteljice, medicinske sestre, vzgojiteljice, čistilke itd. Ravno nižje vrednotenje poklicev, ki jih večinsko opravljajo ženske, je eden izmed glavnih vzrokov za plačilno vrzel med spoloma.

• PLAČANO GOSPODINJSKO DELO. Šele ko bosta produktivno in reproduktivno dela enakovredno vrednotena, bo možna odprava izkoriščanja po spolu. Za kar je potrebna transformacija kapitalističnega družbenega sistema.

 

Več prispevkov na temo feminizma najdete na naši spletni strani:

• Glasilo študentskega društva Iskra na temo feminizma: http://studentska-iskra.org/?cat=76
• Neoliberalni diskurz v femnizmu: http://studentska-iskra.org/?p=532
• O pravici do abortusa: http://studentska-iskra.org/?p=1380
• Prevod Transnational Social Strike poziva k stavki žensk: http://studentska-iskra.org/?p=1410

 

VIRI

Barysch, K. (2014). Why do so few German mothers go back to work? World Economic Forum. Spletni dostop: https://www.weforum.org/agenda/2014/04/german-women-feel-need-choose-kids-career/

Bessendorf, A. (2015). From Cradle to Cane: The Cost of Being a Female Consumer: A Study of Gender Pricing in New York City. New York City Department of Consumer Affairs, New York. Spletni dostop: https://www1.nyc.gov/assets/dca/downloads/pdf/partners/Study-of-Gender-Pricing-in-NYC.pdf

Bridgman, B., Dugan, A., Lal, M., Osborne, M. and Villones, S. (2012). Accounting for Household Production in the National Accounts, 1965–2010. Survey of Current Business, 92(5). Bureau of Economic Analysis, U.S. Department of Commerce, 23–35. Spletni dostop: https://www.bea.gov/scb/pdf/2012/05%20May/0512_household.pdf

Cankar, F., Milekšič, V. in Slivar, B. (2004). Vloga in pomen spolnih stereotipov v samopodobi učencev in učenk. Anthropos 36(1-4). DSP in Slovensko filozofsko društvo, Ljubljana, 315–326. Spletni dostop: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-HBEJUISQ/

Delphy, C. and Leonard, D. (1992). Familiar Exploitation: A New Analysis of Marriage in Contemporary Western Societies. Mass: Polity Press, Cambridge. Spletni dostop: https://caringlabor.files.wordpress.com/2010/12/delphy.pdf

Dyble, M. (2015, May 15). Sex equality can explain the unique social structure of hunter-gatherer bands. Spletni dostop: https://www.ucl.ac.uk/news/news-articles/0515/140515-sex-equality-hunter-gatherer-societies

Engels, F. (1972). Origin of Family, Private Property and the State: In light of the researches of Lewis H. Morgan. International Publishers, New York.

European Working Conditions Survey. Eurofond, Working Conditions Survey, EU. Spletni dostop: http://www.eurofound.europa.eu/publications/report/2013/working-conditions-social-policies/women-men-and-working-conditions-in-europe

Federici, S. (1975). Wages against housework. Power of Women Collective & Falling Wall Press, Bristol. Spletni dostop: https://caringlabor.files.wordpress.com/2010/11/federici-wages-against-housework.pdf

Federici, S. (2004) Caliban and the Witch: Women, the Body, and Primitive Accumulation. Autonomedia, Brooklyn, NYC. Spletni dostop: https://libcom.org/files/Caliban%20and%20the%20Witch.pdf

Fleming, O. (2012, July 16). How women spend an extra $849,000 over a lifetime just for being born female (and no, it’s not for designer shoes). Spletni dostop: http://www.dailymail.co.uk/femail/article-2174551/How-women-spend-extra-849-000-lifetime-just-born-female-designer-shoes.html

Grum, F. and Osaki-Tomita, K. (2015). The World’s Women 2015: Trends and statistics. Department of Economic and Social Affairs, Statistics Division, New York. Spletni dostop:  http://unstats.un.org/unsd/gender/downloads/WorldsWomen2015_report.pdf

Hartmann, H. I. (1979). The Unhappy Marriage of Marxism and Feminism: Towards a more progressive union. Capital & Class 3(2). SAGE Publications. Publication history, 1–33. Spletni dostop: http://web.ics.purdue.edu/~hoganr/SOC%20602/Hartmann_1979.pdf

Hrženjak, M., Pajnik, M., Kuhar, R., Humer, Ž. (2008). Neformalno reproduktivno delo: Trendi v Sloveniji in EU. Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije, Ljubljana. Spletni dostop: http://www.mirovni-institut.si/projekti/neformalno-reproduktivno-delo-trendi-v-sloveniji-in-eu/

Intihar, S. (2016). Kazalniki dohodka in revščine, Slovenija, 2015. Republika Slovenija, Statistični urad, RS, Ljubljana. Spletni dostop: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=6070&idp=10&headerbar=8

Jogan, M. (1990). Družbena konstrukcija hierarhije med spoloma. Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana.

Jogan, M. (2006). Enakost med spoloma in moškosrediščna tradicija v slovenski družbi. Socialno delo, 3/5, str. 197-205. Fakulteta za socialno delo, Ljubljana.

Jogan, M. (2014). Sociologija in seksizem. Založba FDV, Ljubljana.

Reed, E. (1974). Woman’s Evolution: From Matriarchal Clan to Patriarchal Family. Pathfinder, New York.

Rutar, T. (2013). Prispevek k historično-materialističnemu pojmovanju družbenega položaja žensk v kapitalizmu. Družboslovne razprave 74(29). Slovensko sociološko društvo, Ljubljana, 89–106. Spletni dostop: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-CLTQ8WYZ/?

Smith, M., Piasna, A., Burchell, B., Rubery, J., Rafferty, A., Rose, J. and Carter, L. (2013). Women, Men and Working Conditions in Europe. Spletni dostop: https://www.eurofound.europa.eu/publications/report/2013/working-conditions-social-policies/women-men-and-working-conditions-in-europe

Snow, D. R. (2013). Sexual Dimorphism in European Upper Paleolithic Cave Art. American Antiquity 78(4). Society for American Archaeology, 746–761. Spletni dostop: http://anth.la.psu.edu/documents/AQ7848Snow.pdf

Ule, M. (2013). Prikrite oblike diskriminacije žensk v znanosti: prispevek na tretji konferenci »Prikrite oblike diskriminacije žensk v znanosti«. Republika Slovenija, Ministrstvo za izobraževanje, šolstvo in šport RS, Ljubljana. Spletni dostop (drugi zaporedni dokument): http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_znanost/sektor_za_znanost/dejavnost/komisija_za_zenske_v_znanosti/dejavnosti_komisije/konferenca_prikrite_oblike_diskriminacije_zensk_v_znanosti/

Vogel, V. (2013, marec 15). Nepreseženo kritično delo kapitalizma. Delo, interaktivni portal. Spletni dostop: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/nepresezeno-kriticno-delo-kapitalizma.html
Women Radical (2001). The Radical Women Manifesto: Socialist feminist theory, program and organizational structure. WA: Red Letter Press, Seattle. Spletni dostop: http://www.ebookdb.org/reading/5574G7G436123C2D2D117769/The-Radical-Women-Manifesto–Socialist-Feminist-Theory-Program-And-Organizationa