Visoko šolstvo v Srbiji

Stanje visokega šolstva v Srbiji je treba predstaviti s statističnimi podatki o številu državnih in zasebnih univerz, številu študentov, ki se financirajo iz državnega proračuna, in tistih, ki sami financirajo svoj študij, podatki o cenah šolnin, odstotku proračuna, ki je namenjen visokemu šolstvu, drugih stroških, ki so naloženi skoraj na vsakega študenta (o cenah nastanitev v domovih in zasebnih nastanitev, cenah hrane v študentskih menzah, cenah javnega prevoza) itd. Ti podatki so zbrani in morajo biti razumljeni v okviru splošnih gospodarskih razmer v državi ‒ povprečne in minimalne mesečne plače, stopnje brezposelnosti in podobno. Po analizi teh podatkov lahko izpeljemo zaključek, da je izobraževanje v Srbiji na voljo le določenim; da je težnja po večji privatizaciji in komercializaciji močna, z vse višjimi stroški šolnin postane izobraževanje tako izključno pravica bogatih.

O nivoju kakovosti v izobraževanju se je potrebno vprašati s pomočjo analize “bolonjskega procesa” v izobraževalnem sistemu Srbije. Ta je od prvotne uvedbe v sistem s skrajšanjem vsebine prinesel samo znižanje kakovosti izobraževanja, s ciljem “obveščanja” in ne izobraževanja študentov, preko zatiranja kritične misli v akademski skupnosti in indoktrinacije študentov neoliberalni ideološki paradigmi pa je prinesel tudi rušenje univerzitetne avtonomije.

V kombinaciji z drugimi elementi visokošolskega sistema in izvajanju “bolonjskega procesa” izpostavljamo tudi krepitev konkurence med študenti z uvedbo sistema rangiranja glede na povprečno oceno in število ECTS (European Credit Transfer System). Ta praksa vodi v izkrivljanje kolegialnosti med študenti in rivalstvo, s tem pa ovira pretok literature, znanja in mnenj ter tako neposredno zmanjšuje kakovost študija. Izkušnje s sistemom treh ciklov študija (osnovni diplomski, magistrski in doktorski študij) kažejo, da ima sistem pomembne pomankljivosti v primerjavi s prejšnjim (primarni, znanstvenomagistrski in doktorski). V sedanjem sistemu osnova diplomskega študija (bachelor) nima nikakršne vrednosti, ker se je z njo nemogoče zaposliti. Da bi prišli do delovnega mesta, je treba nadaljevati z magisterijem, kar prinaša nove in ​​dražje šolnine. Sam okvir današnjega magisterija ne ustreza okvirjem prejšnjega študija, magistrski študiji te stopnje so veliko bolj nejasni.

Delo zasebnih univerz, ki deluje kot sedež komercializacije izobraževanja, kaže, da se celoten sistem izobraževanja nagiba h geslu “ni pomembno koliko se naučijo, ampak koliko se plača.” To potrjuje tudi več primerov škandalov v srbski javnosti o plagiatorstvu znanstvenih člankov in kupovanju diplom. Iz vsega skupaj lahko sklenemo, da je celoten izobraževalni proces v Srbiji podrejen kapitalističnemu trgu, ki je podrejen logiki dobička. To se še posebej kaže v šolninah in ostalih pristojbinah, ki se spreminjajo v skladu z zahtevo po določeni disciplini na trgu.

Cilja, ki ga ima Studentski front, se v sklopu ‘’bolonje’’ ne da izpolniti. Zaradi nenehnih sprememb na trgu ogromno število študentov po več letih študija prihaja v situacije, ko trg ne prepozna njihovega poklica ‒kar je simptomatično že za prvo generacijo bolonjskih študentov. Zato je tudi cilj fronta v srbskem visokošolskem okolišu reforma izobraževalnega sistema, ki bi se začela s prekinitvijo komercializacije izobraževanja, odpravo ‘’bolonjskega procesa’’ in brezplačnim izobraževanjem.